2005

januar | februar | marec | april | maj

2004

oktober | novemberoktober | december

Svetovni mladinski prvak v smuku

Dve medalji s svetovnega mladinskega prvenstva v Bardonechii, srebrna v  super VSL in zlata v smuku je bera za samozavest. Tako uspešnega nastopa kakšnega od naših mladih smučarjev že dolgo ni bilo, toda Roku, zapoznelemu dijaku Srednje ekonomske šole v Kranju, je žal, da ni mladinec še prihodnje leto zaradi dveh razlogov: rad potuje, prihodnje leto pa bo mladinsko svetovno prvenstvo v Kanadi, poleg tega pa bo v prihodnji sezoni že nastopal v absolutni članski konkurenci. Letos jo je spoznal.

Med najboljšimi s štartno številko 1

»Članska konkurenca je izjemno trda, veliko bolj, kot sem si predstavljal do letos, ko sem jo doživel. Vsaj šestdeset smučarjev se lahko v smuku uvrsti do desetega mesta. Peljati je treba brez napak in na polno, da prideš do vidne uvrstitve, kaj šele do zmage. Kakovost svetovnega smučanja je izjemno visoka. Sam želim priti v svetovni vrh,« je začel razmišljanje Rok, ki je letos nastopil v finalu svetovnega pokala v Lenzerheideju, kjer je imel med smukači štartno št. 1. »Ozračje na štartu je bilo resnobno, tekmovalci se ne pogovarjajo med seboj, drug drugega pustijo pri miru. Čutil sem poglede in najbrž si je kdo mislil, poglej zelenca, mladinski svetovni prvak. Bil sem najmlajši, okoli mene pa sami asi. Ne vem, kaj so si mislili. Razmišljal sem, ali naj pozdravim Hermanna Maierja … Saj bi ga rad pozdravil, pa sem si mislil, kaj pa on ve, kdo sem jaz … in sem bil raje tiho in se še sam poglobil v nastop. Čutiti je bilo pritisk medijev, kamere te zadnjih pet minut neprestano lovijo, najbrž se nisem dovolj zbral. Prej kot v šestnajstih sekundah sem zdrsnil na 66 stopinjskem pobočju … tako smo v finalu svetovnega pokala končali kar trije mladinski svetovni prvaki …«

In kakšna je bila izkušnja s tega nastopa? »Da mora biti teža na spodnji nogi,« in se zareži, »ja, na tako strmem pobočju te položi najmanjša napaka.« 

BMX, rolka, biljard …

Rok Perko se že od nekdaj loteva športov, povezanih s hitrostjo in ravnotežjem: »Najprej sem z BMX kolesom skakal po kuclih, od štirinajstega leta naprej pa sem živel z rolko. S kolegi smo bili »usekani«, preizkusili smo vse poligone v Sloveniji. Zjutraj na avtobus, zvečer ali naslednji dan pa domov. Iskali smo stopnice in ograje ter jih drgnili do onemoglosti. Ja, street live, to je bilo svobodno življenje na cesti … Hlače na polovici riti, rolka je letela po zraku … Zdaj sem to modo že prerasel, imam normalne hlače, skačem pa še zmeraj zelo rad, predvsem pa ne vem, če bom kdaj nosil kravato. Po duši sem rolkar,« pravi in se čudi, zakaj je oprema za rolkanje tako draga.

Kako je že z biljardom? Igra odbojev ga zabava, zato rad seže po biljardni palici, če tako nanese, odvisno pač od prijateljev, in če je miza kje v bližini …

Sam se nisem spremenil …

Naslov svetovnega prvaka ga ni prav nič prizadel v odnosih do smučarskih kolegov: »Morda je kdo drugačen do mene, zase že vem, da se nisem spremenil. Do tistih, ki jim uspeh stopi v glavo, imam svoje mnenje,« in zagotavlja, da prav vsem privošči športni uspeh, »saj vem, koliko dela je potrebno vložiti v smučarski šport.«

In sponzorji? »Zdaj me že kdo pokliče … Upam, da bom s smučanjem spoznal dovolj ljudi, da se mi bodo kasneje odprla kakšna vrata, da mi bo smučanje prineslo, no, tudi »keš«, da mi ne bo treba pretirano razmišljati, kako preživeti … Res pa je, da se ne zavedam, od česa živijo smučarji, ko nehajo smučati. Najbrž jih je bolj malo, ki zaslužijo toliko, da lahko preživijo prihodnjih štirideset let.«

Masa se kar scvre od hitrosti …

»Zlata medalja v smuku pri mladincih ni prišla kar tako. Če se ne bi Mitja Zupan,  serviser Swixsa, z mojimi smučmi ukvarjal nekaj ur, najbrž tudi z mojo medaljo ne bi bilo nič. Napravil je pravi čudež,» je začel napeto pripoved, kako je po treningu odložil nove atomikove smuči in se vrnil k staremu modelu, »pri veliki hitrosti se na drsnih oblogah dogaja marsikaj, kakšen centimeter od robnika se masa lahko od trenja tudi scvre. To se mi je zgodilo na treningu, v zavoju sem čutil, da mi obremenjeno nogo nenavadno trese in zavira,« je razložil in povedal, da je bila doslej njegova največja dosežena hitrost 146 km/h, na 4,5 km dolgi progi v Wengnu, »ampak saj 100 km/h ni nič posebnega, tudi marsikateri rekreativec na Krvavcu jo doseže,« se reži in namigne, da ga nikoli ni strah. V letošnji sezoni je opravil v svetovnem pokalu že devet nastopov v smuku in super G, na Petelinjem grebenu v Kitzbüchlu pa si je raje premislil. »Ogledali smo si progo, bila je ledena in trda. S trenerjem Jožetom Gazvodo smo bili raje previdni. Andrej Jerman je pred leti, ko je bil star 20 let, prav tako nastopil tu, pa se je polomil. Pred mano je bila še vsa sezona in pomembne tekme,« se je Perko spominjal utrinkov in pohvalil oba trenerja, ki sta ga vpeljala v hitre discipline, »Stojanu Puhalju se moram zahvaliti, da me je s svojimi prijemi pripeljal tako daleč. Kar žal mi je, da ga ni več v reprezentanci. Zdaj treniram z Jožetom Gazvodo, ki je prav tako izvrsten trener,« pravi Rok, ki je že po malem izgubil stik s klubom, »ampak, najbrž imam srečo, da sem treniral v tržiškem klubu. Ni naključje, da je v reprezentanci sedem naših smučarjev. Poleg mene so še Andrej Jerman, Andrej Križaj, Gašper Markič, Janez Jazbec, Matija Grašič in Anže Mravlja …«

Smuk – tveganje, ki vleče

Jože Dekleva, nestor smučarskih športnih novinarjev, je nekoč dejal, da je smuk kraljevska disciplina, ki ima največjo veljavo tudi pri smučarskih navdušencih. In kaj pravi Rok? »Morda je res kaj na tem. A zakaj? Pri tej veliki hitrosti je tveganje zelo veliko. Na kocki je lahko tudi življenje. Pa ne samo to, že majhna napaka te lahko spravi na rep razvrstitve. Neverjetno je, kako hitro si lahko pri smuku v kotu. Najbrž imajo smukači prav zato, ker vzbujajo tudi pri gledalcih neka posebna občutja, tako veliko gledalcev. Ampak, da si ne bo kdo mislil, da podcenjujem slalomiste. Tudi sam skušam biti uspešen v tehničnih disciplinah. Sploh pa se še nisem odločil, kaj bom vozil v prihodnosti. Nikjer ne piše, da se bom smukač …«

Ko Roka vprašaš, v čem je razlika med njim in prekaljenimi smukaškimi asi, ima odgovor pri roki: »V smuku je mladih tekmovalcev zelo malo. Večina je vsaj deset let starejša. Kaj to pomeni? Kaže, da pri hitrih disciplinah, posebno pri smuku, potrebuješ daljši staž. Lasse Kjus je pač, denimo, neko progo odpeljal dvajset- in večkrat, jaz pa prvič ali drugič. Njegovih izkušenj ni mogoče nadomestiti z nobenim treningom. A kljub temu sem optimist, vem, da se bom kmalu zrinil med  trideset najboljših na svetu. Zanimajo me samo odmevni dosežki, ne pa povprečje.«       

Rok načrtuje tudi nastop na olimpijskih igrah 2006: »To je zdaj glavni cilj in vse mu bo podrejeno. Šestnajsto mesto v svetovnem pokalu je zahtevna norma. Morda je nekoliko lažje, ker po nacionalnem ključu štejejo samo po štirje tekmovalci v vsaki reprezentanci. Sicer pa bodo poslej v ospredju tekmovanja svetovnega pokala.« 

Šola – je zame velika uganka

In šola? »Šola je za nas športnike velika uganka. Če si priden in se vso sezono bojuješ z njo, če dobiš vse zapiske, če ti pomagajo profesorji in sošolci, če si prizadeven, ti lahko uspe. Poudarjam, če si priden, če si bolj len, tako kot sem jaz, in sem šolo zanemarjal … Ne, o šoli se nerad pogovarjam. Nekaterim športnikom uspe, da delajo šolo vzporedno, a ne vem, kako. Zdaj sem v tretjem letniku v programu tri plus dva. Po zaslugi razumevajoče ravnateljice Lidije Grmek Zupanec sem še zmeraj dijak te šole. Čutim, da me imajo radi in jaz imam njih rad. Delam izpit za izpitom, pred komisijo. Šolo bom naredil do konca. Ampak, kakorkoli obrnem, mi je v šoli zdaj že nerodno, saj nikogar več ne poznam, tisti pravi sošolci iz letnika so že tam nekje, na faksu … Zanima me študij gostinstva. Ja, tega se bom najbrž lotil.«

Misli nadzorujem

In na koncu, vraževernost? Zanimiv je bil Rokov odgovor, kot da bi bral misli naši sodelavki Renati Knap (ŠM 107, str. 33): »Ja, včasih se zalotim in dvakrat pomislim na kakšno stvar, ki bi bila lahko povezana z uspešnostjo mojega nastopa, pa s smučanjem v resnici nima nobene povezave. Takoj jo zatrem. Ko drugič pomislim, si rečem, hoj, pa to ni to. Ne morejo me usmerjati neke čudne misli. Ko začneš enkrat razmišljati o tem, kako te lahko nadzorujejo druge zadeve, je to že slabo.« 

Jože Grajfoner

DP - dobra izkušnja

Neža je  začela plavati v 2. razredu osnovne šole, dve leti kasneje  pa je že imela lepo zbirko medalj. Na letošnjem državnem prvenstvu za mlajše deklice jih je dodala še osem. Njene discipline so prsno in hrbtno – tu je največkrat stopila na zmagovalne stopničke. Neža pravi, da je bila to doslej njena najboljša tekma. V bazenu je petkrat na teden. Mladi kranjski plavalci so po državnem prvenstvu dobili novo trenerko, Alenko Pirc, Neža pa zatrjuje, da so ji novi prijemi pri vadbi kar všeč. Ne mara, če je treba plavati preveč kravla.

Plavalna družina

Marčunovi so velika družina. Neža ima še dve sestri in enega brata. Plavanje je trenirala že mama, po Neži pa se je za ta šport odločila še njena osemletna sestra. Starši Nežo radi spodbujajo tudi na tekmovanjih.

Tudi za šolo je treba delati

Neža pravi, da so plavalne tekme v živo dosti bolj zanimive kot pa po televiziji. Prenosov velikih tekmovanj ne gleda. Zdaj je pomembno, da rada obiskuje vadbo in na tekmah uspešno plava. In kaj počne, ko ni v šoli ali na bazenu? Piše domače naloge in se uči, rada se igra z muco Zili, pozimi pa tudi smuča.

Osebna izkaznica:

Rojstni dan: 2. 8. 1995.

Šola: OŠ Naklo, Podružnična šola Duplje.

Najboljši dosežki: 100 m prosto 1:18,64; 50 m hrbtno 0:38.77; 100 m hrbtno 1:23,08; 200 m hrbtno 2:57,95; 50 m prsno 0:40.51; 100 m prsno: 1:29,91; 200 m prsno 3:12,80; 100 m mešano: 1:24,39 (vsi dosežki so iz DP).

Nepremagljiva v Kranju

Sara je bila zvezda minulega moštvenega in posamičnega državnega prvenstva za mlajše dečke in deklice, in sicer 12. in 13. marca v Kranju. Delno je pomagalo tudi to, da je plavala v domačem bazenu, kjer vsak teden preživi veliko ur. Največ je k uspehu pripomoglo trdo delo. Sara je osvojila deset zlatih medalj, osem od teh posamezno. Zmeraj ko je skočila v vodo, je prišla prva na cilj. V svojih disciplinah nima prave konkurence, le v prsnem slogu jo prehiti klubska kolegica Neža Marčun. Kranjske plavalke in plavalci so zmagali na ekipnem DP, sledita Fužinar in Ilirija.

Deset sekund pred zasledovalkami

Po državnem prvenstvu so si lahko plavalci vzeli nekaj dni prosto. Sara vadi petkrat na teden. Bilo ji je hudo, ko je odšla prejšnja trenerka Nina Prosen, a tudi pri novi trenerki je že dosegla nekaj osebnih rekordov. Dan pred pogovorom se je Sara udeležila prijateljskega srečanja MTK-PEB-OL "Kranj 2005" , kjer je zmagala na 200 m mešano in 100 m hrbtno, drugouvrščeni je prehitela za približno deset sekund. Gre za troboj klubov Olimpije (Lj), Primorja (Rijeka) in Merit Triglava iz Kranja. Po tekmi v Ljubljani in na Rijeki bodo razglasili skupne zmagovalce.

Po sledeh Anje in Sare

Sara rada gleda plavalne tekme. Navija za Anjo Klinar in Saro Isaković. Upa, da bo tudi sama nekoč nastopala na tako velikih tekmovanjih. Če bo napredovala s tako hitrostjo, ni dvomiti. Obiskuje 3. razred Osnovne šole Stražišče Kranj, PŠ Besnica. Čeprav vadi vsak dan, je bila v prvih dveh razredih odličnjakinja. V prostem času se rada igre s svojim bratom in muco. Če je lepo vreme, se z očetom odpravita na sprehod do Save. Nedavno je dopolnila deset let in ob tem priredila zabavo za soplavalce in sošolce. Med darili se je najbolj razveselila mehke plišaste ovčke.

Osebna izkaznica

Rojstni dan: 17. 3. 1995.

Najboljši dosežki, 50 m prosto: 33,76; 100 m prosto: 1:14,86; 200 m prosto: 2:40,74; 50 m hrbtno: 0:38,25; 200 m hrbtno: 2:51,89; 50 m delfin: 36,70; 100 m delfin: 1:22,21; 100 m mešano: 1:23,63 (vsi dosežki iz DP).

Spomini na prvo medaljo

Vita najraje plava šprinte v delfinovi in prsni tehniki, tu si je na minulem moštvenem in posameznem DP za mlajše deklice tudi priplavala medalje; srebrno na 50 m prsno, 100 m delfin in 50 m delfin ter bronasto na 200 m prsno. Njena najljubša tekma je bila Pokal Ježek 2004, ko je na 25 m prsno dobila svojo prvo medaljo. V lepem spominu sta ji ostali tudi tekmi v Splitu in na Rijeki. Na tekmah se pred štartom rada pogovarja s sotekmovalkami. Pogovarjajo se seveda o plavanju.

Sestra Ajda je dobra motivacija

Vita se je plavanja lotila že pri petih letih. Njena velika motivacija je bila leto dni starejša sestra Ajda, ki se je takrat tudi navdušila za plavanje. Zdaj plavata v isti skupini in med treningi pogosto tekmujeta. Včasih je boljša ena, drugič pa druga. Vita pravi, da je tekmovalnost le pozitivna in da se zaradi plavalnih uvrstitev nista še nikoli grdo gledali. Letos sta na državnih prvenstvih prvič tekmovali v različnih kategorijah, saj je Ajda z novim letom prestopila med deklice.

Rada ima tudi atletiko

Vito poleg plavanja navdušuje tudi atletika. Zmeraj se veseli, ko je v šoli na vrsti atletika. Težko se odloči, katera disciplina ji je najljubša. Kljub naklonjenosti do atletike pa bo njena glavna dejavnost ostala plavanje. Pri treningih ji je najbolj všeč druženje s prijateljicami in prijetna večerna utrujenost. V prostem času igra kljunasto flavto. Čeprav hodi v glasbeno šolo enkrat na teden, pa vadi vsak dan. Rada riše, svoje izdelke pa bližnjim podari ob posebnih priložnostih.

Osebna izkaznica

Rojstni dan: 28. 9. 1995.

Šola: Osnova šola Stražišče, podružnica Žabnica.

Najboljši rezultati: 50 m prsno 45.34; 100 m delfin1:31,08; 50 m delfin 39,41; 200 m prsno 3:32,12 (vsi dosežki so iz DP).

Najboljši igralec je bila ekipa

Jurija Ucmana smo pred leti že gostili v reviji Šport mladih, takrat so ga, v finalu pionirskega košarkarskega festivala z ekipo Osnovne šole Vič, proglasili za najboljšega igralca. Ta čast ga je doletela tudi letos, a tokrat v zmagovalni ekipi Uniona Olimpije, na finalnem turnirju štirih najboljših ekip mladincev. Dijak tretjega letnika gimnazije Bežigrad je moštvu dajal ritem.

»Vesel sem priznanja, a menim, da ga letos ne bi smeli podeliti posamezniku, saj je bila najboljši igralec ekipa Uniona Olimpije. Izjemno všeč mi je bilo, da v celotnem moštvu ni bilo niti enega igralca v podrejeni vlogi, ki ne bi bil sposoben zadeti koša, predvsem pa, da ni bilo med nami igralca, ki bi hotel po vsej sili izstopati. Igrali smo kot popolna ekipa, metal je tisti, ki je bil v najboljšem položaju.

To je bilo samoumevno, tako kot tudi njegova razlaga, v kakšnem odnosu je s šolo: »Ja, eno leto sem zaostal, pa za spodrsljaj ne morem kriviti športa ali pa nerazumevanja šole. Bil sem v splošnem oddelku in tudi zato bi se moral bolj potruditi. Odgovornost moram prevzeti kar sam,« pravi in se seveda še zmeraj rad spominja fenomenalnih športnih dogodkov. Kdo ne bi užival na srednješolskem svetovnem prvenstvu v Braziliji, kjer so preživeli 14 dni, po en teden pa je bil z reprezentanco v Franciji in z ekipo Olimpije v Španiji. »Zdaj lahko dodam, da se v šoli počutim zelo dobro. Prišel sem v čudovit razred, z vsemi se zelo dobro razumem, novi sošolci so veliko bolj prijateljski, v razredu je timsko ozračje. Še najbolj težko mi je bilo zaradi staršev. A življenje gre naprej. Za sedanje dojemanje šole se moram zahvaliti tudi vodstvu šole, ki ima veliko razumevanje za športnike. Šolske obveznosti opravljam bolj redno in upam, da bom šolo opravil brez zapletov.«

»Upam, da bomo tudi letos osvojili naslov prvakov ŠKL. V šoli veliko dajo na košarko,« je Jure na kratko opisal šolsko športno usmeritev.

Jurij je umirjen sogovornik, a iz njega vejejo tudi skrajnosti. Ko začne pripovedovati o košarki, se zdi, da se že naslednji trenutek zatopi v ekipo in tekmo pod košem: »Tako kot je v življenju nasploh, je treba sprejemati odgovornosti tudi na igrišču. Rad imam vlogo voditelja igre, rad sprejemam to odgovornost,« je začel, a ko ima v mislih svoj položaj zunaj košarkarskega igrišča, je trdno na tleh, »nimam velikih ciljev. Za začetek moram priti v četrti letnik, potem pa me čaka matura. Kako bo s študijem, še ne vem, zanima me psihologija. Zanimivo je, da športniki, ki jih poznam, psihološki pripravi ne dajejo posebnega pomena. Menim, da je izjemno pomembno, da imaš v mislih vse na svojem mestu, da si urejen. Sam sem bil nekajkrat pri psihologinji in morda sem se prav zaradi njenih prijemov in pogovorov z njo navdušil nad to vedo,« je razložil in še dodal, da v Sloveniji ni dobro omenjati, da si imel opravka s psihologom. Morda ljudje še zmeraj ne ločijo med psihiatrom in psihologom.

Ampak, nekaj trenutkov s finalne tekme z ekipo Pivovarne Laško je bilo res samo za dobre živce: »Malo pred koncem tekme sem bil sam pod košem in iz polaganja sem zgrešil. Vedel sem, da je ta zgrešeni met zame katastrofa, rešila me je lahko samo še zmaga. Za konec sem zadel trojko in še enkrat sem izvrstno podal …« je razložil in seveda namignil, da bil izid zadnjih trenutkov tekme brez trdnega psihološkega ozadja najbrž precej drugačen.

»Treniram vsak dan. Če ne bi imel velikih ambicij, se najbrž ne bi toliko trudil,« pravi in razkrije, da je prijatelj z Jako Lakovičem tudi zato, ker so družinski prijatelji. »Jaka mi je v veliko spodbudo. Pokazal je, da če verjameš vase, lahko uspeš. Vem, s kakšnimi težavami se je srečeval …« 

Sogovornik ni videl ocene v Delu, češ da je bila kakovost letošnjega rodu mladincev slabša: »Menim, da je kakovost mladinske košarke boljša kot kadarkoli doslej. Toliko mladincev, ki bi igrali v ligi Goodyear, pa v 1B ligi, najbrž še ni bilo med mladinci. Ja, najbrž pa tudi kaj pove polna dvorana na Kodeljevem,« je ocenil stanje, »in tako najbrž meni tudi reprezentančni trener Sašo Kisela, ki pravi, da Olimpija že dolgo ni imela tako dobre ekipe. Tudi Hrvat Antonio Žižič in Poljak Kamil Pietras sta se zelo dobro vklopila, držimo skupaj…«

N.S.

Rojena prvakinja

Celjski kegljaški klub Miroteks ima v svojih vrstah že desetletja odlične kegljavke, ki dosegajo uspehe ne le v slovenskem, ampak tudi v svetovnem merilu. Pravi biser pa je 19-letna Barbara Fidel (rojena  je 9. avgusta 1985), dijakinja 4. letnika Gimnazije Celje -Center, ki je nedavno zmagala na svetovnem pokalu za mladinke v Celju. To je le še ena od njenih zmag, ki jih je osvojila v osmih letih, odkar se je začela ukvarjati s kegljanjem. Na kegljišče je Barbara, ki jeseni odhaja na študij v Ljubljano, prvič stopila, ko so imeli športni dan. In je ostala vse do danes, ko končuje srednjo šolo.

Njen trener v klubu ter reprezentanci je bil vseskozi Lado Gobec, alfa in omega celjskega kegljanja. V dosedanjih letih je osvojila kopico medalj, predvsem zlatih: poleg mnogih domačih kegljaških naslovov državne prvakinje med kadetinjami, mladinkami in članicami v disciplinah posamezno, dvojice in ekipno, se lahko pohvali še z najbolj žlahtnimi odličji s svetovnih prvenstev.

Leta 2002 pa je na kadetskem svetovnem prvenstvu v Osterhofnu v Nemčiji zmagala v kombinaciji posamezno in v dvojicah s Tino Potokar iz Cerknice. Ob tem je bila še druga med posameznicami, v vseh treh naštetih disciplinah pa je postavila tudi nove svetovne rekorde. Na mladinskem SP 2003 v Augsburgu je sodelovala pri postavljanju dveh svetovnih rekordov in osvojitvi zlatih medalj v ekipni konkurenci ter v dvojicah s Tino Ogrin iz Kopra. Leta 2004 pa je na članskem SP v Brašovu v Romuniji postala še svetovna prvakinja v disciplini sprint, v kateri se tekmovalke pomerijo v dvobojih na izpadanje. Z uspehi je pričela tudi v letošnji sezoni, saj je nedavno na domačem kegljišču v Celju zmagala na tekmi svetovnega pokala med mladinkami. Skupaj s sotekmovalkami iz Kegljaškega kluba Miroteks pa je osvojila ekipni klubski svetovni pokal leta 2003 ter postala zmagovalka evropske lige prvakinj v letu 2004.

Barbara pravi, da je trening, ki traja približno dve uri, sestavljen iz dobrega ogrevanja, vadbe tehnike in natančnosti meta pri kegljanju ter vaj stretchinga ali drugih vaj na koncu vadbe. Del treningov je v celoti namenjen splošni in specialni kondiciji ter moči, včasih pa so vaje tudi sestavni del zadnjih minut treninga na kegljišču. Barbara upa, da bo imela med študijem v Ljubljani dovolj časa in dovolj dobre možnosti za kegljanje, saj si želi, da bi se s tem športom ukvarjala še dolgo.

Discipline

Posamezno – 120 lučajev.

Klasične dvojice – 2 x 120 lučajev (dve tekmovalki, vsaka 120).

Ekipno – 6 x 120 lučajev (6 tekmovalk, vsaka po 120 in 2 rezervi).

Kombinacija – seštevek 3 rezultatov (ekipno, dvojice, posamezno).

Sprint – 20 lučajev v enem nizu (dvoboji na izpadanje na dva dobljena niza – kot pri tenisu).

Tandem mixed (mešane dvojice) – 30 lučajev v enem nizu (dvoboji na izpadanje na dva dobljena niza).

Barbarini svetovni rekordi

Kadetinje, posamezno: 488 kegljev (100 lučajev), dvojice: 946 kegljev (2 x 100 lučajev), kombinacija: 1422 (3 x 100 lučajev); mladinke, dvojice: 1141 (2 x 120 lučajev), ekipno: 3323 (6 x 120 lučajev); članice, sprint 221 (2 x 20 lučajev – absolutni rekord);  rekord slovenskih prvenstev (Barbara): 622 kegljev (120 lučajev).

Išče sponzorja ali mecena

Nedavno smo na naslov uredništva Športa mladih dobili pismo, ki se je začelo takole: »Podpisani Jure Hafner prosim za finančno ali materialno pomoč. Že tri leta intenzivno treniram deskanje na snegu v SBK Viharnik iz Velenja. V preteklih letih sem dosegel že nekaj lepih uspehov,« in jih je naštel kar za celo stran. Povedal je še, denimo, da tekmuje že med člani: »Ponosen sem, da sem si z dobrimi uvrstitvami priboril toliko točk, da lahko prihodnje leto nastopim na svetovnem pokalu v Mariboru, v nacionalnem paketu.«

No, ceniti je treba odločitev komaj 15-letnega Jureta, ki je sicer doma iz Škofje Loke, da je vse podredil športu. Namesto, da bi se odločil za gimnazijo v Škofji Loki, ki ima športne oddelke, se je raje vpisal na Srednjo ekonomsko šolo v Celju, varno bivanje v domačem okolju pa je zamenjal za dijaški dom, vse samo zato, da bi bil bližje trenerju Petru Kotniku in terenom za vadbo. Koliko mladih športnikov pa si upa narediti tako pomemben življenjski korak? Ne poznam jih veliko.

Jure Hafner tekmuje pretežno v veleslalomu in deskarskem krosu, nekajkrat pa je nastopil tudi v snežnem kanalu, medtem ko ga skoki ne zanimajo: »Čez poletje bom treniral na ledenikih, predvsem pa bom vadil za boljšo kondicijsko pripravljenost,« je odločen. Seveda pa bivanje in vadba v tujini ni zastonj, zato ga nekoliko skrbi, da svojih športnih načrtov ne bi uresničil: »Cilj za prihodnjo sezono je izboljšanje  letošnjih uspehov. Če pa gledam nekoliko dlje v prihodnost, si želim nastopiti na olimpijskih igrah in osvojiti zlato olimpijsko medaljo,« nam je še zaupal.  Seveda pa ima tudi Jure že nekaj materialne opore v Elanu in trgovini z oblačili Miramar. 

Jure je letos prvič nastopil na srednješolskem prvenstvu in pristal na 4. mestu. Ker je doslej že trikrat zmagal za svojo nekdanjo Osnovno šolo Ivana Groharja iz Škofje Loke, s svojim prvim nastopom med kategoriziranimi starejšimi tekmovalci ni bil zadovoljen: »Tekma je bila zabavna, saj smo bili tekmovalci, ki nastopamo v FIS, na štartu zelo sproščeni.  Žal pa s svojim nastopom nisem bil najbolj zadovoljen. Pred prelomnico sem padel in tako pristal šele na 4. mestu. Upam, da bom prihodnje leto nanizal četrto zmago na šolskih tekmovanjih.«

APRIL 2005

Po tečaju – takoj na trening

Daša Grm, rojena je 18. aprila 1991, je učenka 8. razreda devetletke, za seboj pa ima doslej najbolj uspešno drsalno sezono. Letos je med mladinkami postala tako državna kot tudi pokalna prvakinja. »Na drsalke sem prvič stopila kot petletna deklica. Z vrtcem smo imeli tečaj. Drsanje pa mi je bilo tako všeč, da sem takoj po treningu odšla že na trening,« se spominja svojih začetkov. Njena trenerja sta vseskozi Ina in Boris Uspenski.

Daša se lahko pohvali z mnogimi naslovi državnih in pokalnih prvakinj v različnih kategorijah, ob tem pa ima za seboj tudi lepe mednarodne uspehe, na katere je zelo ponosna. »Leta 2004 sem bila državna prvakinja med deklicami A, leto prej med deklicami B. V letošnji sezoni sem zmagala na tekmi evropskega kriterija mladih v Celju, v Brnu pa sem bila tretja. Obvladam že več dvojnih skokov: axel, doulup in ritberger. Občasno pa mi tudi na tekmovanjih še uspevajo nekatere dvojne kombinacije skokov,« je povedala Daša, ki v prostem času rada bere in izdeluje zapestnice.

In do kdaj bo drsala? »Do tedaj, ko bom z veseljem hodila na treninge. Upam pa, da bo to še dolgo,« nam je zaupala.

V Kranj hitreje kot kadarkoli doslej

Pred državnim prvenstvom za mlajše deklice je Dina na treningih zelo dobro plavala šprinte in prav zato se je prvenstva veselila, saj je upala na dobre dosežke ob koncu zimske sezone. In res je osvojila kar osem medalj – tri srebrne in pet bronastih.

V prsnem slogu je medalje osvajala že poleti, ko je tekmovala z leto starejšimi plavalkami. Njen trener Tomi Martinjak je prepričan, da je Dina na pravi poti, da postane izvrstna plavalka tudi kasneje. Njena največja konkurenca je Mojca Sagmeister iz Raven na Koroškem, na treningih pa pogosto tekmuje z Urško Slivšek.

Nadležen prehlad

Dinini soplavalci so med šolskimi počitnicami odšli na priprave v Cerkno, ki pa se jih Dina ni udeležila, saj je počitnice preležala v postelji. Na srečo je bilo čez nekaj dni vse v redu in kmalu je spet prišla v formo.

Prva tekma

Dina se dobro spominja svojih začetkov. Za plavanje jo je navdušila mama, treniral pa jo je njen starejši brat.  Kmalu po prihodu v klub je imela prvo tekmo v bazenu Tivoli. Bila je zelo živčna, da ji ne uspelo preplavati celotne razdalje. Na 50 m prosto se je pogumno borila do konca, pa čeprav si je pri tem morala pomagati s potegom za trak, ki označuje progo. Sledila diskvalifikacija. Te kazni se Dina boji le še pri hrbtnem plavanju, a je tega strahu z vsakim tekmovanjem manj. Najraje plava prsno.

Preveč snega za sankanje

Četrtošolka pravi, da ji šola, kljub mnogim uram ob bazenu, ne dela težav. Le na nalogo občasno pozabi. A ker tovarišice vedo, da vsako popoldne pridno nabira plavalne kilometre, so prizanesljive. Rada se igra z bratom, pozimi pa se z veseljem odpravi tudi na sankanje. V lepem spominu ji je ostalo sankanje na Pokljuki, kamor so letos odšli s šolo. Snega je bilo v izobilju.

Osebna izkaznica:

Rojstni datum: 2. 2. 1995.

Šola: Osnovna šola Ketteja in Murna.

Najboljši dosežki, 25-m bazen, 50 m prosto: 35,47 (3. mesto na DP 05); 50 m prsno: 45,53 (3. mesto na DP 05); 100 m prsno: 1:37,81 (2. mesto na DP 05); 200 m prsno: 3:20,79 (2. mesto na DP 05); 50 m hrbtno: 39.56 (3. mesto na DP 05); 100 m hrbtno: 1:33,46, 100 m mešano: 1:26,20 (3. mesto na DP 05).

Miško z državnega prvenstva

Nejc Jurjevčič je med mlajšimi dečki eden najhitrejših plavalcev v Sloveniji. Trenutno ima najboljše dosežke v sedmih disciplinah, na državnem prvenstvu v Kranju pa mu je uspelo osvojiti kar sedem medalj – od tega pet za prvo mesto. V vseh nastopih je izboljšal svoje dosežke, najbrž pa je k temu pripomogla tudi verižica za srečo, ki mu jo je podaril dedek.

Pri plavanju se bolj utrudiš

Nad plavanjem se je navdušil med počitnicami na hrvaški obali. V Ljubljani so ga starši vpisali v plavalno šolo in kasneje v Plavalni klub Ljubljana. Na začetku osnovne šole je dve leti treniral tudi nogomet, a za vse ni bilo časa, tako da se je odločil za plavanje. Glavni razlog? Nejcu je bilo všeč, da je bil po plavalnem treningu veliko bolj utrujen kot pri nogometu. Danes ga tudi plavalni treningi ne utrudijo dovolj. Po treh do štirih kilometrih v vodi opravi doma vsak večer še sto počepov in prav toliko sklec, vaj za trebuh in vaj za hrbet, a ne po naročilu trenerja. Nejcu se to zdi koristno.

Zmaga nad latvijskim dvometrašem

Nejca na tekmah zmeraj spremljata mama in oče. Oba sta plavalna sodnika in navadno se dogovorita, da en sodi tekmo, drugi pa navija. Pravi, da plava bolje, če sta na tekmah oba. To mu pomaga pri zbranosti. Ne more povedati, zakaj je tako. Ko je bil brez staršev na tekmi v Zagrebu, so zanj toliko bolj navijali starši drugih plavalcev.

Od kje Nejcu vzdevek Miško?

Tako so ga začeli klicati prijatelji, saj ga večina vrstnikov prekaša v višini. Vzdevek pa se je še utrdil na pripravah v Novi Gorici, ko je Nejc v nogometu preigral skoraj dva metra visokega latvijskega plavalca. Nejc se s soplavalci zelo dobro razume. Pogosto se skupaj odpravijo v kino. Ker se je že nekajkrat udeležil reprezentančnih priprav, ima dobre prijatelje med plavalci vseh klubov. Veseli se tekem, saj se takrat pogovarjajo o marsičem.

Zvest navijač Iana Thorpa

Nejc ne zamudi nobenega prenosa plavalnih tekmovanj. Med tujimi plavalci navija za Iana Thorpa. Za Petra Mankoča pravi, da preveč tarna in poudarja težave, ki naj bi opravičili včasih manj blesteče dosežke. Njegov vzornik je tudi Jernej Godec, ker uspešno združuje šolo in plavalne dosežke.

Osebna izkaznica:

Rojstni datum: 24. 9. 1993, Šola: Osnovna šola Vič.

Najboljši dosežki (25-m bazen): 100 m prosto: 1:07,93; 200 m prosto: 2:21,95 (3. mesto na DP 05); 50 m delfin: 32,28 (1. na DP 05); 100 m delfin: 1:12,02 (1. na DP 05); 50 m hrbtno: 33,65 (1. na DO 05), 100 m hrbtno:1:13,16 (1. na DP 05); 200 m hrbtno: 2:40,06 (2. na DP 05), 100 m mešano: 1:13,32 (1. na DP 05).

Zakaj ne tudi uspešno v Evropo…

Katja Tomažič  na odprtem mladinskem prvenstvu Slovenije na Galjevici v Ljubljani, v finalnem delu turnirja, nasprotnicam ni oddala niti enega niza, v finalu pa je odpravila še dve leti in pol mlajšo Ravenčanko Manco Fajmut. Dijakinja tretjega letnika športnega oddelka na gimnaziji Ravne na Koroškem tokrat ob sebi ni imela trenerja Vojka Luknerja, a je vlogo favoritke opravila samozavestno in brezhibno.

Dekle iz Radelj ob Dravi je povsem zakorakalo v svet športa, ne samo kot dijakinja športnega oddelka, kjer je srednješolski utrip prilagojen športnim zahtevam dijakov, in ga tudi Katja s pridom povezuje z namiznoteniško vadbo, pač pa je za njen položaj bolj zanimivo, da je njen trener Vojko Lukner tudi njen stric. Katja ima tako v šport in vse, kar se dogaja vzporedno, dober vpogled. Seveda  ima v njenem športnem svetu očitno pomembno mesto prav Vojko Lukner, ki izžareva izjemno predanost športu in je za svoje igralce pravi namiznoteniški mag. Katja si je zato že zdaj, če se v prihodnjem letu ne bo zgodilo kaj nepredvidenega, zarisala svojo prihodnjo izobraževalno in športno pot.

»Želim se vpisati na Fakulteto za šport in se kasneje povsem posvetiti namiznemu tenisu. Ko ne bom več igrala, se bom lotila vadbe namiznoteniških naraščajnikov. Veseli me misel, da bi na mlade igralce prenašala svoje znanje,« zatrjuje Katja. Večkrat je poudarila: »Vojko Lukner je moj vzornik. Menim, da je izvrsten trener, ki najbolje pozna mojo igro in prijeme, kako igro še izboljšati. Treningi, ki jih pripravlja, so izvrstni,« pravi Katja, ki vadi vsak dan po dve uri in več.

Samozavesten nastop temelji na njenih zadnjih uspehih, ki na domačih tekmovanjih že segajo v absolutni vrh, seveda pa jo zdaj, ko je še mladinka, zanima tudi absolutna evropska mladinska kakovost: »Ne vem, zakaj ne bi končno tudi na evropskem mladinskem prvenstvu pokazali, kaj zmorejo slovenski igralci in igralke,« pravi smelo in tudi natančno ve, kaj vse ji še manjka za prodor v evropski namizni tenis. »Vadim pretežno s fanti, tako da imam orožje za njihove napadalne spine, a zdaj se moram tudi sama bolj usmeriti v kakovostno napadalno igro. Ob spin udarcih bi potrebovala še učinkovitejši servis. Ja, veliko bo treba še vaditi,« je na trdnih tleh.  

Ko je igralec samurajsko usmerjen v šport, je zagotovo izpolnjen eden izmed pogojev za uspeh. Katja se zna nasmejati in povedati, da šport tudi ni vse in da je včasih dobro stopiti tudi iz športa – a s športnimi sredstvi in prijatelji: »Poletno druženje s prijatelji je nekaj, česar se zmeraj veselim. Smo velika druščina, skupaj igramo odbojko na pesku, za sprostitev pride prav tudi tenis. Sprostitev je pomembna. V mrtvem delu sezone je treba za trenutek pozabiti na namizni tenis in na napake v igri. Tako lahko začnemo vadbo na novih temeljih.«

In kaj, če sploh, bere Katja? Močan vtis je pustila knjiga Dostojevskega Zločin in kazen: »Sicer berem predvsem to, kar moram za šolske potrebe. Bolj resno se lotevam strokovnih člankov v namiznoteniških revijah.«

Imata veliko skupnega – Katja in Mitja

Polfinalist odprtega mladinskega DP je bil tudi Mitja Lukner, Katjin bratranec, ki pa je končal napredovanje v dvoboju s Tomažem Roudijem. Zanimivo je, da sta Katja in Mitja sošolca v 3. letniku ravenske gimnazije. »Moji športni cilji so uvrstitve med štiri najboljše slovenske mladince. Da se uvrstiš med štiri, je treba premagati katerega od štirih postavljenih igralcev. To pa je težavna naloga. Tokrat je Tončka Ropošo premagal Ožbej Poročnik, kar je bilo tudi eno od presenečenj. Roudi se zdi, da je nepremagljiv, a menim, da ima tudi on slabe točke. Sicer pa je zdaj moj glavni cilj, da bi se iz druge lige prebili v prvo,« pravi Mitja, ki ga prav tako nekoliko mami študij na Fakulteti za šport, a se bo raje posvetil kateremu od študijev, pri katerih sta v ospredju fizika in matematika.

Zagonetk je veliko…

»Raje bi bila manjša,« je nedavno dejala Ivana Zera, osmošolka na Osnovni šoli Gustava Šiliha iz Velenja, ki je še nedavno igrala za NTK Fužinar, kjer je delala družbo Manci Fajmut. Najbrž sta se kar dobro razumeli, saj sta obe rasli izjemno hitro, Ivana jih ima zdaj že 178.

»Ja, pred letom dni sem bila manjša za deset centimetrov in moram reči, da sem lažje igrala. Zdaj moram biti nenehno v preži in to je naporno,« skuša razložiti razliko. Kljub hitri spremembi v rasti pa je zdaj, ko ponovno igra v velenjskem klubu, pa čeprav pogreša družbo Mance Fajmut, kar zadovoljna. Z novo trenerko Andrejo Ojstršek dobro napreduje, štoparka in kontrerka pa tudi sama opaža mnoge dobre spremembe pri svoji igri: »Zdaj sem postala veliko bolj zanesljiva. To je dobro znamenje. Ampak zdaj sem v tem obdobju, ko že nastopam tudi med mladinkami. Med njimi igram veliko bolj sproščeno, saj vem, da nimam kaj izgubiti,« pove na kratko, tako, kot si najbrž želi tudi dosegati točke.

Zdaj ko je ena od najboljših slovenskih kadetinj nekako nevtralizirala neskladja v svojem športnem razvoju, pa ima pred seboj nove izzive, predvsem vpis na športni oddelek velenjske gimnazije. Ko bo ta za njo, se bo kdaj pa kdaj lahko ponovno sprostila ob igri nogometa in najbrž bo nastopila veliko bolj samozavestno, ko jo bodo fantje hoteli ponovno potisniti v vrata, »raje igram v polju, vloga vratarke se mi zdi prevelika odgovornost,« se zabava ob misli na nogomet in še pove, da rokomet  ni njena panoga.

Kaj pa knjige? »Ja tudi s knjigami so težave. Brala sem Malega princa, navidez zelo preprosta zgodbica, ampak je tako zapletena, da je ne razumem dobro…«

Ja, Ivana je odkrita in sproščena, in najbrž se ni lahko vživeti v njeno kožo, saj mora neprestano reševati takšne ali drugačne zagonetke.

Po Katjinih stopinjah

Mladinka Katja Tomažič je kadetinjo Manco Fajmut, ki si je zadala cilj, da bo prihodnje leto dijakinja športnega oddelka na gimnaziji na Ravnah na Koroškem, na odprtem mladinskem državnem prvenstvu 2005 že dojela kot izzivalko. Manca je v finalu v zadnjih dveh nizih kar lepo nabirala točke in Katjina izjava, da je za slovenski ženski namizni tenis dobro, da se na mladinskih tekmovanjih uvrščajo v finale kadetinje, je zanjo pohvala. Zdaj ji ne preostane nič drugega, kot da skuša uresničiti tudi cilj zunaj športa –zagotoviti si prisotnost v športnem oddelku na gimnaziji Ravne. V športni zgodbi dela čas nedvomno zanjo, kaj pa na oni strani?

V zadnjem letu in nekaj mesecih je Manca zrasla kar za deset centimetrov, kljub temu pa na njeni tehniki velika sprememba ni pustila sledi. Za mizo stoji prav tako vzravnano, njeni udarci so hitri in natančni. Temu, da jo mučijo kolena, kar je znak  hitre rasti, pa ne namenja posebne pozornosti. Mančina športna rast se torej nadaljuje.

Njena najljubša skupina je Atomik harmonik. Kdo si upa trditi, da se ne bi smela sprostiti ob tej skupini, ki ji sicer ne pripisujejo posebne glasbene genialnosti, in da ne bi smela sproščeno povedati, da je za branje knjig še niso navdušili? Tudi Katja se je na to vprašanje »rešila« z obveznim branjem Dostojevskega Zločina. Toda, kaj če se prav tu skriva drobna zanka, kot pri kakšnem gnilem servisu, ki navidez ni vreden počenega groša, a da bi ga vrnili avtorju na njegovo stran mize, se morate postaviti na trepalnice?  

In kaj je v Mančinem portfoliu, ki ga je pripravljena deliti z javnostjo, pozitivno in ima absolutno razsežnost? Razmišljanje. Takole je povedala: »O vsaki tekmi razmišljam že kakšen teden prej. Ugibam, kdo bi lahko bile moje prihodnje nasprotnice, kako bom igrala, kakšni igralni prijemi bodo najbolj zalegli. Razmišljam o servisih. Ja, na zalogi imam šest ali sedem začetnih udarcev, ki so kar zanesljivi, a mi je jasno, da je razlika med menoj in igralkami, ki so uspešnejše, prav v servisu.« Dobro razmišljanje.

Napadalec

»Ena izmed osrednjih točk, kamor je bilo usmerjeno zanimanje v sklepnem delu odprtega mladinskega državnega prvenstva, je bila tekma med Tončkom Ropošo (Sobota) in Ožbejem Poročnikom (Muta), ki je zanju odločala, kdo bo napredoval v osmino finala. Dvoboj se je končal s presenetljivo zmago Korošca in demonstrativno brco nasprotnika v mizo. Enaka usoda je doletela tudi Tima Fridriha, ki je moral dati roko mlajšemu klubskemu kolegu Janu Žibratu. Oba, Jan ni Ožbej sta v namizni tenis mlajših kategorij vnesla več dinamike, kar je zdravo za celotno namiznoteniško ozračje v Sloveniji.    

Čeprav pravijo, da v tem namiznoteniškem športu ni presenečenj – za njim stoji samo veliko vadbe –, pa je Ožbej Poročnik, komaj 150 cm visoki igralec, ki se je v zadnjem letu dni odločil, da se bo dvignil nad povprečje in skušal narediti v športu še kaj več, vendarle presenečenje. Treniral je, kolikor mu je dopuščal  čas. »Če bi mu dejal, naj trenira dvajset ur na dan, bi tako tudi naredil,« je pohvalil Ožbejevo zavzetost trener Damjan Cvetko in še dodal, »tudi za trenerja je veselje, če tekmovalec napreduje. Pri Ožbejevi igri pravzaprav nismo spreminjali nič pomembnega. Fant je že prej igral prirojeno napadalno, a da bi bil uspešen, je moral svoje udarce še izboljšati, saj so kadeti sposobni ubraniti že marsikaj. Namenoma smo zanj začeli iskati nasprotnike po drugih klubih, odprtih rok pa so nas, denimo, sprejeli na treninge pri NTK Vesna, v Puconcih in tudi drugje. Raznovrstnost vadbe je pripomogla, da se je letos med kadeti povzpel med najboljše.« Ožbej pa ne trenira samo s Cvetkom, njegov drugi namiznoteniški svetovalec je Matej Petar.

Ožbeja je po odprtem mladinskem prvenstvu pohvalil tudi Miha Lukner, ki je Ožbeja v četrtfinalu sicer premagal s 3:2, a mu je polaskal: »Zmaga Ožbeja proti Ropoši je bilo veliko presenečenje. Všeč mi je njegova napadalna igra. Ko mu steče, ga skoraj ni mogoče zaustaviti. Ožbej občasno vadi tudi v našem klubu in takrat skupaj razmišljamo, kakšna napadalna igra je najbolj učinkovita. Ima še precej rezerve,« je menil Miha, to pa je potrdil tudi Ožbejev trener, »servis je pri namiznem tenisu zelo zahteven in prepričan sem, da bo sčasoma postal bolj strupen tudi v tem delu igre.«

Učencu 8. razreda Osnovne šole v Muti, ki bo med kadeti igral samo še letos, gredo torej vse čestitke, tudi za skromnost: »Med kadeti bi se rad uvrščal do četrtega mesta, med mladinci pa do šestnajstega,« je povedal igralec, ki občuduje Bojana Tokiča in Bojana Ropošo.

Uspešna bistriška lokostrelca

Med športnimi klubi, ki na področju Ilirske Bistrice vzgajajo mlade športnike, je tudi lokostrelski klub Ilirska Bistrica. Klub robinhudovskih spretnosti so lokostrelski navudušenci ustanovili pred petnajstimi leti. Lok in puščica sta že takoj postala zanimiva tudi za bistriške učence in dijake. Tudi danes je med 50 lokostrelci kar dve tretjini osnovnošolcev, ki so šele zakoračili v lokostrelstvo, med zadnjimi pa je tudi več obetanih naraščajnikov.

Med uspešnejšimi zagotovo izstopa 11-letna Nina Vičič, učenka 5. razreda  OŠ Antona Žnideršiča, ki je nedavno na šolskem državnem prvenstvu v Postojni z golim lokom in s 195 krogi postala državna prvakinja. Z mirno roko in otroško sproščenostjo je dosegla tudi nov državni rekord rekord, o katerem bo še dolgo razmišljala, predvsem pa ji bo v veliko spodbudo.

In kdo je Nina Vičič, še včeraj neznana tekmovalka? Za razliko od mnogih lokostrelcev, se je mlada bistriška športnica seznanila z lokom šele pred približno štirimi meseci. Pred tem loka ni imela v rokah, »gledala pa sem filme o Robin Hoodu, pa tudi na šolskih tekmovanjih sem spodbuja sošolke in sošolce,« je povedala Nina in nadaljuje, »nikoli pa nisem  pomislila, da se bom nekoč ukvarjala s tem športom. Odločilen je bil razpis Lokostrelskega kluba, ki so ga obesili na oglasno desko v šoli.«

Seveda je imel pomembno besedo njen mentor Vladimir Čeligoj, v Sloveniji edini z diplomo lokostrelskega trenerja. Stari »lisjak« bistriškega lokostrelstva jo je znal usmerjati in tako je napredovala s hitrimi koraki. Ognjeni krst je imela na državnem prvenstvu v Škofji Loki, kjer je v močni konkurenci mlajših deklic osvojila bron. Jadran Čekada, eden od trenerjev v LK Ilirska Bistrica o uspehu Nine pravi: »Za takšen dosežek vadijo nekateri po več let. To, kar je dosegla Nina, je plod kakovostnega in načrtnega dela v klubu. Seveda gredo pohvale tudi trenerju, toda Nina ima vse možnosti da postane vrhunska lokostrelka,» ji je še polaskal strokovnjak.

Med lokostrelci na Osnovni šoli Antona Žnideršiča pa se je izkazal tudi 14-letni Marko Vidmar, ki je še nedavno tekmoval z golim lokom, samo mesec dni pred šolskim državnim  prvenstvom v Postojni pa ga je zamenjal za olimpijski (ukrivljeni) lok.  S tem športom, ki ga je vzljubil že kot deček, se ukvarja že sedem let. Na tekmovanjih je bil že dokaj uspešen, a najbolj mu je pri srcu prav nedavni naslov prvaka s šolskega državnega prvenstva v Postojni, ko je zmagal z 270 krogi od 300 možnih. »Marko je marljiv in odgovoren športnik, je vztrajen in deloven, takšni pa v športu  uspevajo,» je zanj dejal eden od trenerjev. Morda pa je Marko tudi zato začel streljati prav z olimpijskim lokom.

Petar Nikolić

Drsalka se spogleduje z umetnostjo

13-letna Nastja Uspenski, rojena je 2. novembra 1991, je iz drsalne družine. Mama Ina in oče Boris sta bila sama umetnostna drsalca, v Slovenijo pa sta se iz Ukrajine preselila oktobra leta 1990. Najprej sta dve leti živela in delala  Ljubljani, nato pa se je družina preselila v Celje, kjer živijo tudi še danes.

Nastja je prve drsalne korake naredile pri dveh letih in pol, že pri treh letih pa je kot najmlajša članica sodelovala na mednarodni drsalni reviji Počitnice na ledu v Španiji. »Pet let sem bila stara, ko sem prvič nastopila na državnem prvenstvu. Doslej sem v vseh kategorijah postala tako državna kot pokalna prvakinja. Ob tem pa sem bila letos še tretja na evropskem kriteriju mladih. Najboljša sem bila tudi na lovoriki Mladosti v Zagrebu, vseskozi pa sem bila med prvimi tremi na tekmovanjih, ki jih vsako leto v šestih mestih prirejajo v okviru tekmovanj evropskega kriterija mladih. Zdaj že zmorem vse dvojne skoke, večino med njimi tudi v kombinaciji. Občasno mi uspe narediti še trojni salhov, pa trojni flip,« je pojasnila Nastja, ki pa ni le uspešna na ledeni ploskvi. Že štiri leta zapored je bila proglašena za najboljšo športnico šole, kjer  obiskuje 8. razred 9-letke.

Nastja si glasbo za svoje drsalne nastope izbira kar sama, ob tem pa sta ji z nasveti v pomoč tudi oče in mati. Vsak dan trenira približno dve uri. Največjo »krizo« v svoji drsalni karieri je imela lani, ko je zrasla za deset centimetrov, ob tem pa je morala zamenjati tudi tri pare drsalk. Zdaj je to mučno obdobje hitre rasti že za njo. Nastja, ki tudi zelo lepo riše, bo po končani osnovni šoli odšla na gimnazijo, za naprej pa še ne ve natančno. Morda bo ostala v športu ali pa se bo posvetila arhitekturi. Saj, kot zatrjujejo njeni učitelji, Nastja ni samo odlična športnica, ampak tudi izvrstna  risarka.

• na vrh

MAREC 2005

Med rokometom in atletiko…

Lina bo junija dopolnila 16 let, zdaj pa obiskuje rokometni oddelek prvega letnika na gimnaziji Ljubljana Šiška. S 183 cm višine izstopa od povprečja med vrstnicami, predvsem pa je, po svoje, zagonetno dekle. Atleti bi dejali, da je ena najbolj nadarjenih metalk – lani se je v suvanju krogle z dosežkom 14,16 m že drugič vpisala med pionirske rekorderke –, rokometni strokovnjaki pa bi najbrž dejali enako: da je obetavna igralka, uvrstitev v kadetsko reprezentanco pa to tudi dokazuje. Morda se jo spomnijo še v teniškem okolju. Štiri leta je trenirala tudi to zahtevno igro … Kdo ve?

»Tenis sem zapustila po štirih letih. Prepočasi sem napredovala. Na tekmah sem navadno izgubila prvi niz, šele potem sem se pobrala. Ja, tenis je naporen šport in nekako sem dojela, da tu ne bom posebno uspešna. Nekega dne sem po naključju gledala rokomet in takoj me je navdušil. Tudi tu je bila poleg žoga, veliko energije, pa gibanja. To bo nekaj zame, sem si dejala,« je začela pripoved o svoji športni poti, ki je za zdaj še uravnovešena z atletiko, a se zmeraj bolj nagiba k rokometu. »V atletiki sem kar uspešna. Posebno veselje imam s kopjem in diskom, saj se v teh športih po izmetu še nekaj dogaja. V teh dveh disciplinah sem želela postaviti pionirska rekorda, pa sem premalo vadila, da bi mi uspelo. Sicer pa moram priznati, da se v tem športu ne vidim,« to pa je potrdila tudi z vpisom v rokometni športni oddelek gimnazije Ljubljana Šiška.

»Atletske vadbe imam bolj malo. Ko je na urniku atletika ali gimnastika, v dogovoru s svojimi profesorji, skočim na štadion ŽAK in ta čas treniram pri Branku Zornadi, sicer pa sem bolj prisotna v rokometu. Ta šport mi je pisan bolj na kožo, saj je lepo tekmovati v ekipi, tudi odgovornost se bolj porazdeli in je manj obremenjujoča,« je razložila in imela najbrž v mislih bolj tenis kot atletiko, »poleg tega pa v rokometu vlada drugačno ozračje kot pri atletiki. Atleti se pogosto pogovarjajo o prehrani in o tem, kaj uživajo, da bi hitreje napredovali. V rokometu tega pritiska ni,« je še razložila. Priznala je, da je ne moti, da je ženski rokomet zelo grob šport, kjer ne manjka udarcev in ščipanj: »Na vsaki tekmi staknem vsaj dve modrici. Včasih me soigralke spravijo z nepotrebnimi grobimi prijemi ob živce, vendar pa nisem takšne vrste človek, da bi to želela vračati. Pravzaprav se s to, slabšo stranjo ženskega rokometa, ne obremenjujem. Želim biti  boljša od tistih, ki ščipajo in udarjajo. Ne vračam jim z enakim, seveda pa jim marsikaj povem.«

Zakaj rokomet ni  posebno priljubljen pri šolarjih in dijakih?

Vprašanje je ni prav nič presenetilo. Meni, da rokometu manjkajo Zahoviči, pa tudi sicer je medijsko manj prisoten: »Nogomet ima veliko prednosti pred rokometom – saj ima bolj razumljiva pravila. Postaviš dva kamna za vrata, dobiš nekaj kolegov in že lahko igraš. Pri rokometu pa ni mogoče.«

Lino so lani prvič povabili v kadetsko reprezentanco in že zdaj se veseli nastopa v izbrani vrsti na evropskem prvenstvu, čeprav še ne ve, kje bo in kdaj: »V reprezentanci igram na levem krilu, v klubu pa v sredini,« razloži svoji dve rokometni vlogi, a se ne sprašuje, zakaj sta se trenerja odločila tako različno. »Imata pač vsak svoj pogled na mojo vlogo,« pravi in pohvali  klubskega trenerja Miloša Helmiha, »rada treniram pri njem, čeprav se mi zdi, da bi nas moral prijeti malo bolj na kratko,« opiše svoj pogled na vadbo v ŠD Max Ljubljana, ki deluje v športni dvorani v Polju.

Ko Lina razmišlja o svojih prihodnjih ciljih, jih vselej povezuje z ekipo. »Če bom kdaj  videla olimpijske igre od blizu, bo to z rokometno ekipo. O tem, da bi morda v atletiki napredovala do olimpijskega nastopa, ne razmišljam,« je odločna prvošolka, ki nam je še izdala, da prostega časa v resnici sploh nima, »med tednom  sta samo šola in šport. Vendarle pa mi kakšno soboto ali nedeljo uspe, da grem smučat, poleti pa si občasno nataknem rolarke, prisluhnem svoji glasbi, grem v kino. To pa je tudi vse. Vem, da v športu ne gre drugače. Zanj sem se odločila in zato me različna odrekanja  ne motijo,« a se je še popravila, »tudi berem rada. Zdaj sledim dogodivščinam Metulja…«

Matic Skube (skrajno levo) na EYOF.

Smučarski univerzalec

»Rad grem v kino, še posebno, če je kakšna komedija. Denimo Ameriška pita,« je Matic, ki je 23. februarja dopolnil 17 let, začel razlagati o svojih drobnih konjičkih zunaj  športa, »pa Jim Carry in Silvester Stalone,« je še dopolnil svoj filmski seznam. Ja, če bi bil športni Sherlock Holmes, ki rad bere Freuda in se spozna na tehniko prerokovanja, bi bila diagnoza našega najuspešnejšega smučarja na EYOF-u v Montheyju v Švici približno takšna: »Fant je zelo zaposlen s športom in šolo, zato se ni čuditi, da ima rad filmsko komedijo, glede na leta pa je razumljivo, da mora biti komedija nekoliko začinjena s seksom …« Ampak, ko sem njegovo navdušenje za Staloneja povezal z razbijaško vožnjo med koli in pomislil, da je Škofjeločan zaljubljen v slalom, v najbolj tehnično disciplino smučanja, sem se zmotil.

»Še zmeraj vadim zelo vsestransko in ne dajem prednosti nobeni disciplini, vse vadim z enako zavzetostjo. S trenerjem Tadejem Platovškom meniva, da še ni nastopil čas, da bi se smučarsko usmeril,« je povedal, a ko je naštel pet tekmovalnih disciplin (sl, vsl, super G, smuk in kombinacija) in dejal, da bo skušal pobrati naslov državnega mladinskega prvaka  vsaj v dveh ali treh disciplinah, je bilo na dlani, da je Matic smučarski univerzalec. Pa saj je to dokazal tudi v Švici, ko je po medaljah v slalomu in veleslalomu pristal na 4. mestu še v super G-ju. Pogled v njegov športni portfolio bi razkril, da je morda res bolj nagnjen k slalomu. Leta 2001, ki ga šteje za svoje najuspešnejše športno leto (poleg leta 2005), je zmagal v slalomu na Pokalu Loka, na lovoriki Topolino pa se je v isti disciplini uvrstil na 3. mesto.

Matic zagotavlja, da bere Šport mladih, vedel je tudi, da bo v Montheyju pisala dnevnik za Šport mladih Teja Piškur. Seveda pa ni bilo časa, da bi dopisnica ŠM z Maticem opravila bolj izčrpen pogovor. Položaj je razložil kar reprezentančni trener Jernej Plajbes: »Fantje in dekleta, ki so v Švici tekmovali v alpskem smučanju, so imeli bolj malo časa. Ko so pripravili vse za tekmo prihodnjega dne, najbrž niso imeli volje še za kaj drugega,« je postavil stvari na svoje mesto. 

Matic Skube je še mlad tekmovalec, ki ima v življenju stvari kar lepo urejene. Smučanje je zanj velik izziv, ki mu bo sledil, kolikor mogoče intenzivno in zavzeto, glede šole pa tudi nima skrbi, saj meni, da je v športnih oddelkih na gimnaziji v Škofji Loki, ki jo zdaj obiskuje, za smučarje zelo dobro poskrbljeno: »Če šole ne pospravimo pod streho do uradnega konca pouka, lahko nadaljujemo z izpiti še med počitnicami in še deloma v naslednjem letniku. Obveznosti za prvi letnik sem opravil razmeroma hitro, pa tudi za drugi letnik imam dober občutek,« je dejal in še pohvalil razredničarko Mileno Kordež.

Tam, na začetku pogovora, se Matic, ko je govoril o konjičkih, ni zaustavil le pri filmu. Pogosto je pred računalnikom, dopisuje si z vrstniki in raziskuje, kaj se dogaja na straneh, kjer objavljajo FIS točke. Tako skuša najti svojo smučarsko veljavo med smučarskimi naraščajniki tudi v svetovnem merilu: »V Montheyju sem poznal le nekaj konkurentov, večinoma Norvežanov. Druge pa sem poznal prav iz brskanja po uradni strani Mednarodne smučarske zveze. Zdaj vidim, da FIS točke kar ustrezno odsevajo moč mladih tekmovalcev,« je razložil.

Prav zato sem mu verjel, ko je na tiskovni konferenci dejal, da je svojega uspeha zelo vesel – ne samo zaradi štipendije OKS, ki si jo je prislužil z izvrstnimi nastopi. Čeprav bo mladinec še tri leta, pa bo samozavest iz Montheyja še kako potreboval za prodor v absolutno konkurenco. Ta je zdaj pred vrati.

N.S. 

Zabaven kamniški šprinter

Poleg tekme še ogled Pize in pustnega karnevala

Timotej ali Timi, kot ga kličejo prijatelji, je eden od obetavnih mladih plavalcev, ki so se udeležili močnega mednarodnega mitinga v Viareggiu v ItalIji. Zanj je bila to prva tekma, ki se jo je udeležil kot član državne reprezentance. In ostala mu je v zelo lepem spominu. Na prvem mestu, ker je v kar treh disciplinah, na 100 metrov prsno, na 100 metrov delfin in 100 metrov prosto plaval svoje osebne rekorde, pa tudi zaradi ozračja velikega tekmovanja in zanimive poti. Plavalci so si namreč ogledali Pizzo in pustni karneval v Viareggiu.

Na treninge v Kranj

Timi je na bazen prvič prišel že s štirimi leti in ker mu je bilo v vodi všeč, so ga starši dve leti kasneje vpisali v Plavalni klub Kamnik. O drugih športih ni nikoli razmišljal. Zdaj trenira pri Vladu Hanžekoviču, dolgoletnemu trenerju Plavalnega kluba Kamnik. Ker v Kamniku nimajo zimskega bazena, možnosti za treninge v hladni polovici leta niso zavidljive. Plavalci se ponavadi vsak dan vozijo na bazen v Kranj in tako jim en trening vzame približno štiri ure. Prav zato za jutranje treninge ni možnosti, tudi fitnes je bolj izjema kot pravilo. Po besedah trenerja Vlada so bili prav zato vsi najboljši kamniški plavalci večinoma šprinterji. Pred državnim prvenstvom za dečke in deklice so trenirali v Ljubljani, kjer je plavalcem na voljo 25-metrski bazen. Timi se vselej veseli popuščanja; to je obdobje lažjih treningov, s katerimi plavalci začnejo dober teden pred velikimi tekmovanji.

Šprinterski rekorder

V lanskem letu je Timi postavil rekorda na 50 metrov prsno v 50- in 25-metrskem bazenu v kategoriji mlajših dečkov. V svoji glavni disciplini med vrstniki nima konkurence, na 100 metrov prsno pa se pogosto bori s Kranjčanom Juretom Vidmarjem. Pred tekmami ima zmeraj tremo, ki jo skuša odpraviti tako, da se čim bolj zbere na svojo tekmovalno nalogo. Na tekmo v Viareggio je prvič vzel s seboj tudi žogico za srečo – očitno je bila učinkovita.

Uspehom naproti

Timi obiskuje sedmi razred devetletke na Osnovni šoli Frana Albrehta. Čeprav časa nima v izobilju, šolskega dela ne zanemarja. Osnovni šoli bo najbrž sledila gimnazija v Kamniku. Dlje v prihodnost za zdaj ne gleda, rad pa prizna, da občuduje plavalce, ki jih spremlja po televiziji. Mogoče bomo nekega dne na čudežnih zaslonih videli tudi njega.

Osebna izkaznica:

Rojstni datum: 22. 5. 1992.

Šola: Osnovna šola Frana Albrehta.

Najboljši dosežki: 25-metrski bazen: 50 m prsno: 33,64 in 50-metrski bazen, 50 m prsno: 34,64 (oba dosežka sta državna rekorda v kategoriji mlajših dečkov).

• na vrh

FEBRUAR 2005

Levičar, v srečnem klubu …

Kaj je v športu lahko vse sreča? Marsikaj. Denimo, da se v mladosti odločiš za pravi šport, pa čeprav nimaš z njim še nobene izkušnje, da te sprejmejo v kolektiv, kjer je zdravo ozračje in želja po napredovanju, da ti je všeč trener, in ne nazadnje, da si, po nekem naključju, za izbrani šport tudi nadarjen. Za Jana Žibrata, sedmošolca iz ljutomerske devetletke Ivana Cankarja, bi že lahko dejali, da ga je pred petimi leti srečala sreča … Seveda pa se Jan ni ulegel na hrbet in užival sreče, pač pa je kaj kmalu ugotovil, da brez vsakodnevnega treninga ni uspeha. Čeprav še nima trinajst let, ga prav nič ne moti, da ima v vsem letu brez športa samo pet vikendov.

Si predstavljate, da pridejo na šolo namiznoteniški trenerji in iščejo dečke, ki bi želeli trenirati v klubu? Jan še nikoli ni igral namiznega tenisa, ampak je začutil, da bi to lahko bil šport, ki bi ga dovolj pritegnil. Že po nekaj obiskih kluba v Murski Soboti mu je bilo jasno, da bo tu ostal zelo dolgo. Poleg tega pa je prišel v izjemno družbo: Tim Fridrih, Tomaž Roudi, Bojan in Tonček Ropoša, štiri leta in še več starejši igralci, sami namiznoteniški navdušenci, ki so med najuspešnejšimi mladinci v Sloveniji.  Sprejeli so ga v družbo, tako da so že dolgo pravi prijatelji. To, da je med Ljutomerom in Mursko Soboto približno 25 km, sploh ni bilo pomembno. Jan skromno pravi: »Vozijo me starši in stari starši, pač, kdor utegne … Med poletnimi ali zimskimi počitnicami pa dvakrat na dan. Še dobro, da nimam težav z učenjem,« pravi skromno, a trenerji vedo, da je odličnjak tudi v šoli, »čez dve leti bom tudi jaz šel, tako kot Tim in Tomaž, v športni oddelek  soboške gimnazije,« je že zdaj prepričan Jan, ki v družbi starejših igralskih kolegov zdaj zbira podatke, ki bodo postali pomembni šele čez kakšno leto … 

Rojeni napadalec

In kaj bi povedali o njem namiznoteniški poznavalci? Jan je levičar, napadalna igra pa mu je pisana na kožo. Ko ga poslušam, kako počasi in preudarno kaj razlaga, si ga ne znam predstavljati v vlogi napadalca. A v njegovem razmišljanju je nekaj posebnega: »Rad igram tudi košarko in nogomet. Posebno nogomet. Včasih grem k prijateljem v Cven (to je ena najbolj nogometnih vasi v Sloveniji) in tam igramo. Nastopam tudi v šolski ekipi,« pravi. Ko se pogovarjava o športu, razlaga, da spremlja atletiko, predvsem tek na dolge proge: »Ja, ti fantje in dekleta so mi všeč, ker vem, kako vztrajno morajo trenirati, da so uspešni. Tudi mene veseli tek. Najbolj uživam, ko gremo na višinske priprave na Lisco,« razloži svoj športni nazor in mimogrede pove, da so bili jeseni na testiranju na Fakulteti za šport, kako so tekli, »izvidov« pa še niso prejeli.

Jan je mlad igralec, a je že nastopil za kadetsko reprezentanco. Vsi, ki so ga videli z loparjem v roki, se strinjajo, da doslej v Sloveniji ni bilo veliko tako nadarjenih igralcev. Trener Miran Močan, ki že šestnajst let uspešno vodi soboški klub, je vesel, da se je Jan znašel v njihovem klubu, a gleda na položaj, kot se spodobi za strokovnjaka: »Na eni strani upam, da bomo Janu in še drugim mladim igralcem, pa tudi našim mladincem, lahko omogočili razvoj. Ne vem sicer, kako nam bo to uspelo, saj je klub finančno bolj na šibkih nogah. Če smo v Sloveniji v mladinski kategoriji na vrhu, pa to ne pomeni veliko, denimo, v primerjavi s Hrvaško, kjer je za namizni tenis poskrbljeno veliko bolje. Prav zato se bojim, da možnosti, ki jih nakazujejo nadarjeni mladi igralci, morda ne bomo uspeli pravilno usmeriti,« je previden.

V Zagreb na "pro tour"

Jan se že veseli mednarodnega prvenstva Hrvaške, kjer bo na »pro touru« igral tudi njegov ljubljenec Nemec  Timo Boll, drugi igralec na svetovni lestvici, in najbrž še Avstrijec Werner Schlager. To bo predstava, ki si jo bo zagotovo ogledal. Seveda bo šel v Zagreb skupaj z Dominikom Mačkom in Gregorjem Neratom, klubskima vrstnikoma, ki po besedah trenerja Mitje Županeka prav tako napredujeta z velikimi koraki. »Ja, to bo velika predstava,« je že zdaj prepričan Jan. Morda bo imel Miro Lazar, nekdanji igralec, ki dobro obvlada obrambno igro – pravijo mu lovec –, poslej še težje delo. Mladi igralci se učijo, tudi ko samo gledajo …

Jan je lani dobil že dva  kadetska turnirja, pa tudi na mednarodnih tekmovanjih mlajših kadetov v Zagrebu in Varaždinu se je uvrstil med trojico najboljših. Ja. V Zagrebu diši po namiznem tenisu …

Šest rekordov za Jureta

Začetek novega leta v postelji

Jure leta 2005 ni začel spodbudno. Prazniki mu niso prinesli le lepih trenutkov, pač pa bronhitis. Podaljšane počitnice je Juretu kakšen sošolec zagotovo tudi zavidal, čeprav se je moral zato odpovedati tudi treningom. Pravi pa, da bo bolezen zagotovo hitro mimo in da bo vsak čas spet v vodi, kjer bo nabiral nove kilometre in postavljal nove rekorde.

Plavanje pred karatejem

Jure je v bazen prvič skočil v drugem razredu osnovne šole. Pobudnica za to dejanje je bila mama, čeprav se sama s plavanjem nikoli ni ukvarjala. Karate pa je zato obesil na klin. Miroljubne odločitve ni nikoli obžaloval.

Jure trenira osemkrat na teden pod budnim očesom trenerk Alenke Pirc in Karmen Petrič. Z njima se dobro razume. Všeč mu je, da se pogovarjajo tudi o stvareh, ki niso povezane le s treningi in tekmovanji. Velik del motivacije za vadbo so tudi prijatelji. Rad tekmuje z leto dni starejšim soplavalcem Janom Petričem: »Ne razmišljava, kdo je boljši. Včasih ima dober dan on, včasih pa jaz,« pravi Jure. Med vrstniki njegovega letnika (1992) sta zanj največja tekmeca Rok Sagmeister iz Raven na Koroškem in Timotej Pirc-Podobnik iz Kamnika. Trenutno ima v lasti šest državnih rekordov med mlajšimi dečki. Zadnjega, na 100 m prsno, je postavil na Mišovem memorialu le dober teden pred prestopom v starejšo kategorijo. Tako zdaj Jure plava v kategoriji dečkov in pred njim so novi rekordni izzivi. Pred tekmami je še zmeraj nemiren, pogosto ga je strah, da ne bo diskvalificiran, čeprav se mu je to zgodilo le nekajkrat.

Veselje do računalniških igric

Jure obiskuje sedmi razred devetletke na Osnovni šoli Franceta Prešerna v Kranju. Ker se pouk začenja pozno, šele petnajst do devetih, zaradi jutranjih treningov ne zamudi nobene šolske ure. V prostem času brska po televizijskih kanalih. Pogosto pa se dobijo tudi s prijatelji iz kluba in igrajo računalniške igrice.

Osebna izkaznica

Rojstni dan: 26. februarja 1992

Najboljši dosežki, 25-metrski bazen, 100 m prsno: 1:12,68; 200 m mešano: 2:23,76 in 50-metrski bazen: 200 m prosto: 2:13,16, 400 m prosto: 4:34,19, 100 m prsno: 1:14,19, 200 m mešano: 2:26,29 (vsi dosežki so državni rekordi za mlajše dečke).

Špela Godec

»Verjamem, da mi bo uspelo…«

Lovro Hren je 17-letni dijak  4. letnika v športnem oddelku I. gimnazije v Celju. Že njegovih 200 cm v višino daje slutiti, da se v njem skriva košarkar. Igro pod koši je odkril že v osnovni šoli, ko je štel le rosnih deset let, zdaj pa je član ekipe Pivovarna Laško in seveda steber šolske ekipe, ki tudi letos načrtuje nastop v finalu šolske košarkarske lige.

»Za moje prve korake v košarki imata največje zasluge starša,« s ponosom razlaga Lovro, »kar pa je razumljivo, saj sta oba nekoč tudi sama igrala pod koši. Najbrž sta začutila, da se bom tudi sam dobro počutil na košarkarske igrišču. Oče (Bojan) me je vpisal v športno šolo na II. OŠ v Celju. Morda tudi zato, da ne bi postal preveč len,« je v smehu pojasnil Lovro, ki se je tu  bolj podrobno seznanil s košarko. Kmalu je postal član KK Celje, a je vse skupaj jemal še bolj za zabavo.

S pravo košarko se je srečal šele na prehodu iz osnovne šole v gimnazijo, ko je tudi prestopil v KK Pivovarna Laško. Takrat je s pionirji osvojil tretje mesto na DP, kar je bil za klub velik dosežek. Lovro je takrat okusil slast zmage in spoznal, da ima košarka v njegovem življenju pomembno mesto. Začel je trdo trenirati in njegov trud je kmalu obrodil sadove. V sezoni 2001/2002 je z ekipo kadetov postal državni prvak. »Občutek je bil čudovit, medalje in … potem smo bili vsi tako veseli,« skromno dodaja Lovro, čeprav je tudi sam prispeval levji delež k temu uspehu. To pa ni edini dosežek na njegovi kratki košarkarski poti.

Vabilo v reprezentanco

Vesel je bil vabila v mladinsko reprezentanco. Postal je njen redni član, v spominu mu je ostal reprezentančni nastop na prestižnem mednarodnem tekmovanju v Mannheimu. Lani je Lovro naredil pomemben korak v klubu, s katerim ga veže dveletna pogodba – postal je kapetan »obetavne ekipe z v