domov
kontakti
kazalo

 
Zakaj tudi – znanje …
28.02.2011

Podatek, da je športna vzgoja eden najbolj priljubljenih šolskih predmetov, je verjetno večini bralcev dobro znan. Tudi če naključne vprašamo po pomenu redne ali ljubiteljske športne dejavnosti, bodo odgovori otrok in odraslih podobni: telesna dejavnost je pomembna za kakovostno življenje, dobro počutje, za vzdrževanje zdravja, telesna kondicija pomaga, da smo učinkovitejši pri učenju, študiju, pri delu.
 
Morda tako razmišljajo, ker so jih tako naučili v šoli, ker so to trditev že večkrat slišali, ker jih s tem seznanjajo različne akcije. Morda to tudi verjamejo, vendar veliko ljudi ne živi v skladu s tem, kar trdijo.
Učenci, dijaki in tudi odrasli so večinoma usmerjeni na trenutno zadovoljstvo. Poleg kratkoročnih ciljev, kot so zadovoljstvo, znanje, uspešnost v igri, zasledujemo pri športni vzgoji še t. i. dolgoročne cilje, ki se navezujejo na navade in ravnanja, na zdrav življenjski slog in razvijanje gibalne kompetentnosti. To pomeni, da bodo učenci in dijaki tudi v prostem času samostojno vadili, razumeli pozitivne učinke gibanja, znali uporabiti gibalno znanje v različnih razmerah, znali izbirati dejavnosti v skladu s svojimi znanji in sposobnostmi.

Nekomu, ki trdi, naj bo učencem in dijakom športna vzgoja le trenutna sprostitev po večurnem sedenju, zabava in razvedrilo, »naj tekajo tam za tisto žogo in se gibajo, sprostijo in zadihajo«, v razmislek: zakaj bi vendar potrebovali usposobljenega učitelja in predvsem, zakaj je potrebno med praktični del vtikati teoretično znanje in … kaj si le domišljajo tisti, ki športno vzgojo povezujejo s sodobno tehnologijo?« Le redki so pripravljeni sprejeti utemeljitev, da je za vsako dejavnost potrebno nekaj znati in da teoretično znanje daje smisel praktičnemu. Nekdo, ki ne pozna pravil igre, ne more uspešno sodelovati v njej. Če ne zna voditi žoge in ne zadene koša, ne bo prav dolgo in z veseljem tekal za žogo. Pri pohodništvu lahko gre za življenje. Poleg ustrezne telesne pripravljenost in znanja, kako razporediti moč, je pomembno izbrati sposobnosti in znanju ustrezno turo, upoštevati vremenske posebnosti, izbrati ustrezna oblačila, obutev in opremo, vedeti kaj o nadomeščanju tekočine in energije, upoštevati načela varnosti in vedeti, kako ukrepati ob nezgodi. Brez tega znanja se sami hitro znajdemo v nevarnosti in hkrati ogrožamo druge.

Drobni teoretični »ocvirki« ob pravem trenutku so lahko tudi spodbuda. Moj atletski trener je sem ter tja začinil trening z zgodbami iz antičnih olimpijskih iger. S pripovedjo me je navdušil, da sem si zaželela preteči razdaljo enega stadija in napraviti obrat ob drogu ter nadaljevati tek v nov stadij. Moje treniranje atletike je dobilo dodaten motiv, na izletu v Delfih pa sem svojo željo tudi uresničila.

Zanimiv je judo s svojo tradicijo. Ne gre za modno muho, ampak za preverjen sistem delovanja, razmišljanja in življenjski slog. Za pridobitev višjega pasu je potrebno izkazati znanje izpeljave različnih tehničnih prvin, enakovredni del izpita pa je tudi teoretično znanje: poznavanje zgodovine juda, temeljnih načel tehnik, ki jih je treba prikazati v različnih situacijah. Nekdo bi morda dejal, da gre za nepotrebno teorijo, vendar je nekdo brez tega znanja lahko le pretepač. Pravi judoist dobro pozna etična načela, ki poudarjajo skrb za higieno, obnašanje v dvorani in spoštovanje trenerja in vseh, ki vadijo skupaj. Judo je življenjski slog tudi zunaj dvorane. Tak prijem poučevanja juda je vpeljan v programe dela z najmlajšimi, prilagojen je razvojni stopnji, znanju in sposobnostim razumevanja. Zanimiva so razmišljanja naraščajnikov o pomenu spoštovanja, o skrbi za higieno in športno obnašanje ter o občutkih zmage ali poraza.

Naj razmišljanje o trditvi, da je dovolj, da mladi »tam tekajo za tisto žogo …« sklenem z vprašanjem: »Zakaj potem tisti, ki se zavedajo pomena gibanja za zdravje, za dobro počutje in delovno učinkovitost, vsaj nekajkrat na teden ne tekajo in ne skačejo za žogo – saj je to dovolj, da bi bili zadovoljni, da bi se sprostili in razgibali.« Poznam tudi odgovor: »Ah, to je za mlade. Jaz tega ne znam, pa tudi, ne ljubi se mi. Pravzaprav nimam časa za te stvari.«

Pa smo spet pri znanju in uspešnosti: rada smučam, veslam in plešem, ker to znam, manj rada tekam za žogo, ker nisem dovolj spretna in ne zadanem koša.

Piše:
Nina Markun Puhan, svetovalka za športno vzgojo na Zavodu za šolstvo RS


avtor: Nina Markun Puhan
foto: Niko Slana
 
Spletne aplikacije Šport mladih

  

 
7. Festival Športa mladih 2016 - VIDEO

 
Šolski ekipni kros 2016 - VIDEO