2005

januar | februar | marec | april | maj

2004

oktober | novemberoktober | december

Svetovni mladinski prvak v smuku

Dve medalji s svetovnega mladinskega prvenstva v Bardonechii, srebrna v  super VSL in zlata v smuku je bera za samozavest. Tako uspešnega nastopa kakšnega od naših mladih smučarjev že dolgo ni bilo, toda Roku, zapoznelemu dijaku Srednje ekonomske šole v Kranju, je žal, da ni mladinec še prihodnje leto zaradi dveh razlogov: rad potuje, prihodnje leto pa bo mladinsko svetovno prvenstvo v Kanadi, poleg tega pa bo v prihodnji sezoni že nastopal v absolutni članski konkurenci. Letos jo je spoznal.

Med najboljšimi s štartno številko 1

»Članska konkurenca je izjemno trda, veliko bolj, kot sem si predstavljal do letos, ko sem jo doživel. Vsaj šestdeset smučarjev se lahko v smuku uvrsti do desetega mesta. Peljati je treba brez napak in na polno, da prideš do vidne uvrstitve, kaj šele do zmage. Kakovost svetovnega smučanja je izjemno visoka. Sam želim priti v svetovni vrh,« je začel razmišljanje Rok, ki je letos nastopil v finalu svetovnega pokala v Lenzerheideju, kjer je imel med smukači štartno št. 1. »Ozračje na štartu je bilo resnobno, tekmovalci se ne pogovarjajo med seboj, drug drugega pustijo pri miru. Čutil sem poglede in najbrž si je kdo mislil, poglej zelenca, mladinski svetovni prvak. Bil sem najmlajši, okoli mene pa sami asi. Ne vem, kaj so si mislili. Razmišljal sem, ali naj pozdravim Hermanna Maierja … Saj bi ga rad pozdravil, pa sem si mislil, kaj pa on ve, kdo sem jaz … in sem bil raje tiho in se še sam poglobil v nastop. Čutiti je bilo pritisk medijev, kamere te zadnjih pet minut neprestano lovijo, najbrž se nisem dovolj zbral. Prej kot v šestnajstih sekundah sem zdrsnil na 66 stopinjskem pobočju … tako smo v finalu svetovnega pokala končali kar trije mladinski svetovni prvaki …«

In kakšna je bila izkušnja s tega nastopa? »Da mora biti teža na spodnji nogi,« in se zareži, »ja, na tako strmem pobočju te položi najmanjša napaka.« 

BMX, rolka, biljard …

Rok Perko se že od nekdaj loteva športov, povezanih s hitrostjo in ravnotežjem: »Najprej sem z BMX kolesom skakal po kuclih, od štirinajstega leta naprej pa sem živel z rolko. S kolegi smo bili »usekani«, preizkusili smo vse poligone v Sloveniji. Zjutraj na avtobus, zvečer ali naslednji dan pa domov. Iskali smo stopnice in ograje ter jih drgnili do onemoglosti. Ja, street live, to je bilo svobodno življenje na cesti … Hlače na polovici riti, rolka je letela po zraku … Zdaj sem to modo že prerasel, imam normalne hlače, skačem pa še zmeraj zelo rad, predvsem pa ne vem, če bom kdaj nosil kravato. Po duši sem rolkar,« pravi in se čudi, zakaj je oprema za rolkanje tako draga.

Kako je že z biljardom? Igra odbojev ga zabava, zato rad seže po biljardni palici, če tako nanese, odvisno pač od prijateljev, in če je miza kje v bližini …

Sam se nisem spremenil …

Naslov svetovnega prvaka ga ni prav nič prizadel v odnosih do smučarskih kolegov: »Morda je kdo drugačen do mene, zase že vem, da se nisem spremenil. Do tistih, ki jim uspeh stopi v glavo, imam svoje mnenje,« in zagotavlja, da prav vsem privošči športni uspeh, »saj vem, koliko dela je potrebno vložiti v smučarski šport.«

In sponzorji? »Zdaj me že kdo pokliče … Upam, da bom s smučanjem spoznal dovolj ljudi, da se mi bodo kasneje odprla kakšna vrata, da mi bo smučanje prineslo, no, tudi »keš«, da mi ne bo treba pretirano razmišljati, kako preživeti … Res pa je, da se ne zavedam, od česa živijo smučarji, ko nehajo smučati. Najbrž jih je bolj malo, ki zaslužijo toliko, da lahko preživijo prihodnjih štirideset let.«

Masa se kar scvre od hitrosti …

»Zlata medalja v smuku pri mladincih ni prišla kar tako. Če se ne bi Mitja Zupan,  serviser Swixsa, z mojimi smučmi ukvarjal nekaj ur, najbrž tudi z mojo medaljo ne bi bilo nič. Napravil je pravi čudež,» je začel napeto pripoved, kako je po treningu odložil nove atomikove smuči in se vrnil k staremu modelu, »pri veliki hitrosti se na drsnih oblogah dogaja marsikaj, kakšen centimeter od robnika se masa lahko od trenja tudi scvre. To se mi je zgodilo na treningu, v zavoju sem čutil, da mi obremenjeno nogo nenavadno trese in zavira,« je razložil in povedal, da je bila doslej njegova največja dosežena hitrost 146 km/h, na 4,5 km dolgi progi v Wengnu, »ampak saj 100 km/h ni nič posebnega, tudi marsikateri rekreativec na Krvavcu jo doseže,« se reži in namigne, da ga nikoli ni strah. V letošnji sezoni je opravil v svetovnem pokalu že devet nastopov v smuku in super G, na Petelinjem grebenu v Kitzbüchlu pa si je raje premislil. »Ogledali smo si progo, bila je ledena in trda. S trenerjem Jožetom Gazvodo smo bili raje previdni. Andrej Jerman je pred leti, ko je bil star 20 let, prav tako nastopil tu, pa se je polomil. Pred mano je bila še vsa sezona in pomembne tekme,« se je Perko spominjal utrinkov in pohvalil oba trenerja, ki sta ga vpeljala v hitre discipline, »Stojanu Puhalju se moram zahvaliti, da me je s svojimi prijemi pripeljal tako daleč. Kar žal mi je, da ga ni več v reprezentanci. Zdaj treniram z Jožetom Gazvodo, ki je prav tako izvrsten trener,« pravi Rok, ki je že po malem izgubil stik s klubom, »ampak, najbrž imam srečo, da sem treniral v tržiškem klubu. Ni naključje, da je v reprezentanci sedem naših smučarjev. Poleg mene so še Andrej Jerman, Andrej Križaj, Gašper Markič, Janez Jazbec, Matija Grašič in Anže Mravlja …«

Smuk – tveganje, ki vleče

Jože Dekleva, nestor smučarskih športnih novinarjev, je nekoč dejal, da je smuk kraljevska disciplina, ki ima največjo veljavo tudi pri smučarskih navdušencih. In kaj pravi Rok? »Morda je res kaj na tem. A zakaj? Pri tej veliki hitrosti je tveganje zelo veliko. Na kocki je lahko tudi življenje. Pa ne samo to, že majhna napaka te lahko spravi na rep razvrstitve. Neverjetno je, kako hitro si lahko pri smuku v kotu. Najbrž imajo smukači prav zato, ker vzbujajo tudi pri gledalcih neka posebna občutja, tako veliko gledalcev. Ampak, da si ne bo kdo mislil, da podcenjujem slalomiste. Tudi sam skušam biti uspešen v tehničnih disciplinah. Sploh pa se še nisem odločil, kaj bom vozil v prihodnosti. Nikjer ne piše, da se bom smukač …«

Ko Roka vprašaš, v čem je razlika med njim in prekaljenimi smukaškimi asi, ima odgovor pri roki: »V smuku je mladih tekmovalcev zelo malo. Večina je vsaj deset let starejša. Kaj to pomeni? Kaže, da pri hitrih disciplinah, posebno pri smuku, potrebuješ daljši staž. Lasse Kjus je pač, denimo, neko progo odpeljal dvajset- in večkrat, jaz pa prvič ali drugič. Njegovih izkušenj ni mogoče nadomestiti z nobenim treningom. A kljub temu sem optimist, vem, da se bom kmalu zrinil med  trideset najboljših na svetu. Zanimajo me samo odmevni dosežki, ne pa povprečje.«       

Rok načrtuje tudi nastop na olimpijskih igrah 2006: »To je zdaj glavni cilj in vse mu bo podrejeno. Šestnajsto mesto v svetovnem pokalu je zahtevna norma. Morda je nekoliko lažje, ker po nacionalnem ključu štejejo samo po štirje tekmovalci v vsaki reprezentanci. Sicer pa bodo poslej v ospredju tekmovanja svetovnega pokala.« 

Šola – je zame velika uganka

In šola? »Šola je za nas športnike velika uganka. Če si priden in se vso sezono bojuješ z njo, če dobiš vse zapiske, če ti pomagajo profesorji in sošolci, če si prizadeven, ti lahko uspe. Poudarjam, če si priden, če si bolj len, tako kot sem jaz, in sem šolo zanemarjal … Ne, o šoli se nerad pogovarjam. Nekaterim športnikom uspe, da delajo šolo vzporedno, a ne vem, kako. Zdaj sem v tretjem letniku v programu tri plus dva. Po zaslugi razumevajoče ravnateljice Lidije Grmek Zupanec sem še zmeraj dijak te šole. Čutim, da me imajo radi in jaz imam njih rad. Delam izpit za izpitom, pred komisijo. Šolo bom naredil do konca. Ampak, kakorkoli obrnem, mi je v šoli zdaj že nerodno, saj nikogar več ne poznam, tisti pravi sošolci iz letnika so že tam nekje, na faksu … Zanima me študij gostinstva. Ja, tega se bom najbrž lotil.«

Misli nadzorujem

In na koncu, vraževernost? Zanimiv je bil Rokov odgovor, kot da bi bral misli naši sodelavki Renati Knap (ŠM 107, str. 33): »Ja, včasih se zalotim in dvakrat pomislim na kakšno stvar, ki bi bila lahko povezana z uspešnostjo mojega nastopa, pa s smučanjem v resnici nima nobene povezave. Takoj jo zatrem. Ko drugič pomislim, si rečem, hoj, pa to ni to. Ne morejo me usmerjati neke čudne misli. Ko začneš enkrat razmišljati o tem, kako te lahko nadzorujejo druge zadeve, je to že slabo.« 

Jože Grajfoner

DP - dobra izkušnja

Neža je  začela plavati v 2. razredu osnovne šole, dve leti kasneje  pa je že imela lepo zbirko medalj. Na letošnjem državnem prvenstvu za mlajše deklice jih je dodala še osem. Njene discipline so prsno in hrbtno – tu je največkrat stopila na zmagovalne stopničke. Neža pravi, da je bila to doslej njena najboljša tekma. V bazenu je petkrat na teden. Mladi kranjski plavalci so po državnem prvenstvu dobili novo trenerko, Alenko Pirc, Neža pa zatrjuje, da so ji novi prijemi pri vadbi kar všeč. Ne mara, če je treba plavati preveč kravla.

Plavalna družina

Marčunovi so velika družina. Neža ima še dve sestri in enega brata. Plavanje je trenirala že mama, po Neži pa se je za ta šport odločila še njena osemletna sestra. Starši Nežo radi spodbujajo tudi na tekmovanjih.

Tudi za šolo je treba delati

Neža pravi, da so plavalne tekme v živo dosti bolj zanimive kot pa po televiziji. Prenosov velikih tekmovanj ne gleda. Zdaj je pomembno, da rada obiskuje vadbo in na tekmah uspešno plava. In kaj počne, ko ni v šoli ali na bazenu? Piše domače naloge in se uči, rada se igra z muco Zili, pozimi pa tudi smuča.

Osebna izkaznica:

Rojstni dan: 2. 8. 1995.

Šola: OŠ Naklo, Podružnična šola Duplje.

Najboljši dosežki: 100 m prosto 1:18,64; 50 m hrbtno 0:38.77; 100 m hrbtno 1:23,08; 200 m hrbtno 2:57,95; 50 m prsno 0:40.51; 100 m prsno: 1:29,91; 200 m prsno 3:12,80; 100 m mešano: 1:24,39 (vsi dosežki so iz DP).

Nepremagljiva v Kranju

Sara je bila zvezda minulega moštvenega in posamičnega državnega prvenstva za mlajše dečke in deklice, in sicer 12. in 13. marca v Kranju. Delno je pomagalo tudi to, da je plavala v domačem bazenu, kjer vsak teden preživi veliko ur. Največ je k uspehu pripomoglo trdo delo. Sara je osvojila deset zlatih medalj, osem od teh posamezno. Zmeraj ko je skočila v vodo, je prišla prva na cilj. V svojih disciplinah nima prave konkurence, le v prsnem slogu jo prehiti klubska kolegica Neža Marčun. Kranjske plavalke in plavalci so zmagali na ekipnem DP, sledita Fužinar in Ilirija.

Deset sekund pred zasledovalkami

Po državnem prvenstvu so si lahko plavalci vzeli nekaj dni prosto. Sara vadi petkrat na teden. Bilo ji je hudo, ko je odšla prejšnja trenerka Nina Prosen, a tudi pri novi trenerki je že dosegla nekaj osebnih rekordov. Dan pred pogovorom se je Sara udeležila prijateljskega srečanja MTK-PEB-OL "Kranj 2005" , kjer je zmagala na 200 m mešano in 100 m hrbtno, drugouvrščeni je prehitela za približno deset sekund. Gre za troboj klubov Olimpije (Lj), Primorja (Rijeka) in Merit Triglava iz Kranja. Po tekmi v Ljubljani in na Rijeki bodo razglasili skupne zmagovalce.

Po sledeh Anje in Sare

Sara rada gleda plavalne tekme. Navija za Anjo Klinar in Saro Isaković. Upa, da bo tudi sama nekoč nastopala na tako velikih tekmovanjih. Če bo napredovala s tako hitrostjo, ni dvomiti. Obiskuje 3. razred Osnovne šole Stražišče Kranj, PŠ Besnica. Čeprav vadi vsak dan, je bila v prvih dveh razredih odličnjakinja. V prostem času se rada igre s svojim bratom in muco. Če je lepo vreme, se z očetom odpravita na sprehod do Save. Nedavno je dopolnila deset let in ob tem priredila zabavo za soplavalce in sošolce. Med darili se je najbolj razveselila mehke plišaste ovčke.

Osebna izkaznica

Rojstni dan: 17. 3. 1995.

Najboljši dosežki, 50 m prosto: 33,76; 100 m prosto: 1:14,86; 200 m prosto: 2:40,74; 50 m hrbtno: 0:38,25; 200 m hrbtno: 2:51,89; 50 m delfin: 36,70; 100 m delfin: 1:22,21; 100 m mešano: 1:23,63 (vsi dosežki iz DP).

Spomini na prvo medaljo

Vita najraje plava šprinte v delfinovi in prsni tehniki, tu si je na minulem moštvenem in posameznem DP za mlajše deklice tudi priplavala medalje; srebrno na 50 m prsno, 100 m delfin in 50 m delfin ter bronasto na 200 m prsno. Njena najljubša tekma je bila Pokal Ježek 2004, ko je na 25 m prsno dobila svojo prvo medaljo. V lepem spominu sta ji ostali tudi tekmi v Splitu in na Rijeki. Na tekmah se pred štartom rada pogovarja s sotekmovalkami. Pogovarjajo se seveda o plavanju.

Sestra Ajda je dobra motivacija

Vita se je plavanja lotila že pri petih letih. Njena velika motivacija je bila leto dni starejša sestra Ajda, ki se je takrat tudi navdušila za plavanje. Zdaj plavata v isti skupini in med treningi pogosto tekmujeta. Včasih je boljša ena, drugič pa druga. Vita pravi, da je tekmovalnost le pozitivna in da se zaradi plavalnih uvrstitev nista še nikoli grdo gledali. Letos sta na državnih prvenstvih prvič tekmovali v različnih kategorijah, saj je Ajda z novim letom prestopila med deklice.

Rada ima tudi atletiko

Vito poleg plavanja navdušuje tudi atletika. Zmeraj se veseli, ko je v šoli na vrsti atletika. Težko se odloči, katera disciplina ji je najljubša. Kljub naklonjenosti do atletike pa bo njena glavna dejavnost ostala plavanje. Pri treningih ji je najbolj všeč druženje s prijateljicami in prijetna večerna utrujenost. V prostem času igra kljunasto flavto. Čeprav hodi v glasbeno šolo enkrat na teden, pa vadi vsak dan. Rada riše, svoje izdelke pa bližnjim podari ob posebnih priložnostih.

Osebna izkaznica

Rojstni dan: 28. 9. 1995.

Šola: Osnova šola Stražišče, podružnica Žabnica.

Najboljši rezultati: 50 m prsno 45.34; 100 m delfin1:31,08; 50 m delfin 39,41; 200 m prsno 3:32,12 (vsi dosežki so iz DP).

Najboljši igralec je bila ekipa

Jurija Ucmana smo pred leti že gostili v reviji Šport mladih, takrat so ga, v finalu pionirskega košarkarskega festivala z ekipo Osnovne šole Vič, proglasili za najboljšega igralca. Ta čast ga je doletela tudi letos, a tokrat v zmagovalni ekipi Uniona Olimpije, na finalnem turnirju štirih najboljših ekip mladincev. Dijak tretjega letnika gimnazije Bežigrad je moštvu dajal ritem.

»Vesel sem priznanja, a menim, da ga letos ne bi smeli podeliti posamezniku, saj je bila najboljši igralec ekipa Uniona Olimpije. Izjemno všeč mi je bilo, da v celotnem moštvu ni bilo niti enega igralca v podrejeni vlogi, ki ne bi bil sposoben zadeti koša, predvsem pa, da ni bilo med nami igralca, ki bi hotel po vsej sili izstopati. Igrali smo kot popolna ekipa, metal je tisti, ki je bil v najboljšem položaju.

To je bilo samoumevno, tako kot tudi njegova razlaga, v kakšnem odnosu je s šolo: »Ja, eno leto sem zaostal, pa za spodrsljaj ne morem kriviti športa ali pa nerazumevanja šole. Bil sem v splošnem oddelku in tudi zato bi se moral bolj potruditi. Odgovornost moram prevzeti kar sam,« pravi in se seveda še zmeraj rad spominja fenomenalnih športnih dogodkov. Kdo ne bi užival na srednješolskem svetovnem prvenstvu v Braziliji, kjer so preživeli 14 dni, po en teden pa je bil z reprezentanco v Franciji in z ekipo Olimpije v Španiji. »Zdaj lahko dodam, da se v šoli počutim zelo dobro. Prišel sem v čudovit razred, z vsemi se zelo dobro razumem, novi sošolci so veliko bolj prijateljski, v razredu je timsko ozračje. Še najbolj težko mi je bilo zaradi staršev. A življenje gre naprej. Za sedanje dojemanje šole se moram zahvaliti tudi vodstvu šole, ki ima veliko razumevanje za športnike. Šolske obveznosti opravljam bolj redno in upam, da bom šolo opravil brez zapletov.«

»Upam, da bomo tudi letos osvojili naslov prvakov ŠKL. V šoli veliko dajo na košarko,« je Jure na kratko opisal šolsko športno usmeritev.

Jurij je umirjen sogovornik, a iz njega vejejo tudi skrajnosti. Ko začne pripovedovati o košarki, se zdi, da se že naslednji trenutek zatopi v ekipo in tekmo pod košem: »Tako kot je v življenju nasploh, je treba sprejemati odgovornosti tudi na igrišču. Rad imam vlogo voditelja igre, rad sprejemam to odgovornost,« je začel, a ko ima v mislih svoj položaj zunaj košarkarskega igrišča, je trdno na tleh, »nimam velikih ciljev. Za začetek moram priti v četrti letnik, potem pa me čaka matura. Kako bo s študijem, še ne vem, zanima me psihologija. Zanimivo je, da športniki, ki jih poznam, psihološki pripravi ne dajejo posebnega pomena. Menim, da je izjemno pomembno, da imaš v mislih vse na svojem mestu, da si urejen. Sam sem bil nekajkrat pri psihologinji in morda sem se prav zaradi njenih prijemov in pogovorov z njo navdušil nad to vedo,« je razložil in še dodal, da v Sloveniji ni dobro omenjati, da si imel opravka s psihologom. Morda ljudje še zmeraj ne ločijo med psihiatrom in psihologom.

Ampak, nekaj trenutkov s finalne tekme z ekipo Pivovarne Laško je bilo res samo za dobre živce: »Malo pred koncem tekme sem bil sam pod košem in iz polaganja sem zgrešil. Vedel sem, da je ta zgrešeni met zame katastrofa, rešila me je lahko samo še zmaga. Za konec sem zadel trojko in še enkrat sem izvrstno podal …« je razložil in seveda namignil, da bil izid zadnjih trenutkov tekme brez trdnega psihološkega ozadja najbrž precej drugačen.

»Treniram vsak dan. Če ne bi imel velikih ambicij, se najbrž ne bi toliko trudil,« pravi in razkrije, da je prijatelj z Jako Lakovičem tudi zato, ker so družinski prijatelji. »Jaka mi je v veliko spodbudo. Pokazal je, da če verjameš vase, lahko uspeš. Vem, s kakšnimi težavami se je srečeval …« 

Sogovornik ni videl ocene v Delu, češ da je bila kakovost letošnjega rodu mladincev slabša: »Menim, da je kakovost mladinske košarke boljša kot kadarkoli doslej. Toliko mladincev, ki bi igrali v ligi Goodyear, pa v 1B ligi, najbrž še ni bilo med mladinci. Ja, najbrž pa tudi kaj pove polna dvorana na Kodeljevem,« je ocenil stanje, »in tako najbrž meni tudi reprezentančni trener Sašo Kisela, ki pravi, da Olimpija že dolgo ni imela tako dobre ekipe. Tudi Hrvat Antonio Žižič in Poljak Kamil Pietras sta se zelo dobro vklopila, držimo skupaj…«

N.S.

Rojena prvakinja

Celjski kegljaški klub Miroteks ima v svojih vrstah že desetletja odlične kegljavke, ki dosegajo uspehe ne le v slovenskem, ampak tudi v svetovnem merilu. Pravi biser pa je 19-letna Barbara Fidel (rojena  je 9. avgusta 1985), dijakinja 4. letnika Gimnazije Celje -Center, ki je nedavno zmagala na svetovnem pokalu za mladinke v Celju. To je le še ena od njenih zmag, ki jih je osvojila v osmih letih, odkar se je začela ukvarjati s kegljanjem. Na kegljišče je Barbara, ki jeseni odhaja na študij v Ljubljano, prvič stopila, ko so imeli športni dan. In je ostala vse do danes, ko končuje srednjo šolo.

Njen trener v klubu ter reprezentanci je bil vseskozi Lado Gobec, alfa in omega celjskega kegljanja. V dosedanjih letih je osvojila kopico medalj, predvsem zlatih: poleg mnogih domačih kegljaških naslovov državne prvakinje med kadetinjami, mladinkami in članicami v disciplinah posamezno, dvojice in ekipno, se lahko pohvali še z najbolj žlahtnimi odličji s svetovnih prvenstev.

Leta 2002 pa je na kadetskem svetovnem prvenstvu v Osterhofnu v Nemčiji zmagala v kombinaciji posamezno in v dvojicah s Tino Potokar iz Cerknice. Ob tem je bila še druga med posameznicami, v vseh treh naštetih disciplinah pa je postavila tudi nove svetovne rekorde. Na mladinskem SP 2003 v Augsburgu je sodelovala pri postavljanju dveh svetovnih rekordov in osvojitvi zlatih medalj v ekipni konkurenci ter v dvojicah s Tino Ogrin iz Kopra. Leta 2004 pa je na članskem SP v Brašovu v Romuniji postala še svetovna prvakinja v disciplini sprint, v kateri se tekmovalke pomerijo v dvobojih na izpadanje. Z uspehi je pričela tudi v letošnji sezoni, saj je nedavno na domačem kegljišču v Celju zmagala na tekmi svetovnega pokala med mladinkami. Skupaj s sotekmovalkami iz Kegljaškega kluba Miroteks pa je osvojila ekipni klubski svetovni pokal leta 2003 ter postala zmagovalka evropske lige prvakinj v letu 2004.

Barbara pravi, da je trening, ki traja približno dve uri, sestavljen iz dobrega ogrevanja, vadbe tehnike in natančnosti meta pri kegljanju ter vaj stretchinga ali drugih vaj na koncu vadbe. Del treningov je v celoti namenjen splošni in specialni kondiciji ter moči, včasih pa so vaje tudi sestavni del zadnjih minut treninga na kegljišču. Barbara upa, da bo imela med študijem v Ljubljani dovolj časa in dovolj dobre možnosti za kegljanje, saj si želi, da bi se s tem športom ukvarjala še dolgo.

Discipline

Posamezno – 120 lučajev.

Klasične dvojice – 2 x 120 lučajev (dve tekmovalki, vsaka 120).

Ekipno – 6 x 120 lučajev (6 tekmovalk, vsaka po 120 in 2 rezervi).

Kombinacija – seštevek 3 rezultatov (ekipno, dvojice, posamezno).

Sprint – 20 lučajev v enem nizu (dvoboji na izpadanje na dva dobljena niza – kot pri tenisu).

Tandem mixed (mešane dvojice) – 30 lučajev v enem nizu (dvoboji na izpadanje na dva dobljena niza).

Barbarini svetovni rekordi

Kadetinje, posamezno: 488 kegljev (100 lučajev), dvojice: 946 kegljev (2 x 100 lučajev), kombinacija: 1422 (3 x 100 lučajev); mladinke, dvojice: 1141 (2 x 120 lučajev), ekipno: 3323 (6 x 120 lučajev); članice, sprint 221 (2 x 20 lučajev – absolutni rekord);  rekord slovenskih prvenstev (Barbara): 622 kegljev (120 lučajev).

Išče sponzorja ali mecena

Nedavno smo na naslov uredništva Športa mladih dobili pismo, ki se je začelo takole: »Podpisani Jure Hafner prosim za finančno ali materialno pomoč. Že tri leta intenzivno treniram deskanje na snegu v SBK Viharnik iz Velenja. V preteklih letih sem dosegel že nekaj lepih uspehov,« in jih je naštel kar za celo stran. Povedal je še, denimo, da tekmuje že med člani: »Ponosen sem, da sem si z dobrimi uvrstitvami priboril toliko točk, da lahko prihodnje leto nastopim na svetovnem pokalu v Mariboru, v nacionalnem paketu.«

No, ceniti je treba odločitev komaj 15-letnega Jureta, ki je sicer doma iz Škofje Loke, da je vse podredil športu. Namesto, da bi se odločil za gimnazijo v Škofji Loki, ki ima športne oddelke, se je raje vpisal na Srednjo ekonomsko šolo v Celju, varno bivanje v domačem okolju pa je zamenjal za dijaški dom, vse samo zato, da bi bil bližje trenerju Petru Kotniku in terenom za vadbo. Koliko mladih športnikov pa si upa narediti tako pomemben življenjski korak? Ne poznam jih veliko.

Jure Hafner tekmuje pretežno v veleslalomu in deskarskem krosu, nekajkrat pa je nastopil tudi v snežnem kanalu, medtem ko ga skoki ne zanimajo: »Čez poletje bom treniral na ledenikih, predvsem pa bom vadil za boljšo kondicijsko pripravljenost,« je odločen. Seveda pa bivanje in vadba v tujini ni zastonj, zato ga nekoliko skrbi, da svojih športnih načrtov ne bi uresničil: »Cilj za prihodnjo sezono je izboljšanje  letošnjih uspehov. Če pa gledam nekoliko dlje v prihodnost, si želim nastopiti na olimpijskih igrah in osvojiti zlato olimpijsko medaljo,« nam je še zaupal.  Seveda pa ima tudi Jure že nekaj materialne opore v Elanu in trgovini z oblačili Miramar. 

Jure je letos prvič nastopil na srednješolskem prvenstvu in pristal na 4. mestu. Ker je doslej že trikrat zmagal za svojo nekdanjo Osnovno šolo Ivana Groharja iz Škofje Loke, s svojim prvim nastopom med kategoriziranimi starejšimi tekmovalci ni bil zadovoljen: »Tekma je bila zabavna, saj smo bili tekmovalci, ki nastopamo v FIS, na štartu zelo sproščeni.  Žal pa s svojim nastopom nisem bil najbolj zadovoljen. Pred prelomnico sem padel in tako pristal šele na 4. mestu. Upam, da bom prihodnje leto nanizal četrto zmago na šolskih tekmovanjih.«

APRIL 2005

Po tečaju – takoj na trening

Daša Grm, rojena je 18. aprila 1991, je učenka 8. razreda devetletke, za seboj pa ima doslej najbolj uspešno drsalno sezono. Letos je med mladinkami postala tako državna kot tudi pokalna prvakinja. »Na drsalke sem prvič stopila kot petletna deklica. Z vrtcem smo imeli tečaj. Drsanje pa mi je bilo tako všeč, da sem takoj po treningu odšla že na trening,« se spominja svojih začetkov. Njena trenerja sta vseskozi Ina in Boris Uspenski.

Daša se lahko pohvali z mnogimi naslovi državnih in pokalnih prvakinj v različnih kategorijah, ob tem pa ima za seboj tudi lepe mednarodne uspehe, na katere je zelo ponosna. »Leta 2004 sem bila državna prvakinja med deklicami A, leto prej med deklicami B. V letošnji sezoni sem zmagala na tekmi evropskega kriterija mladih v Celju, v Brnu pa sem bila tretja. Obvladam že več dvojnih skokov: axel, doulup in ritberger. Občasno pa mi tudi na tekmovanjih še uspevajo nekatere dvojne kombinacije skokov,« je povedala Daša, ki v prostem času rada bere in izdeluje zapestnice.

In do kdaj bo drsala? »Do tedaj, ko bom z veseljem hodila na treninge. Upam pa, da bo to še dolgo,« nam je zaupala.

V Kranj hitreje kot kadarkoli doslej

Pred državnim prvenstvom za mlajše deklice je Dina na treningih zelo dobro plavala šprinte in prav zato se je prvenstva veselila, saj je upala na dobre dosežke ob koncu zimske sezone. In res je osvojila kar osem medalj – tri srebrne in pet bronastih.

V prsnem slogu je medalje osvajala že poleti, ko je tekmovala z leto starejšimi plavalkami. Njen trener Tomi Martinjak je prepričan, da je Dina na pravi poti, da postane izvrstna plavalka tudi kasneje. Njena največja konkurenca je Mojca Sagmeister iz Raven na Koroškem, na treningih pa pogosto tekmuje z Urško Slivšek.

Nadležen prehlad

Dinini soplavalci so med šolskimi počitnicami odšli na priprave v Cerkno, ki pa se jih Dina ni udeležila, saj je počitnice preležala v postelji. Na srečo je bilo čez nekaj dni vse v redu in kmalu je spet prišla v formo.

Prva tekma

Dina se dobro spominja svojih začetkov. Za plavanje jo je navdušila mama, treniral pa jo je njen starejši brat.  Kmalu po prihodu v klub je imela prvo tekmo v bazenu Tivoli. Bila je zelo živčna, da ji ne uspelo preplavati celotne razdalje. Na 50 m prosto se je pogumno borila do konca, pa čeprav si je pri tem morala pomagati s potegom za trak, ki označuje progo. Sledila diskvalifikacija. Te kazni se Dina boji le še pri hrbtnem plavanju, a je tega strahu z vsakim tekmovanjem manj. Najraje plava prsno.

Preveč snega za sankanje

Četrtošolka pravi, da ji šola, kljub mnogim uram ob bazenu, ne dela težav. Le na nalogo občasno pozabi. A ker tovarišice vedo, da vsako popoldne pridno nabira plavalne kilometre, so prizanesljive. Rada se igra z bratom, pozimi pa se z veseljem odpravi tudi na sankanje. V lepem spominu ji je ostalo sankanje na Pokljuki, kamor so letos odšli s šolo. Snega je bilo v izobilju.

Osebna izkaznica:

Rojstni datum: 2. 2. 1995.

Šola: Osnovna šola Ketteja in Murna.

Najboljši dosežki, 25-m bazen, 50 m prosto: 35,47 (3. mesto na DP 05); 50 m prsno: 45,53 (3. mesto na DP 05); 100 m prsno: 1:37,81 (2. mesto na DP 05); 200 m prsno: 3:20,79 (2. mesto na DP 05); 50 m hrbtno: 39.56 (3. mesto na DP 05); 100 m hrbtno: 1:33,46, 100 m mešano: 1:26,20 (3. mesto na DP 05).

Miško z državnega prvenstva

Nejc Jurjevčič je med mlajšimi dečki eden najhitrejših plavalcev v Sloveniji. Trenutno ima najboljše dosežke v sedmih disciplinah, na državnem prvenstvu v Kranju pa mu je uspelo osvojiti kar sedem medalj – od tega pet za prvo mesto. V vseh nastopih je izboljšal svoje dosežke, najbrž pa je k temu pripomogla tudi verižica za srečo, ki mu jo je podaril dedek.

Pri plavanju se bolj utrudiš

Nad plavanjem se je navdušil med počitnicami na hrvaški obali. V Ljubljani so ga starši vpisali v plavalno šolo in kasneje v Plavalni klub Ljubljana. Na začetku osnovne šole je dve leti treniral tudi nogomet, a za vse ni bilo časa, tako da se je odločil za plavanje. Glavni razlog? Nejcu je bilo všeč, da je bil po plavalnem treningu veliko bolj utrujen kot pri nogometu. Danes ga tudi plavalni treningi ne utrudijo dovolj. Po treh do štirih kilometrih v vodi opravi doma vsak večer še sto počepov in prav toliko sklec, vaj za trebuh in vaj za hrbet, a ne po naročilu trenerja. Nejcu se to zdi koristno.

Zmaga nad latvijskim dvometrašem

Nejca na tekmah zmeraj spremljata mama in oče. Oba sta plavalna sodnika in navadno se dogovorita, da en sodi tekmo, drugi pa navija. Pravi, da plava bolje, če sta na tekmah oba. To mu pomaga pri zbranosti. Ne more povedati, zakaj je tako. Ko je bil brez staršev na tekmi v Zagrebu, so zanj toliko bolj navijali starši drugih plavalcev.

Od kje Nejcu vzdevek Miško?

Tako so ga začeli klicati prijatelji, saj ga večina vrstnikov prekaša v višini. Vzdevek pa se je še utrdil na pripravah v Novi Gorici, ko je Nejc v nogometu preigral skoraj dva metra visokega latvijskega plavalca. Nejc se s soplavalci zelo dobro razume. Pogosto se skupaj odpravijo v kino. Ker se je že nekajkrat udeležil reprezentančnih priprav, ima dobre prijatelje med plavalci vseh klubov. Veseli se tekem, saj se takrat pogovarjajo o marsičem.

Zvest navijač Iana Thorpa

Nejc ne zamudi nobenega prenosa plavalnih tekmovanj. Med tujimi plavalci navija za Iana Thorpa. Za Petra Mankoča pravi, da preveč tarna in poudarja težave, ki naj bi opravičili včasih manj blesteče dosežke. Njegov vzornik je tudi Jernej Godec, ker uspešno združuje šolo in plavalne dosežke.

Osebna izkaznica:

Rojstni datum: 24. 9. 1993, Šola: Osnovna šola Vič.

Najboljši dosežki (25-m bazen): 100 m prosto: 1:07,93; 200 m prosto: 2:21,95 (3. mesto na DP 05); 50 m delfin: 32,28 (1. na DP 05); 100 m delfin: 1:12,02 (1. na DP 05); 50 m hrbtno: 33,65 (1. na DO 05), 100 m hrbtno:1:13,16 (1. na DP 05); 200 m hrbtno: 2:40,06 (2. na DP 05), 100 m mešano: 1:13,32 (1. na DP 05).

Zakaj ne tudi uspešno v Evropo…

Katja Tomažič  na odprtem mladinskem prvenstvu Slovenije na Galjevici v Ljubljani, v finalnem delu turnirja, nasprotnicam ni oddala niti enega niza, v finalu pa je odpravila še dve leti in pol mlajšo Ravenčanko Manco Fajmut. Dijakinja tretjega letnika športnega oddelka na gimnaziji Ravne na Koroškem tokrat ob sebi ni imela trenerja Vojka Luknerja, a je vlogo favoritke opravila samozavestno in brezhibno.

Dekle iz Radelj ob Dravi je povsem zakorakalo v svet športa, ne samo kot dijakinja športnega oddelka, kjer je srednješolski utrip prilagojen športnim zahtevam dijakov, in ga tudi Katja s pridom povezuje z namiznoteniško vadbo, pač pa je za njen položaj bolj zanimivo, da je njen trener Vojko Lukner tudi njen stric. Katja ima tako v šport in vse, kar se dogaja vzporedno, dober vpogled. Seveda  ima v njenem športnem svetu očitno pomembno mesto prav Vojko Lukner, ki izžareva izjemno predanost športu in je za svoje igralce pravi namiznoteniški mag. Katja si je zato že zdaj, če se v prihodnjem letu ne bo zgodilo kaj nepredvidenega, zarisala svojo prihodnjo izobraževalno in športno pot.

»Želim se vpisati na Fakulteto za šport in se kasneje povsem posvetiti namiznemu tenisu. Ko ne bom več igrala, se bom lotila vadbe namiznoteniških naraščajnikov. Veseli me misel, da bi na mlade igralce prenašala svoje znanje,« zatrjuje Katja. Večkrat je poudarila: »Vojko Lukner je moj vzornik. Menim, da je izvrsten trener, ki najbolje pozna mojo igro in prijeme, kako igro še izboljšati. Treningi, ki jih pripravlja, so izvrstni,« pravi Katja, ki vadi vsak dan po dve uri in več.

Samozavesten nastop temelji na njenih zadnjih uspehih, ki na domačih tekmovanjih že segajo v absolutni vrh, seveda pa jo zdaj, ko je še mladinka, zanima tudi absolutna evropska mladinska kakovost: »Ne vem, zakaj ne bi končno tudi na evropskem mladinskem prvenstvu pokazali, kaj zmorejo slovenski igralci in igralke,« pravi smelo in tudi natančno ve, kaj vse ji še manjka za prodor v evropski namizni tenis. »Vadim pretežno s fanti, tako da imam orožje za njihove napadalne spine, a zdaj se moram tudi sama bolj usmeriti v kakovostno napadalno igro. Ob spin udarcih bi potrebovala še učinkovitejši servis. Ja, veliko bo treba še vaditi,« je na trdnih tleh.  

Ko je igralec samurajsko usmerjen v šport, je zagotovo izpolnjen eden izmed pogojev za uspeh. Katja se zna nasmejati in povedati, da šport tudi ni vse in da je včasih dobro stopiti tudi iz športa – a s športnimi sredstvi in prijatelji: »Poletno druženje s prijatelji je nekaj, česar se zmeraj veselim. Smo velika druščina, skupaj igramo odbojko na pesku, za sprostitev pride prav tudi tenis. Sprostitev je pomembna. V mrtvem delu sezone je treba za trenutek pozabiti na namizni tenis in na napake v igri. Tako lahko začnemo vadbo na novih temeljih.«

In kaj, če sploh, bere Katja? Močan vtis je pustila knjiga Dostojevskega Zločin in kazen: »Sicer berem predvsem to, kar moram za šolske potrebe. Bolj resno se lotevam strokovnih člankov v namiznoteniških revijah.«

Imata veliko skupnega – Katja in Mitja

Polfinalist odprtega mladinskega DP je bil tudi Mitja Lukner, Katjin bratranec, ki pa je končal napredovanje v dvoboju s Tomažem Roudijem. Zanimivo je, da sta Katja in Mitja sošolca v 3. letniku ravenske gimnazije. »Moji športni cilji so uvrstitve med štiri najboljše slovenske mladince. Da se uvrstiš med štiri, je treba premagati katerega od štirih postavljenih igralcev. To pa je težavna naloga. Tokrat je Tončka Ropošo premagal Ožbej Poročnik, kar je bilo tudi eno od presenečenj. Roudi se zdi, da je nepremagljiv, a menim, da ima tudi on slabe točke. Sicer pa je zdaj moj glavni cilj, da bi se iz druge lige prebili v prvo,« pravi Mitja, ki ga prav tako nekoliko mami študij na Fakulteti za šport, a se bo raje posvetil kateremu od študijev, pri katerih sta v ospredju fizika in matematika.

Zagonetk je veliko…

»Raje bi bila manjša,« je nedavno dejala Ivana Zera, osmošolka na Osnovni šoli Gustava Šiliha iz Velenja, ki je še nedavno igrala za NTK Fužinar, kjer je delala družbo Manci Fajmut. Najbrž sta se kar dobro razumeli, saj sta obe rasli izjemno hitro, Ivana jih ima zdaj že 178.

»Ja, pred letom dni sem bila manjša za deset centimetrov in moram reči, da sem lažje igrala. Zdaj moram biti nenehno v preži in to je naporno,« skuša razložiti razliko. Kljub hitri spremembi v rasti pa je zdaj, ko ponovno igra v velenjskem klubu, pa čeprav pogreša družbo Mance Fajmut, kar zadovoljna. Z novo trenerko Andrejo Ojstršek dobro napreduje, štoparka in kontrerka pa tudi sama opaža mnoge dobre spremembe pri svoji igri: »Zdaj sem postala veliko bolj zanesljiva. To je dobro znamenje. Ampak zdaj sem v tem obdobju, ko že nastopam tudi med mladinkami. Med njimi igram veliko bolj sproščeno, saj vem, da nimam kaj izgubiti,« pove na kratko, tako, kot si najbrž želi tudi dosegati točke.

Zdaj ko je ena od najboljših slovenskih kadetinj nekako nevtralizirala neskladja v svojem športnem razvoju, pa ima pred seboj nove izzive, predvsem vpis na športni oddelek velenjske gimnazije. Ko bo ta za njo, se bo kdaj pa kdaj lahko ponovno sprostila ob igri nogometa in najbrž bo nastopila veliko bolj samozavestno, ko jo bodo fantje hoteli ponovno potisniti v vrata, »raje igram v polju, vloga vratarke se mi zdi prevelika odgovornost,« se zabava ob misli na nogomet in še pove, da rokomet  ni njena panoga.

Kaj pa knjige? »Ja tudi s knjigami so težave. Brala sem Malega princa, navidez zelo preprosta zgodbica, ampak je tako zapletena, da je ne razumem dobro…«

Ja, Ivana je odkrita in sproščena, in najbrž se ni lahko vživeti v njeno kožo, saj mora neprestano reševati takšne ali drugačne zagonetke.

Po Katjinih stopinjah

Mladinka Katja Tomažič je kadetinjo Manco Fajmut, ki si je zadala cilj, da bo prihodnje leto dijakinja športnega oddelka na gimnaziji na Ravnah na Koroškem, na odprtem mladinskem državnem prvenstvu 2005 že dojela kot izzivalko. Manca je v finalu v zadnjih dveh nizih kar lepo nabirala točke in Katjina izjava, da je za slovenski ženski namizni tenis dobro, da se na mladinskih tekmovanjih uvrščajo v finale kadetinje, je zanjo pohvala. Zdaj ji ne preostane nič drugega, kot da skuša uresničiti tudi cilj zunaj športa –zagotoviti si prisotnost v športnem oddelku na gimnaziji Ravne. V športni zgodbi dela čas nedvomno zanjo, kaj pa na oni strani?

V zadnjem letu in nekaj mesecih je Manca zrasla kar za deset centimetrov, kljub temu pa na njeni tehniki velika sprememba ni pustila sledi. Za mizo stoji prav tako vzravnano, njeni udarci so hitri in natančni. Temu, da jo mučijo kolena, kar je znak  hitre rasti, pa ne namenja posebne pozornosti. Mančina športna rast se torej nadaljuje.

Njena najljubša skupina je Atomik harmonik. Kdo si upa trditi, da se ne bi smela sprostiti ob tej skupini, ki ji sicer ne pripisujejo posebne glasbene genialnosti, in da ne bi smela sproščeno povedati, da je za branje knjig še niso navdušili? Tudi Katja se je na to vprašanje »rešila« z obveznim branjem Dostojevskega Zločina. Toda, kaj če se prav tu skriva drobna zanka, kot pri kakšnem gnilem servisu, ki navidez ni vreden počenega groša, a da bi ga vrnili avtorju na njegovo stran mize, se morate postaviti na trepalnice?  

In kaj je v Mančinem portfoliu, ki ga je pripravljena deliti z javnostjo, pozitivno in ima absolutno razsežnost? Razmišljanje. Takole je povedala: »O vsaki tekmi razmišljam že kakšen teden prej. Ugibam, kdo bi lahko bile moje prihodnje nasprotnice, kako bom igrala, kakšni igralni prijemi bodo najbolj zalegli. Razmišljam o servisih. Ja, na zalogi imam šest ali sedem začetnih udarcev, ki so kar zanesljivi, a mi je jasno, da je razlika med menoj in igralkami, ki so uspešnejše, prav v servisu.« Dobro razmišljanje.

Napadalec

»Ena izmed osrednjih točk, kamor je bilo usmerjeno zanimanje v sklepnem delu odprtega mladinskega državnega prvenstva, je bila tekma med Tončkom Ropošo (Sobota) in Ožbejem Poročnikom (Muta), ki je zanju odločala, kdo bo napredoval v osmino finala. Dvoboj se je končal s presenetljivo zmago Korošca in demonstrativno brco nasprotnika v mizo. Enaka usoda je doletela tudi Tima Fridriha, ki je moral dati roko mlajšemu klubskemu kolegu Janu Žibratu. Oba, Jan ni Ožbej sta v namizni tenis mlajših kategorij vnesla več dinamike, kar je zdravo za celotno namiznoteniško ozračje v Sloveniji.    

Čeprav pravijo, da v tem namiznoteniškem športu ni presenečenj – za njim stoji samo veliko vadbe –, pa je Ožbej Poročnik, komaj 150 cm visoki igralec, ki se je v zadnjem letu dni odločil, da se bo dvignil nad povprečje in skušal narediti v športu še kaj več, vendarle presenečenje. Treniral je, kolikor mu je dopuščal  čas. »Če bi mu dejal, naj trenira dvajset ur na dan, bi tako tudi naredil,« je pohvalil Ožbejevo zavzetost trener Damjan Cvetko in še dodal, »tudi za trenerja je veselje, če tekmovalec napreduje. Pri Ožbejevi igri pravzaprav nismo spreminjali nič pomembnega. Fant je že prej igral prirojeno napadalno, a da bi bil uspešen, je moral svoje udarce še izboljšati, saj so kadeti sposobni ubraniti že marsikaj. Namenoma smo zanj začeli iskati nasprotnike po drugih klubih, odprtih rok pa so nas, denimo, sprejeli na treninge pri NTK Vesna, v Puconcih in tudi drugje. Raznovrstnost vadbe je pripomogla, da se je letos med kadeti povzpel med najboljše.« Ožbej pa ne trenira samo s Cvetkom, njegov drugi namiznoteniški svetovalec je Matej Petar.

Ožbeja je po odprtem mladinskem prvenstvu pohvalil tudi Miha Lukner, ki je Ožbeja v četrtfinalu sicer premagal s 3:2, a mu je polaskal: »Zmaga Ožbeja proti Ropoši je bilo veliko presenečenje. Všeč mi je njegova napadalna igra. Ko mu steče, ga skoraj ni mogoče zaustaviti. Ožbej občasno vadi tudi v našem klubu in takrat skupaj razmišljamo, kakšna napadalna igra je najbolj učinkovita. Ima še precej rezerve,« je menil Miha, to pa je potrdil tudi Ožbejev trener, »servis je pri namiznem tenisu zelo zahteven in prepričan sem, da bo sčasoma postal bolj strupen tudi v tem delu igre.«

Učencu 8. razreda Osnovne šole v Muti, ki bo med kadeti igral samo še letos, gredo torej vse čestitke, tudi za skromnost: »Med kadeti bi se rad uvrščal do četrtega mesta, med mladinci pa do šestnajstega,« je povedal igralec, ki občuduje Bojana Tokiča in Bojana Ropošo.

Uspešna bistriška lokostrelca

Med športnimi klubi, ki na področju Ilirske Bistrice vzgajajo mlade športnike, je tudi lokostrelski klub Ilirska Bistrica. Klub robinhudovskih spretnosti so lokostrelski navudušenci ustanovili pred petnajstimi leti. Lok in puščica sta že takoj postala zanimiva tudi za bistriške učence in dijake. Tudi danes je med 50 lokostrelci kar dve tretjini osnovnošolcev, ki so šele zakoračili v lokostrelstvo, med zadnjimi pa je tudi več obetanih naraščajnikov.

Med uspešnejšimi zagotovo izstopa 11-letna Nina Vičič, učenka 5. razreda  OŠ Antona Žnideršiča, ki je nedavno na šolskem državnem prvenstvu v Postojni z golim lokom in s 195 krogi postala državna prvakinja. Z mirno roko in otroško sproščenostjo je dosegla tudi nov državni rekord rekord, o katerem bo še dolgo razmišljala, predvsem pa ji bo v veliko spodbudo.

In kdo je Nina Vičič, še včeraj neznana tekmovalka? Za razliko od mnogih lokostrelcev, se je mlada bistriška športnica seznanila z lokom šele pred približno štirimi meseci. Pred tem loka ni imela v rokah, »gledala pa sem filme o Robin Hoodu, pa tudi na šolskih tekmovanjih sem spodbuja sošolke in sošolce,« je povedala Nina in nadaljuje, »nikoli pa nisem  pomislila, da se bom nekoč ukvarjala s tem športom. Odločilen je bil razpis Lokostrelskega kluba, ki so ga obesili na oglasno desko v šoli.«

Seveda je imel pomembno besedo njen mentor Vladimir Čeligoj, v Sloveniji edini z diplomo lokostrelskega trenerja. Stari »lisjak« bistriškega lokostrelstva jo je znal usmerjati in tako je napredovala s hitrimi koraki. Ognjeni krst je imela na državnem prvenstvu v Škofji Loki, kjer je v močni konkurenci mlajših deklic osvojila bron. Jadran Čekada, eden od trenerjev v LK Ilirska Bistrica o uspehu Nine pravi: »Za takšen dosežek vadijo nekateri po več let. To, kar je dosegla Nina, je plod kakovostnega in načrtnega dela v klubu. Seveda gredo pohvale tudi trenerju, toda Nina ima vse možnosti da postane vrhunska lokostrelka,» ji je še polaskal strokovnjak.

Med lokostrelci na Osnovni šoli Antona Žnideršiča pa se je izkazal tudi 14-letni Marko Vidmar, ki je še nedavno tekmoval z golim lokom, samo mesec dni pred šolskim državnim  prvenstvom v Postojni pa ga je zamenjal za olimpijski (ukrivljeni) lok.  S tem športom, ki ga je vzljubil že kot deček, se ukvarja že sedem let. Na tekmovanjih je bil že dokaj uspešen, a najbolj mu je pri srcu prav nedavni naslov prvaka s šolskega državnega prvenstva v Postojni, ko je zmagal z 270 krogi od 300 možnih. »Marko je marljiv in odgovoren športnik, je vztrajen in deloven, takšni pa v športu  uspevajo,» je zanj dejal eden od trenerjev. Morda pa je Marko tudi zato začel streljati prav z olimpijskim lokom.

Petar Nikolić

Drsalka se spogleduje z umetnostjo

13-letna Nastja Uspenski, rojena je 2. novembra 1991, je iz drsalne družine. Mama Ina in oče Boris sta bila sama umetnostna drsalca, v Slovenijo pa sta se iz Ukrajine preselila oktobra leta 1990. Najprej sta dve leti živela in delala  Ljubljani, nato pa se je družina preselila v Celje, kjer živijo tudi še danes.

Nastja je prve drsalne korake naredile pri dveh letih in pol, že pri treh letih pa je kot najmlajša članica sodelovala na mednarodni drsalni reviji Počitnice na ledu v Španiji. »Pet let sem bila stara, ko sem prvič nastopila na državnem prvenstvu. Doslej sem v vseh kategorijah postala tako državna kot pokalna prvakinja. Ob tem pa sem bila letos še tretja na evropskem kriteriju mladih. Najboljša sem bila tudi na lovoriki Mladosti v Zagrebu, vseskozi pa sem bila med prvimi tremi na tekmovanjih, ki jih vsako leto v šestih mestih prirejajo v okviru tekmovanj evropskega kriterija mladih. Zdaj že zmorem vse dvojne skoke, večino med njimi tudi v kombinaciji. Občasno mi uspe narediti še trojni salhov, pa trojni flip,« je pojasnila Nastja, ki pa ni le uspešna na ledeni ploskvi. Že štiri leta zapored je bila proglašena za najboljšo športnico šole, kjer  obiskuje 8. razred 9-letke.

Nastja si glasbo za svoje drsalne nastope izbira kar sama, ob tem pa sta ji z nasveti v pomoč tudi oče in mati. Vsak dan trenira približno dve uri. Največjo »krizo« v svoji drsalni karieri je imela lani, ko je zrasla za deset centimetrov, ob tem pa je morala zamenjati tudi tri pare drsalk. Zdaj je to mučno obdobje hitre rasti že za njo. Nastja, ki tudi zelo lepo riše, bo po končani osnovni šoli odšla na gimnazijo, za naprej pa še ne ve natančno. Morda bo ostala v športu ali pa se bo posvetila arhitekturi. Saj, kot zatrjujejo njeni učitelji, Nastja ni samo odlična športnica, ampak tudi izvrstna  risarka.

• na vrh

MAREC 2005

Med rokometom in atletiko…

Lina bo junija dopolnila 16 let, zdaj pa obiskuje rokometni oddelek prvega letnika na gimnaziji Ljubljana Šiška. S 183 cm višine izstopa od povprečja med vrstnicami, predvsem pa je, po svoje, zagonetno dekle. Atleti bi dejali, da je ena najbolj nadarjenih metalk – lani se je v suvanju krogle z dosežkom 14,16 m že drugič vpisala med pionirske rekorderke –, rokometni strokovnjaki pa bi najbrž dejali enako: da je obetavna igralka, uvrstitev v kadetsko reprezentanco pa to tudi dokazuje. Morda se jo spomnijo še v teniškem okolju. Štiri leta je trenirala tudi to zahtevno igro … Kdo ve?

»Tenis sem zapustila po štirih letih. Prepočasi sem napredovala. Na tekmah sem navadno izgubila prvi niz, šele potem sem se pobrala. Ja, tenis je naporen šport in nekako sem dojela, da tu ne bom posebno uspešna. Nekega dne sem po naključju gledala rokomet in takoj me je navdušil. Tudi tu je bila poleg žoga, veliko energije, pa gibanja. To bo nekaj zame, sem si dejala,« je začela pripoved o svoji športni poti, ki je za zdaj še uravnovešena z atletiko, a se zmeraj bolj nagiba k rokometu. »V atletiki sem kar uspešna. Posebno veselje imam s kopjem in diskom, saj se v teh športih po izmetu še nekaj dogaja. V teh dveh disciplinah sem želela postaviti pionirska rekorda, pa sem premalo vadila, da bi mi uspelo. Sicer pa moram priznati, da se v tem športu ne vidim,« to pa je potrdila tudi z vpisom v rokometni športni oddelek gimnazije Ljubljana Šiška.

»Atletske vadbe imam bolj malo. Ko je na urniku atletika ali gimnastika, v dogovoru s svojimi profesorji, skočim na štadion ŽAK in ta čas treniram pri Branku Zornadi, sicer pa sem bolj prisotna v rokometu. Ta šport mi je pisan bolj na kožo, saj je lepo tekmovati v ekipi, tudi odgovornost se bolj porazdeli in je manj obremenjujoča,« je razložila in imela najbrž v mislih bolj tenis kot atletiko, »poleg tega pa v rokometu vlada drugačno ozračje kot pri atletiki. Atleti se pogosto pogovarjajo o prehrani in o tem, kaj uživajo, da bi hitreje napredovali. V rokometu tega pritiska ni,« je še razložila. Priznala je, da je ne moti, da je ženski rokomet zelo grob šport, kjer ne manjka udarcev in ščipanj: »Na vsaki tekmi staknem vsaj dve modrici. Včasih me soigralke spravijo z nepotrebnimi grobimi prijemi ob živce, vendar pa nisem takšne vrste človek, da bi to želela vračati. Pravzaprav se s to, slabšo stranjo ženskega rokometa, ne obremenjujem. Želim biti  boljša od tistih, ki ščipajo in udarjajo. Ne vračam jim z enakim, seveda pa jim marsikaj povem.«

Zakaj rokomet ni  posebno priljubljen pri šolarjih in dijakih?

Vprašanje je ni prav nič presenetilo. Meni, da rokometu manjkajo Zahoviči, pa tudi sicer je medijsko manj prisoten: »Nogomet ima veliko prednosti pred rokometom – saj ima bolj razumljiva pravila. Postaviš dva kamna za vrata, dobiš nekaj kolegov in že lahko igraš. Pri rokometu pa ni mogoče.«

Lino so lani prvič povabili v kadetsko reprezentanco in že zdaj se veseli nastopa v izbrani vrsti na evropskem prvenstvu, čeprav še ne ve, kje bo in kdaj: »V reprezentanci igram na levem krilu, v klubu pa v sredini,« razloži svoji dve rokometni vlogi, a se ne sprašuje, zakaj sta se trenerja odločila tako različno. »Imata pač vsak svoj pogled na mojo vlogo,« pravi in pohvali  klubskega trenerja Miloša Helmiha, »rada treniram pri njem, čeprav se mi zdi, da bi nas moral prijeti malo bolj na kratko,« opiše svoj pogled na vadbo v ŠD Max Ljubljana, ki deluje v športni dvorani v Polju.

Ko Lina razmišlja o svojih prihodnjih ciljih, jih vselej povezuje z ekipo. »Če bom kdaj  videla olimpijske igre od blizu, bo to z rokometno ekipo. O tem, da bi morda v atletiki napredovala do olimpijskega nastopa, ne razmišljam,« je odločna prvošolka, ki nam je še izdala, da prostega časa v resnici sploh nima, »med tednom  sta samo šola in šport. Vendarle pa mi kakšno soboto ali nedeljo uspe, da grem smučat, poleti pa si občasno nataknem rolarke, prisluhnem svoji glasbi, grem v kino. To pa je tudi vse. Vem, da v športu ne gre drugače. Zanj sem se odločila in zato me različna odrekanja  ne motijo,« a se je še popravila, »tudi berem rada. Zdaj sledim dogodivščinam Metulja…«

Matic Skube (skrajno levo) na EYOF.

Smučarski univerzalec

»Rad grem v kino, še posebno, če je kakšna komedija. Denimo Ameriška pita,« je Matic, ki je 23. februarja dopolnil 17 let, začel razlagati o svojih drobnih konjičkih zunaj  športa, »pa Jim Carry in Silvester Stalone,« je še dopolnil svoj filmski seznam. Ja, če bi bil športni Sherlock Holmes, ki rad bere Freuda in se spozna na tehniko prerokovanja, bi bila diagnoza našega najuspešnejšega smučarja na EYOF-u v Montheyju v Švici približno takšna: »Fant je zelo zaposlen s športom in šolo, zato se ni čuditi, da ima rad filmsko komedijo, glede na leta pa je razumljivo, da mora biti komedija nekoliko začinjena s seksom …« Ampak, ko sem njegovo navdušenje za Staloneja povezal z razbijaško vožnjo med koli in pomislil, da je Škofjeločan zaljubljen v slalom, v najbolj tehnično disciplino smučanja, sem se zmotil.

»Še zmeraj vadim zelo vsestransko in ne dajem prednosti nobeni disciplini, vse vadim z enako zavzetostjo. S trenerjem Tadejem Platovškom meniva, da še ni nastopil čas, da bi se smučarsko usmeril,« je povedal, a ko je naštel pet tekmovalnih disciplin (sl, vsl, super G, smuk in kombinacija) in dejal, da bo skušal pobrati naslov državnega mladinskega prvaka  vsaj v dveh ali treh disciplinah, je bilo na dlani, da je Matic smučarski univerzalec. Pa saj je to dokazal tudi v Švici, ko je po medaljah v slalomu in veleslalomu pristal na 4. mestu še v super G-ju. Pogled v njegov športni portfolio bi razkril, da je morda res bolj nagnjen k slalomu. Leta 2001, ki ga šteje za svoje najuspešnejše športno leto (poleg leta 2005), je zmagal v slalomu na Pokalu Loka, na lovoriki Topolino pa se je v isti disciplini uvrstil na 3. mesto.

Matic zagotavlja, da bere Šport mladih, vedel je tudi, da bo v Montheyju pisala dnevnik za Šport mladih Teja Piškur. Seveda pa ni bilo časa, da bi dopisnica ŠM z Maticem opravila bolj izčrpen pogovor. Položaj je razložil kar reprezentančni trener Jernej Plajbes: »Fantje in dekleta, ki so v Švici tekmovali v alpskem smučanju, so imeli bolj malo časa. Ko so pripravili vse za tekmo prihodnjega dne, najbrž niso imeli volje še za kaj drugega,« je postavil stvari na svoje mesto. 

Matic Skube je še mlad tekmovalec, ki ima v življenju stvari kar lepo urejene. Smučanje je zanj velik izziv, ki mu bo sledil, kolikor mogoče intenzivno in zavzeto, glede šole pa tudi nima skrbi, saj meni, da je v športnih oddelkih na gimnaziji v Škofji Loki, ki jo zdaj obiskuje, za smučarje zelo dobro poskrbljeno: »Če šole ne pospravimo pod streho do uradnega konca pouka, lahko nadaljujemo z izpiti še med počitnicami in še deloma v naslednjem letniku. Obveznosti za prvi letnik sem opravil razmeroma hitro, pa tudi za drugi letnik imam dober občutek,« je dejal in še pohvalil razredničarko Mileno Kordež.

Tam, na začetku pogovora, se Matic, ko je govoril o konjičkih, ni zaustavil le pri filmu. Pogosto je pred računalnikom, dopisuje si z vrstniki in raziskuje, kaj se dogaja na straneh, kjer objavljajo FIS točke. Tako skuša najti svojo smučarsko veljavo med smučarskimi naraščajniki tudi v svetovnem merilu: »V Montheyju sem poznal le nekaj konkurentov, večinoma Norvežanov. Druge pa sem poznal prav iz brskanja po uradni strani Mednarodne smučarske zveze. Zdaj vidim, da FIS točke kar ustrezno odsevajo moč mladih tekmovalcev,« je razložil.

Prav zato sem mu verjel, ko je na tiskovni konferenci dejal, da je svojega uspeha zelo vesel – ne samo zaradi štipendije OKS, ki si jo je prislužil z izvrstnimi nastopi. Čeprav bo mladinec še tri leta, pa bo samozavest iz Montheyja še kako potreboval za prodor v absolutno konkurenco. Ta je zdaj pred vrati.

N.S. 

Zabaven kamniški šprinter

Poleg tekme še ogled Pize in pustnega karnevala

Timotej ali Timi, kot ga kličejo prijatelji, je eden od obetavnih mladih plavalcev, ki so se udeležili močnega mednarodnega mitinga v Viareggiu v ItalIji. Zanj je bila to prva tekma, ki se jo je udeležil kot član državne reprezentance. In ostala mu je v zelo lepem spominu. Na prvem mestu, ker je v kar treh disciplinah, na 100 metrov prsno, na 100 metrov delfin in 100 metrov prosto plaval svoje osebne rekorde, pa tudi zaradi ozračja velikega tekmovanja in zanimive poti. Plavalci so si namreč ogledali Pizzo in pustni karneval v Viareggiu.

Na treninge v Kranj

Timi je na bazen prvič prišel že s štirimi leti in ker mu je bilo v vodi všeč, so ga starši dve leti kasneje vpisali v Plavalni klub Kamnik. O drugih športih ni nikoli razmišljal. Zdaj trenira pri Vladu Hanžekoviču, dolgoletnemu trenerju Plavalnega kluba Kamnik. Ker v Kamniku nimajo zimskega bazena, možnosti za treninge v hladni polovici leta niso zavidljive. Plavalci se ponavadi vsak dan vozijo na bazen v Kranj in tako jim en trening vzame približno štiri ure. Prav zato za jutranje treninge ni možnosti, tudi fitnes je bolj izjema kot pravilo. Po besedah trenerja Vlada so bili prav zato vsi najboljši kamniški plavalci večinoma šprinterji. Pred državnim prvenstvom za dečke in deklice so trenirali v Ljubljani, kjer je plavalcem na voljo 25-metrski bazen. Timi se vselej veseli popuščanja; to je obdobje lažjih treningov, s katerimi plavalci začnejo dober teden pred velikimi tekmovanji.

Šprinterski rekorder

V lanskem letu je Timi postavil rekorda na 50 metrov prsno v 50- in 25-metrskem bazenu v kategoriji mlajših dečkov. V svoji glavni disciplini med vrstniki nima konkurence, na 100 metrov prsno pa se pogosto bori s Kranjčanom Juretom Vidmarjem. Pred tekmami ima zmeraj tremo, ki jo skuša odpraviti tako, da se čim bolj zbere na svojo tekmovalno nalogo. Na tekmo v Viareggio je prvič vzel s seboj tudi žogico za srečo – očitno je bila učinkovita.

Uspehom naproti

Timi obiskuje sedmi razred devetletke na Osnovni šoli Frana Albrehta. Čeprav časa nima v izobilju, šolskega dela ne zanemarja. Osnovni šoli bo najbrž sledila gimnazija v Kamniku. Dlje v prihodnost za zdaj ne gleda, rad pa prizna, da občuduje plavalce, ki jih spremlja po televiziji. Mogoče bomo nekega dne na čudežnih zaslonih videli tudi njega.

Osebna izkaznica:

Rojstni datum: 22. 5. 1992.

Šola: Osnovna šola Frana Albrehta.

Najboljši dosežki: 25-metrski bazen: 50 m prsno: 33,64 in 50-metrski bazen, 50 m prsno: 34,64 (oba dosežka sta državna rekorda v kategoriji mlajših dečkov).

• na vrh

FEBRUAR 2005

Levičar, v srečnem klubu …

Kaj je v športu lahko vse sreča? Marsikaj. Denimo, da se v mladosti odločiš za pravi šport, pa čeprav nimaš z njim še nobene izkušnje, da te sprejmejo v kolektiv, kjer je zdravo ozračje in želja po napredovanju, da ti je všeč trener, in ne nazadnje, da si, po nekem naključju, za izbrani šport tudi nadarjen. Za Jana Žibrata, sedmošolca iz ljutomerske devetletke Ivana Cankarja, bi že lahko dejali, da ga je pred petimi leti srečala sreča … Seveda pa se Jan ni ulegel na hrbet in užival sreče, pač pa je kaj kmalu ugotovil, da brez vsakodnevnega treninga ni uspeha. Čeprav še nima trinajst let, ga prav nič ne moti, da ima v vsem letu brez športa samo pet vikendov.

Si predstavljate, da pridejo na šolo namiznoteniški trenerji in iščejo dečke, ki bi želeli trenirati v klubu? Jan še nikoli ni igral namiznega tenisa, ampak je začutil, da bi to lahko bil šport, ki bi ga dovolj pritegnil. Že po nekaj obiskih kluba v Murski Soboti mu je bilo jasno, da bo tu ostal zelo dolgo. Poleg tega pa je prišel v izjemno družbo: Tim Fridrih, Tomaž Roudi, Bojan in Tonček Ropoša, štiri leta in še več starejši igralci, sami namiznoteniški navdušenci, ki so med najuspešnejšimi mladinci v Sloveniji.  Sprejeli so ga v družbo, tako da so že dolgo pravi prijatelji. To, da je med Ljutomerom in Mursko Soboto približno 25 km, sploh ni bilo pomembno. Jan skromno pravi: »Vozijo me starši in stari starši, pač, kdor utegne … Med poletnimi ali zimskimi počitnicami pa dvakrat na dan. Še dobro, da nimam težav z učenjem,« pravi skromno, a trenerji vedo, da je odličnjak tudi v šoli, »čez dve leti bom tudi jaz šel, tako kot Tim in Tomaž, v športni oddelek  soboške gimnazije,« je že zdaj prepričan Jan, ki v družbi starejših igralskih kolegov zdaj zbira podatke, ki bodo postali pomembni šele čez kakšno leto … 

Rojeni napadalec

In kaj bi povedali o njem namiznoteniški poznavalci? Jan je levičar, napadalna igra pa mu je pisana na kožo. Ko ga poslušam, kako počasi in preudarno kaj razlaga, si ga ne znam predstavljati v vlogi napadalca. A v njegovem razmišljanju je nekaj posebnega: »Rad igram tudi košarko in nogomet. Posebno nogomet. Včasih grem k prijateljem v Cven (to je ena najbolj nogometnih vasi v Sloveniji) in tam igramo. Nastopam tudi v šolski ekipi,« pravi. Ko se pogovarjava o športu, razlaga, da spremlja atletiko, predvsem tek na dolge proge: »Ja, ti fantje in dekleta so mi všeč, ker vem, kako vztrajno morajo trenirati, da so uspešni. Tudi mene veseli tek. Najbolj uživam, ko gremo na višinske priprave na Lisco,« razloži svoj športni nazor in mimogrede pove, da so bili jeseni na testiranju na Fakulteti za šport, kako so tekli, »izvidov« pa še niso prejeli.

Jan je mlad igralec, a je že nastopil za kadetsko reprezentanco. Vsi, ki so ga videli z loparjem v roki, se strinjajo, da doslej v Sloveniji ni bilo veliko tako nadarjenih igralcev. Trener Miran Močan, ki že šestnajst let uspešno vodi soboški klub, je vesel, da se je Jan znašel v njihovem klubu, a gleda na položaj, kot se spodobi za strokovnjaka: »Na eni strani upam, da bomo Janu in še drugim mladim igralcem, pa tudi našim mladincem, lahko omogočili razvoj. Ne vem sicer, kako nam bo to uspelo, saj je klub finančno bolj na šibkih nogah. Če smo v Sloveniji v mladinski kategoriji na vrhu, pa to ne pomeni veliko, denimo, v primerjavi s Hrvaško, kjer je za namizni tenis poskrbljeno veliko bolje. Prav zato se bojim, da možnosti, ki jih nakazujejo nadarjeni mladi igralci, morda ne bomo uspeli pravilno usmeriti,« je previden.

V Zagreb na "pro tour"

Jan se že veseli mednarodnega prvenstva Hrvaške, kjer bo na »pro touru« igral tudi njegov ljubljenec Nemec  Timo Boll, drugi igralec na svetovni lestvici, in najbrž še Avstrijec Werner Schlager. To bo predstava, ki si jo bo zagotovo ogledal. Seveda bo šel v Zagreb skupaj z Dominikom Mačkom in Gregorjem Neratom, klubskima vrstnikoma, ki po besedah trenerja Mitje Županeka prav tako napredujeta z velikimi koraki. »Ja, to bo velika predstava,« je že zdaj prepričan Jan. Morda bo imel Miro Lazar, nekdanji igralec, ki dobro obvlada obrambno igro – pravijo mu lovec –, poslej še težje delo. Mladi igralci se učijo, tudi ko samo gledajo …

Jan je lani dobil že dva  kadetska turnirja, pa tudi na mednarodnih tekmovanjih mlajših kadetov v Zagrebu in Varaždinu se je uvrstil med trojico najboljših. Ja. V Zagrebu diši po namiznem tenisu …

Šest rekordov za Jureta

Začetek novega leta v postelji

Jure leta 2005 ni začel spodbudno. Prazniki mu niso prinesli le lepih trenutkov, pač pa bronhitis. Podaljšane počitnice je Juretu kakšen sošolec zagotovo tudi zavidal, čeprav se je moral zato odpovedati tudi treningom. Pravi pa, da bo bolezen zagotovo hitro mimo in da bo vsak čas spet v vodi, kjer bo nabiral nove kilometre in postavljal nove rekorde.

Plavanje pred karatejem

Jure je v bazen prvič skočil v drugem razredu osnovne šole. Pobudnica za to dejanje je bila mama, čeprav se sama s plavanjem nikoli ni ukvarjala. Karate pa je zato obesil na klin. Miroljubne odločitve ni nikoli obžaloval.

Jure trenira osemkrat na teden pod budnim očesom trenerk Alenke Pirc in Karmen Petrič. Z njima se dobro razume. Všeč mu je, da se pogovarjajo tudi o stvareh, ki niso povezane le s treningi in tekmovanji. Velik del motivacije za vadbo so tudi prijatelji. Rad tekmuje z leto dni starejšim soplavalcem Janom Petričem: »Ne razmišljava, kdo je boljši. Včasih ima dober dan on, včasih pa jaz,« pravi Jure. Med vrstniki njegovega letnika (1992) sta zanj največja tekmeca Rok Sagmeister iz Raven na Koroškem in Timotej Pirc-Podobnik iz Kamnika. Trenutno ima v lasti šest državnih rekordov med mlajšimi dečki. Zadnjega, na 100 m prsno, je postavil na Mišovem memorialu le dober teden pred prestopom v starejšo kategorijo. Tako zdaj Jure plava v kategoriji dečkov in pred njim so novi rekordni izzivi. Pred tekmami je še zmeraj nemiren, pogosto ga je strah, da ne bo diskvalificiran, čeprav se mu je to zgodilo le nekajkrat.

Veselje do računalniških igric

Jure obiskuje sedmi razred devetletke na Osnovni šoli Franceta Prešerna v Kranju. Ker se pouk začenja pozno, šele petnajst do devetih, zaradi jutranjih treningov ne zamudi nobene šolske ure. V prostem času brska po televizijskih kanalih. Pogosto pa se dobijo tudi s prijatelji iz kluba in igrajo računalniške igrice.

Osebna izkaznica

Rojstni dan: 26. februarja 1992

Najboljši dosežki, 25-metrski bazen, 100 m prsno: 1:12,68; 200 m mešano: 2:23,76 in 50-metrski bazen: 200 m prosto: 2:13,16, 400 m prosto: 4:34,19, 100 m prsno: 1:14,19, 200 m mešano: 2:26,29 (vsi dosežki so državni rekordi za mlajše dečke).

Špela Godec

»Verjamem, da mi bo uspelo…«

Lovro Hren je 17-letni dijak  4. letnika v športnem oddelku I. gimnazije v Celju. Že njegovih 200 cm v višino daje slutiti, da se v njem skriva košarkar. Igro pod koši je odkril že v osnovni šoli, ko je štel le rosnih deset let, zdaj pa je član ekipe Pivovarna Laško in seveda steber šolske ekipe, ki tudi letos načrtuje nastop v finalu šolske košarkarske lige.

»Za moje prve korake v košarki imata največje zasluge starša,« s ponosom razlaga Lovro, »kar pa je razumljivo, saj sta oba nekoč tudi sama igrala pod koši. Najbrž sta začutila, da se bom tudi sam dobro počutil na košarkarske igrišču. Oče (Bojan) me je vpisal v športno šolo na II. OŠ v Celju. Morda tudi zato, da ne bi postal preveč len,« je v smehu pojasnil Lovro, ki se je tu  bolj podrobno seznanil s košarko. Kmalu je postal član KK Celje, a je vse skupaj jemal še bolj za zabavo.

S pravo košarko se je srečal šele na prehodu iz osnovne šole v gimnazijo, ko je tudi prestopil v KK Pivovarna Laško. Takrat je s pionirji osvojil tretje mesto na DP, kar je bil za klub velik dosežek. Lovro je takrat okusil slast zmage in spoznal, da ima košarka v njegovem življenju pomembno mesto. Začel je trdo trenirati in njegov trud je kmalu obrodil sadove. V sezoni 2001/2002 je z ekipo kadetov postal državni prvak. »Občutek je bil čudovit, medalje in … potem smo bili vsi tako veseli,« skromno dodaja Lovro, čeprav je tudi sam prispeval levji delež k temu uspehu. To pa ni edini dosežek na njegovi kratki košarkarski poti.

Vabilo v reprezentanco

Vesel je bil vabila v mladinsko reprezentanco. Postal je njen redni član, v spominu mu je ostal reprezentančni nastop na prestižnem mednarodnem tekmovanju v Mannheimu. Lani je Lovro naredil pomemben korak v klubu, s katerim ga veže dveletna pogodba – postal je kapetan »obetavne ekipe z visokimi cilji«, kot sam rad imenuje soigralce. V vlogi kapetana je igra še zanimivejša, saj ima zdaj  več stikov s trenerjem Matejem Bakšičem, za katerega zatrjuje, da je odličen in tudi v ekipi je pravo ozračje, brez katerega ni uspehov.  Lovro upa, da se bodo prebili do končnice štirih najboljših.

Lovra letos čaka matura, veselje do učenja pa je potrdil z nekoliko sumljivim nasmehom. Prosti čas mu je odmerjen, kot pri vseh resnih športnikih, na recept. Rad ima računalniške igrice (ta njegov  konjiček ni nič posebnega), rad se ukvarja z mlajšo sestrico Pio, ki bo zagotovo tudi športnica. Prizna, da se ne odreka niti zabavam s prijatelji.

Čosić za vzor

Lovrov vzornik je legendarni Krešimir Čosić in tudi zato si želi, da bi nekoč na njegovi majici, v kakšni veliki ekipi, bila številka 11.  »Nekoč bi rad igral v tujini, morda v Franciji ali Španiji,« a že naslednji trenutek razmišlja o poškodbi, »če se bom poškodoval, se bom posvetil delu. Odprl bom papirnico (smeh) Ne, ne … imel bom lokal, samo za športnike … Ampak, verjamem, da mi bo uspelo!«

Vsi, ki so kdaj videli njegovo bojevito igro, so prepričani, da se v Lovru skriva prihodnji  vrhunski športnik. Nadarjenost, vztrajnost in neskončni optimizem ga ne morejo pustiti na cedilu. Lovro bi prepričal še najbolj zagrizenega nasprotnika športa, da vzame žogo in začne metati na koš.

Kristina Suhadolnik

Prvi mladinski strelec All stars

Lovro Hren je član B ekipe laških košarkarjev, ob tem pa je bil tudi član kadetske slovenske reprezentance. Je tudi med kandidati za mladinsko državno reprezentanco. Bil je tudi najboljši strelec med mladinci na all star košarkarski tekmi, konec decembra v Mariboru.

Kaj pravi trener?

Trener druge ekipe KK Pivovarne Laško, Matej Bakšič, je o Lovru dejal: »Fant je zagrizen, zelo bojevit igralec, takšen, kot mora biti pravi kapetan. Seveda mu še kaj manjka, da bo vrhunski igralec, a me ne skrbi, saj je tudi zelo skromen fant. Ko želi, igra zelo dobro. Tudi samozavest, ki jo potrebuje, bo sčasoma pridobil. Ja, Lovro igra zelo dobro,« je trener postavil piko na i.

G.P.

Na EYOF-u osvojil dve medalji

Bronasta in srebrna medalja na EYOF-u, olimpijskem festivalu evropske mladine v Montheyju v Švici, v biatlonskem šprintu in zasledovalni tekmi, je samo potrditev Matejeve predstavitve v Športu mladih, ki je nastala nekaj tednov pred največjim zimskim evropskim tekmovanjem za mlade.

17-letni biatlonec Matej Brvar je na državnem prvenstvu v tekih, v disciplini šprint, osvojil naslov državnega prvaka pri starejših mladincih. Veselje v klubu je bilo veliko, a na samo zaradi zmage, pač pa, kot zatrjuje Matej, tudi zato, ker je tekmovanje v šprintu pokazalo, da se fantje lahko pohvalijo z resno vadbo, pa tudi celotna ekipa je od enega do drugega teka delovala kot dobro utečena ura. »Imeli smo precej tekmovalcev, tako da je bilo za pripravo smuči bolj malo časa. Tudi snežne razmere  so bile dokaj zanimive, mešanico umetnega in naravnega snega je popestril še mraz in ledene zaplate,« se je dogodka spominjal trener Matjaž Curk.

Šprint na snegu – kot šprint na stezi

Ja, šprint postaja izjemno zanimiva disciplina smučarskega teka, saj več gledalcev, kot jih imajo tukaj, ni pri nobeni drugi disciplini. V Nemčiji si je šprint na štadionu ogledalo nekaj deset tisoč gledalcev. Najbrž pa je šprint tako zanimiv tudi zato, ker je najbolj atletska disciplina.

»Pri šprintu res ni posebne taktike, tako kot ni taktike v teku na 200 ali 400 m na atletski stezi. Na štartu je treba pognati do konca, potem pa skušati obdržati položaj. Vsak zdrs ali kakšna druga majhna nezgoda že pomeni, da si zapravil napredovanje v naslednji krog. Pri mlajših kategorijah to še ni bilo tako opazno, pri starejših pa je bila vsaka napaka usodna,« je povedal Matej, trener Curk pa ga je še dopolnil, »ja, pri članih je bilo zelo pomembno, kako so bile smuči pripravljene. Vsi, ki so se namenili, da bodo tekli s smučmi z malo slabšimi robniki, so lahko uspešen nastop kar odpisali. Ledene plošče na zavojih so naredile svoje.«

Ampak Matej je imel še dodaten vzrok za veselje. Poleti se je namreč ponesrečil z motorjem in deset dni preživel v bolnici, ker so mu zakrpali kolenske vezi. Prav na ta dan so imeli v klubu zabavo ob koncu uspešne sezone, Matej pa je o njej lahko samo razmišljal. No, letos se je odločil, da bo bolj pazljiv. Čeprav je do padca prišlo samo zaradi močnejšega dotika izpušne cevi s stebričkom razsvetljave, pa je bil padec tako močan, da je ob udarcu z glavo ob tla odletela tudi čelada. Toda, Mateju niti na misel ne pride, da bi se nehal voziti z motorjem. Še zmeraj ga neustavljivo vabi. No, morda ga bodo spametovali dogodki na rallyju Pariz Dakar …

Časa je obilo – zato tudi misel na šolo

Matej, ki približno s štiriletnim zamikom sledi bratu Gregorju – on je letos debitiral v biatlonski reprezentanci –, ima letos tri pomembne cilje: biti uspešen na EYOF ter na svetovnem prvenstvu in v šoli.

»S športom bo najbrž lažje kot s šolo,« se je pošalil, a seveda že danes ve, da se bo po svetovnem prvenstvu, ki bo marca, pač preusmeril h knjigam, saj se zaveda, da je v svojem športu še zelo mlad in da so vse možnosti za uspeh še pred njim.  Prav nič se mu še ne mudi. Šola bo torej imela prednost. A s to odločitvijo se bo moral strinjati tudi njegov trener Uroš Velepec. »V klubu sem zdaj najmlajši in mi tudi ni treba, da bi do konca pomladi postavljal v ospredje šport,« umirjeno razmišlja.   

Mateja smo v šali vprašali, če se kaj boji, da bi kdo od smučarskih tekačev prišel na državno prvenstvo v biatlonu in mu skušal vrniti milo za drago v disciplini skupinski štart, kjer je osvojil naslov mladinskega državnega prvaka. »Ne, tako povračilo  skorajda ni mogoče. Seveda pa se lahko zgodi, da iz vrst smučarskih tekačev dobimo kakšnega tekmovalca, ki ga bo zamikal biatlon. Meni se je ob tej menjavi zgodilo najboljše, kar se mi je v športu lahko zgodilo. Še zmeraj treniram z velikim veseljem, predvsem pa veliko nastopamo v tujini. Pri smučarskem teku je bilo teh možnosti bolj malo.«

N.S. 

Upešno usklajuje šolo in šport

Rokometašice Celja Celjskih mesnin kot novinke uspešno nastopajo med našimi najboljšimi ženskimi rokometnimi ekipami. Večina deklet je še srednješolk, a se uspešno kosajo z drugimi prvoligaškimi ekipami. V prvem delu so zabeležile štiri zmage in so v sredini lestvice. Med najbolj obetavnimi igralkami je tudi Nia Majcen, ena od stebrov doma vzgojenega moštva. 17-letna dijakinja tretjega letnika I. gimnazije v Celju se z rokometom ukvarja že deveto leto.

Nia ima leto dni starejšega brata Melvina. Prav on ima tudi veliko zaslug, da je zašla v rokometne vrste. Tudi sam je treniral rokomet, mlajša Nia pa ga je pogosto spremljala na treningih. In tako jo je opazil tudi Tone Goršič, trener mnogih odličnih celjskih rokometašev, in jo povabil na igrišče. To se je dogajalo ob koncu drugega razreda osnovne šole, v njem vztraja še danes. Njeni trenerji zatrjujejo, da je uspešna.

Naslovi se vrstijo

Igralka na levem krilu je zamenjala že več trenerjev. Ob Tonetu Gorišču je spoznala temelje rokometa, sledili pa so še Danilo Kovačič, Martin Goršič, Milan Ramšak, Sebastijan Oblak in Mišo Toplak, ki je zdaj tudi trener članske ekipe Celja Celjskih mesnin. Mlade rokometašice trenirajo petkrat na teden po uro in pol v dvorani Golovec, poleg tega pa še dvakrat na teden v fitnesu. Njena vzornika sta Tanja Oder in Edvard Kokšarov. Doslej je bila s svojo ekipo štirikrat državna prvakinja v različnih kategorijah, večkrat pa so zmagali tudi na različnih turnirjih. Pred leti je bila Nia na turnirju na Reki proglašena tudi za naj igralko turnirja, kar jo je še posebej razveselilo.

Šport ji vzame veliko prostega časa, vseeno pa z izpolnjevanjem šolskim obveznosti nima težav. Na I. gimnaziji Celje ima status športnice, profesorji pa imajo do športnikov veliko razumevanja. V prostem času rada hodi k skavtom, ob tem pa se ukvarja z glasbo, saj je v mlajših letih hodila v glasbeno šolo. Igra kitaro, klavir  in flavto. In prav kitaro velikokrat vzame s seboj na turnirje, saj ugotavlja, da blagodejno vpliva na sprostitev. Nia ima rokometne cilje tudi v prihodnosti, upa pa, da ne bo imela težav s poškodbami. Želi si rokometne kariere, le-ta pa bo odvisna tudi od tega, kako bo uspela usklajevati športne in študijske obveznosti po gimnaziji. V celjskem klubu so prepričani, da bo Nia, ob svoji trmi, zagnanosti in športni nadarjenost, zmogla eno in drugo.

Gordana Possnig

Obetavna celjska plavalka

Ena izmed najbolj obetavnih plavalk novega roda plavalnih naraščajnikov v celjskem klubu Marines Neptun je še ne 11-letna Tina Malec, ki se s plavanjem ukvarja že več kot štiri leta. V bazen jo je pripeljal oče, ki se je v mladih letih ukvarjal s plavanjem. Tina plava v kategoriji mlajših deklic, doslej pa je na več državnih prvenstvih osvojila že kar nekaj srebrnih odličij. Tinin prvi plavalni trener je bil Aleš Jašarevič, njeni trenerji pa so bili še Klemen Plaustainer, zdaj pa jo trenira Matjaž Ferme. Vsak dan preplava od tri do štiri kilometre. Na letnem državnem prvenstvu lani poleti se je na 50 in 200 m prsno uvrstila na drugo in tretje mesto, isti uvrstitvi pa si je s svojim nastopom prislužila tudi na zimskem prvenstvu v kratkih bazenih. Tina je s svojimi dosežki zadovoljna, seveda pa upa, da bo tako napredovala tudi v prihodnosti.

Najraje plava kravl, njena vzornika pa sta Peter Mankoč in Anja Klinar.  Tina obiskuje 4. razred IV. Osnovne šole v Celju, v prostem času igra klavir in poje, rada pa tudi pleše.

Osebna izkaznica

Rojena: 3. marca 1994

50 m prosto: 33,28, 50 m prsno: 44,30, 50 m delfin: 38,95 in 50 m hrbtno 46,53.

Gordana Possnig

Povsod z opico Avo

S Tjašo smo poklepetali v nedeljo po koncu tradicionalnega mitinga Ravne 2005, ki ga vsako leto januarja organizira Tjašin domači klub Fužinar Ravne. Ker so se plavale le kratke discipline, petdeset- in stometrske razdalje, tekmovanje Tjaši ni bilo pisano na kožo. Kljub temu pa je dobila tri srebrne medalje. Vedno je zaostala za svojo klubsko kolegico Tamaro Miler, večkratno rekorderko pri mlajših deklicah. Tjaša pravi, da Tamara sicer ni njena konkurenca, saj na večini tekem plavata različne discipline. V svojih disciplinah Tjaša prave konkurence v kategoriji mlajših deklic ni imela. Njena najboljša disciplina je 800 m prosto, v tej najdaljši ženski plavalni disciplini pa je lani postavila državna rekorda za mlajše deklice tako v 50- kot v 25-metrskem bazenu. Poleg tega pa je postala državna prvakinja tudi v disciplinah 100 in 200 m prsno.

Korošice – rekordne v štafetah

Tjašo je v drugem razredu za plavanje navdušil oče, nekdanji plavalec. Danes Tjaša, pri desetih letih, trenira osemkrat na teden. Ker sta šola in bazen blizu, je lahko po jutranjem treningu že čez nekaj minut v šoli. Trenira pri Godazdu Podržavniku, ki skrbi za večino plavalcev. Gorazd je tudi koordinator za slovenske plavalce mlajših kategorij. Njegove plavalke so poskrbele, da v kategoriji mlajših deklic plavalni klub Fužinar Ravne lani skoraj ni imel konkurence. Poleg Tjaše so tu še Tamara Miler, Teja Lekše in Teja Pešl. Skupaj so postavile tri državne rekorde v štefetah, Tamara in Tjaša pa sta podirale rekorde tudi v posamičnih disciplinah.

Tjaša vedno navija za naše plavalce na velikih tekmovanjih

Tjašo na tekmah po Sloveniji spremljajo starši, ki jo spodbujajo ob robu bazena. Poleg navijačev pa Tjaši pri plavalnih uspehih pomaga tudi plišasta opica Ava, ki zmeraj dobi mesto v torbi za tekmovanja. Tjaša pravi, da je pred nastopom mirna, občuti le tisto »dobro tremo«, ki jo plavalec za dober dosežek skoraj mora imeti. Ko so na televizijskem sporedu na vrsti velika plavalna tekmovanja, se Tjaša iz plavalke spremeni v navijačico. Pravi, da ne zamudi nobenega TV-prenosa, njeni domači aduti pa so  Peter Mankoč, Sara Isaković in Anja Klinar.

Osebna izkaznica

Tjaša je učenka petega razreda osnovne šole Prežihovega Voranca na Ravnah na Koroškem. Občasni izostanki zaradi plavalnih tekmovanj ne motijo poti do odličnega uspeha. V prostih uricah pa se Tjaša rada pozabava s svojo mačko Frido. 

Rojstni datum: 22. 6. 1994

Najboljši dosežki, 25-m bazen: 800 m prosto: 10:09,88, 100 m prsno: 1:31,97; 200 m prsno: 3:17,55 in 50-m bazen: 800 m prosto: 10:26,83; 100 m prsno: 1:34,33; 200 m prsno: 3:17,92.

• na vrh

JANUAR 2005

Srebrna šahistka in bronasti šahist

Anna Muzychuk (Ana Muzičuk) in Luka Lenič sta na svetovnem šahovskem prvenstvu, ki je bilo novembra 2004 na Kreti, osvojila medalji - Ana srebrno med igralkami do 14 let, Luka pa bronasto med fanti do 16 let. Oba sta svoji športni poti začela v krogu družine. Oba Anina starša sta učitelja šaha: »Za vse, kar sem dosegla, se moram zahvaliti očetu in mami. Že pri dveh letih sem znala igrati šah, pri treh pa sem poznala že vsa pravila.« Luka se je s šahom začel resneje ukvarjati pri desetih letih, ko je tudi prvič postal državni prvak. Tudi v njegovi družini so sami šahisti in še zdaj se z veseljem spominja družinskih večerov ob figurah in dneva, ko sta ga starša vpisala v šahovski krožek.

Ana – najmlajša poklicna šahistka

Ana prihaja iz ukrajinskega mesteca Stryj. Rodila se je v Lvovu, kjer sta starša študirala na Inštitutu za šport. Čeprav je simpatična mladenka stara šele 14 let, se ponaša z naslovom mednarodne mojstrice, s petimi naslovi evropske prvakinje in tremi medaljami na svetovnih prvenstvih. Lani je osvojila naslov ukrajinske prvakinje, na šahovski olimpiadi v Calviji pa je dosegla že četrto normo, ki jo potrebuje za naslov mednarodne velemojstrice. Ana je najmlajša poklicna šahistka na svetu, ki želi nekoč postati svetovna prvakinja.  

In kako se je znašla v Sloveniji? »Z ukrajinsko šahovsko zvezo sem imela težave in ko sem prejela povabilo, da bi nastopala za Slovenijo, sem ga z veseljem sprejela.« Že na prvem velikem tekmovanju je namreč svoji novi državi priigrala srebrno medaljo. "Všeč mi je bilo igrati za Slovenijo, organizacija in ozračje v ekipi sta odlična. Z drugim mestom na svetovnem prvenstvu sem zadovoljna. Igrala sem dobro, vendar je imela Indijka Harika Dronavalli tudi srečo, saj se ji je uspelo rešiti kar iz treh položajev za remi.«

Ana je predana šahu, ki je zanjo več kot šport. »Na prvem mestu je sicer dosežek, vendar šah vsebuje tudi prvine kulture in umetnosti.« Ana sicer obiskuje srednjo šolo, vendar po prilagojenem programu. Na dan namreč samo pred šahovsko desko presedi od 5 do 6 ur, z njo pa se še zmeraj ukvarjata starša, ob pomoči mednarodnih mojstrov Privalova in Kozlova ter mednarodnega velemojstra Oresta Gritsaka. Ana rada plava in igra namizni tenis,  uči se tujih jezikov in rada klepet s prijateljicami, seveda pa ima svoje mesto tudi psihološka priprava. Občuduje predvsem igre Garija Kasparova in Vasilija Ivančuka. In še zanimivost: Ana nikoli ne bo pozabila podelitve priznanj z letošnjega svetovnega prvenstva, na katerem ji je kolajno okrog vratu obesila svetovna prvakinja Antoaneta Stefanova, ki je bila zelo začudena, da na odru stoji dekle, ki jo je premagalo na olimpiadi.

Luka – hiter in energičen

Tudi Luka je že doslej na svoji šahovski poti, ki je vodila prek  šestih evropskih in štirih svetovnih prvenstev, nanizal veliko uspehov. Leta 2002 je na EP v Španiji osvojil 5. do  6. mesto, istega leta je na SP na Kreti osvojil naslov svetovnega prvaka, ki mu je prinesel možnost za naziv mednarodnega mojstra, a ga je dokončno ujel dve leti kasneje. Lani je na EP v Turčiji postal evropski podprvak do 16 let, letos pa je, kot smo že zapisali, osvojil 3. mesto na SP v Grčiji. Poleg drugega letnika gimnazije Ljubljana-Šiška obiskuje tudi Višjo šahovsko šolo, ki jo vodi mednarodni mojster Iztok Jelen, že prej pa je z odliko končal triletno srednjo šahovsko šolo pod vodstvom mednarodnega mojstra Matjaža Mikca. Luka trenutno izpopolnjuje svojo šahovsko igro ob Zlatku Bašagiču. S šahom je zapolnjen ves njegov prosti čas: igra prek spleta, spremlja mnoge turnirske igre, preučuje pozicije in se ukvarja s podatki, ki jih dobi prek računalnika. Ostanek časa porabi za učenje, glasbo in šport, predvsem pa med vikendom rad pogleda kakšen dober film in poklepeta s prijatelji.

Luka želi čim prej končati šolanje, v šahu pa še naprej dosegati uspehe, igrati na olimpiadi leta 2006 - o tem odločita selektor Georg Mohr in seveda tudi sam s svojo igro -, seveda pa ga mika tudi naslov mednarodnega velemojstra. Po napovedih strokovnjakov mu do tega naziva manjka le še kakšno leto in pol ali dve ali trije turnirji, na katerih bo moral pokazati dovolj šahovske premetenosti.

»Zame šah je šport in ni šport, a se vseeno bolj nagibam k prvemu. Zelo težko je ostati zbran tudi po pet ur. Za kaj takega potrebuješ dobro telesno pripravljenost. Na EP do 12 let bi lahko zmagal, saj sem imel partijo že dobljeno, a ker mi je zmanjkalo kondicije, sem izgubil tisto, kar sem že imel v rokah,« podkrepi Luka svojo trditev in še doda, »najbolj me razjezi, če izgubim nekaj, kar je že bilo dobljeno. Namere nasprotnika pač ne smeš spregledati. Prav zato sem izgubil medaljo na EP do 14 let in letošnji naslova svetovnega prvaka.«

Ampak na turnirjih je lahko tudi zabavno. »Na enem izmed turnirjev je od dvajsetih šahistov petnajst neprestano kašljalo. Mene in še enega tekmovalca je to tako zabavalo, da sva se začela na glas smejati.« Vznemirljivo je tudi dogajanje na turnirjih: velika dvorana, šahovnice, možica ljudi, vrvež - vse na enem mestu. Luka vsako leto odigra približno sto partij na desetih odprtih turnirjih, kar je povezano s potovanji. »V tem uživam,« pravi in dodaja še dve zanimivosti, »raje igram z belimi figurami. Zakaj? Preprosto, to je prednost  poteze več.« Bolj kot navaden šah, sta mu všeč hitropotezni in pospešeni šah, saj je, kot zatrjuje, energična, hitra in eksplozivna oseba.

No, to sem ugotovila, ko sem ga videla igrati nogomet.

Ana Oblak

Ob bok Franziski Van Almsick

Tamara se pri desetih letih lahko pohvali že z lepimi uspehi. Trener Gorazd Podržavnik zatrjuje, da je bila Tamara prva med mlajšimi deklicami v Sloveniji, ki se je z dosežkom na 50 m prosto prebila pod trideset sekund, na 100 m prosto pa se je po podatkih nemškega inštutita za plavanje uvrstila na prvo mesto vseh časov v svoji kategoriji. Sledita ji Nemka Franziska Van Almsick in Italijanka Federica Pellegrini, ki sta kasneje osvajali medalje na največji tekmovanjih.

Do boljših rezultatov tudi s pomočjo psihologinje

Tamaro je za plavanje navdušil bratranec Luka Toplar. Tamara vadi vsak dan popoldne in dvakrat na teden zjutraj. Takrat skoči v vodo že ob šesti uri. Uro in pol kasneje odhiti v šolo, brez zamude. Njen najljubši del treninga je glavna serija. S trenerjem Gorazdom se Tamara dobro razume. Pravi, da je včasih strog, a takšen trener tudi mora biti. Tamara in njeni plavalni kolegi sodelujejo tudi s psihologom. Prvo seanso so imeli plavalci Fužinarja pred kakšnim mesecem, pogovarjali pa so se o tremi in kako se z njo spopasti. Tamari se je zdelo koristno, saj se tudi ona, tako kot večina športnikov, pred nastopom včasih sooči s tem nelagodjem.

Rekord za rekordom

Tamara je v zadnjem letu osvojila več naslovov državne prvakinje v kategoriji mlajših deklic (letnik1994 in mlajše). Pravi, da ne ve več, kolikokrat je že plavala hitreje od državnega rekorda. Z novim letom bo že plavala pri deklicah. Tamara obiskuje peti razred Osnovne šole Franja Goloba na Prevaljah. S prijatelji se rada odpravi po trgovinah ali v kino. Komaj čaka, da zapade prvi sneg. Upa, da se ji bodo ob novem letu izpolnile nekatere želje, denimo, nove diskete za game boy in še kaj ...

Osebna izkaznica:

Rojstni dan: 04. januar 1994. Najboljši dosežki, 25-metrski bazen, 50 m prosto: 29,79, 100 m prosto: 1:05, 45, 200 m prosto: 2:21,67, 400 m prosto: 4:48,40, 50 m delfin: 33,35, 50 m hrbtno: 34,39, 100 m hrbtno: 1:13,08, 200 m hrbtno: 2:33,28, 100 m mešano 1:13,77, 200 m mešano –2:38,54.

50-metrski bazen, 100 m prosto: 1:06,18, 200 m prosto: 2:23,43, 400 m prosto: 5:05,78, 50 m hrbtno: 35,45, 100 m hrbtno: 1:16,84, 200 m mešano: 2:45,11 (vsi dosežki so državni rekordi v kategoriji mlajših deklic).

Kdo je Franziska Van Almsick?

Franziska je najbolj prepoznavna nemška plavalka, ki se je rodila 5. aprila 1978. Pri 14 letih je na OI v Barceloni 1992 osvojila kar štiri medalje: dve srebrni (200 m prosto in 4x 100 mešano) in dve bronasti (100 m prosto in 4 x 100 m prosto). Na OI v Atlanti 1996 je dodala še tri medalje (srebrni na 200 m prosto in 4 x 200 m prosto ter bron na  4 x 100 m) ter po eno v Sydneyju 2000 (bron: 4 x 200 m prosto) in dve v Atenah 2004 (bron: 4 x 200 M PROSTO IN 4 x 100 m mešano). Leta 2002 je postavila svetovni rekord na 200 m prosto s časom 1:57,64 in je bila prva ženska, ki je plavala hitreje od 1:58,0. Kar 27 medalj je v teh dvanajstih letih osvajala na svetovnih in evropskih prvenstvih. Zdaj je svojo plavalno kariero končala. Nemško plavalno lepotico, ki se je bojevala tudi z anoreksijo, pozna svet tudi po nepremišljeni izjavi o Hitlerju, s katero je dvignila veliko prahu.

Medalja v prostem programu – velika spodbuda

Fresno je kalifornijsko mestece, ki si ga bo Lucija Mlinarič zapomnila po bronasti medalji v prostem programu na 49. mladinskem svetovnem prvenstvu v kotalkanju. Dijakinja novogoriške gimnazije je navdušila v črnih barvah in s težavno kombinacijo skokov: dvojni lutz, ritberger in še dva dvojna ritbergerja v nizu. Ja, izpeljava skokov in vrtenj razvrščajo tekmovalce po kakovosti. Lucija je svoj prvi mladinski nastop na MSP opravila z odliko, zdaj pa že razmišlja o prihodnjem koraku: o evropskem in svetovnem mladinskem prvenstvu z letnico 2005.

Do marca se bo na kotalkarski plošči v Renčah spoprijemala s trojnimi skoki – flipom, lutzom in ritbergerjem, pozno jeseni se bo v Padovi in Rimu spet pomerila z evropsko in svetovno konkurenco: »Skušala bom narediti še kaj več,« pravi samozavestno.

Leta 2001 smo se z Lucijo prvič srečali v Renčah, na evropskem kadetskem prvenstvu. Sedmošolka se je predstavila kot najstnica in hkrati obetavna športnica. Uglajeni trener je dal vedeti, da je Lucija močna osebnost, ki zna oviti okoli prsta – pač tiste, ki jih je treba oviti. Za angelskim obrazom je bilo čutiti levinjo in seveda bojazen, da morda njenega značaja v prihodnjih letih ne bodo znali ukrotiti. Kasnejši dogodki so pokazali, da je bila bojazen odveč.

Lucija je letos blestela, predvsem pa je pokazala svoj značaj, a tudi lepoto usklajenega gibanja, kar na osmih koleščkih ni preprosto. Očarala je poznavalce in sodnike, s 3. mestom v prostem programu pa je segla  v mladinski kategoriji slovenskega kotalkanja doslej najvišje. Stankovičeva je bron na MSP osvojila v kombinaciji. Videoposnetek njenega nastopa v kratkem in dolgem programu je povedal vse: Lucija ni več deklica, ki na kotalkah išče sama sebe, ampak očarljiva gospodična, atletinja, skakalka, virtuozna vrtalka, ki po uspešnih doskokih ne pozna več kljuk. Po doskokih izpelje prvine v lepih lokih.

»Po dvanajstih letih nastopanja sem šele začutila mik velikih tekmovanj. Zagotovo bom tekmovala vsaj še pet ali šest let,« razmišlja 17-letna tretješolka, ki tudi ve, kako se bo treba pripraviti na novo sezono. Do marca se bo, tako kot lani, ponovno povsem posvetila novim zahtevnim prvinam – tokrat trojnim skokom. To pomeni, da tudi med poletjem 2005 ne bo okusila morja, »nisem ga videla vsaj že sedem let. Nekaj skokov v mrzlo Sočo ali Nadižo in to je vse,« pravi brez žalosti. Zato pa tudi že zdaj razmišlja, kako bo s študijem, »najbrž se bom odločila za jezike v Gorici ali Trstu. Tako bom ostala blizu kotalkarske ploščadi v Renčah in trenerja.«

Lucijini trenerji so velika ekipa. Na MSP v ZDA jo je spremljala le Violeta Mordej, ki se je pridružila njeni trenerski ekipi šele v začetku letošnjega leta. A Lucija je naštela še štiri trenerje in trenerke, ki so vsak na svojem področju kaj dodali k njeni športni podobi: Alenki Blažko in Marini Prodan se je nedavno pridružil še nov klubski trener Ruben Denchi iz Italije, ki ji tudi njej svetoval črn dres in glasbo Siddharte. Tu je še Neva Nanut, ki ji svetuje, kako vaditi za kondicijo. A da bi dobili pravo podobo, je treba slišati tudi Lucijo: »Trenerji se med seboj dogovorijo, kako bo potekala vadba, saj bi bilo sicer preveč informacij. Res pa je tudi, da si navadno izberem neko svojo pot …« Ja, takšne so pač levinje in takšna je najbrž tudi najbolj ustvarjalna pot.

Morda se bo kdo vprašal, kaj prinaša uspeh v kotalkarskem športu. Odgovor je znan: ob zadovoljstvu, da si uspešen, da živiš v prijetnem klubskem ozračju, da imaš prijatelje in znance po vsem svetu, nič drugega. »Zagotovo se bom kdaj kasneje lotila treniranja ali pa bom sodnica …« 

Ob koncu pa je treba še kaj reči o mami Ani in očetu Ivu, Lucijinih poglavitnih sponzorjih. Letos sta jo spremljala v ZDA in bila ob njenem uspehu zelo zadovoljna. Vsi skupaj so uživali. Njuna predanost športu, pa čeprav je povezana z odpovedovanjem, je zanju že samoumevna.

Lucija je po prihodu z MSP nekaj dni uživala brez športa in morda je vzela v roke violino in si kaj zaigrala. To naredi, ko želi spoznati še kakšno barvo razpoloženja. Sošolci in razredničarka so jo ob prihodu iz ZDA, kar v klubu v Renčah, presenetili s čestitkami in šopkom rož.

Jože Grajfonar

Ob boljših možnostih – tudi hitreje

Jan je v primerjavi z vrstniki začel plavati šele pri osmih letih. Razlog je bil zlom zapestja. Zdravniki so mu svetovali, da bi bilo plavanje dobro za razgibavanje roke. Z mamo sta naključno izbrala Društvo vodnih športov Pozejdon, enega izmed treh celjskih klubov, ki je začelo delovati šele leta 1998, z desetimi plavalci. Zdaj jih ima triinštirideset, pohvalijo se lahko z mnogimi naslovi državnih prvakov in tudi enim državnim rekordom. Tega je dosegel prav Jan.

Težava s poletnimi treningi

Na prvo tekmo Dr. Fig v Kranju se je Jan odpravil že kmalu po prihodu v klub. Dobro se spominja, kako je bil živčen, kljub temu pa je uspešno priplaval do cilja. Že to je bil lep uspeh. Jan trenira pri Petru Podsedenšku, ki je tudi edini trener v društvu. Pozimi trenira šestkrat na teden v zimskem bazenu, poleti pa je težje, saj celjski plavalci nimajo možnosti za trening. Zimski bazen zaprejo, letni pa nima ogrevane vode. Tako morajo starši plavalcev svoje otroke vsak dan voziti v Velenje, Celje ali Trbovlje. Jan se je lani poleti za nekaj časa pridružil plavalcem mariborskega Branika, kjer ga je v skupino sprejel trener Robi Novak.

Prvi državni rekord za mlad plavalni klub

Janu je najbolj ostalo v spominu lansko državno prvenstvo, kjer je prvič stopil na stopnico za zmagovalce v disciplinah 100 in 200 m prosto in 100 m delfin. Skupno je domov prinesel osem medalj, vseh skupaj pa jih ima že triinštirideset. Na 19. pokalu Celja je postavil svoj prvi državni rekord na 100 m prosto s časom 59,61. To je bil tudi prvi državni rekord v kratki zgodovini PK Pozejdon.

Osebna izkaznica

Rojstni dan: 26. april 1992. Jan obiskuje 7. razred II. Osnovne šole Celje in je odličen učenec. V prostem času rad sede za računalnik ali pa se s soplavalci odpravijo v kino. Najboljši dosežki, 25-metrski bazen, 100 m prosto: 59,61 (DR za mlajše dečke), 200 m prosto: 2:10,30, 100 m delfin: 1:13,10; 50-metrski bazen, 100 m prosto: 1:02,93, 100 m delfin: 1:14,56.

Uživa, ko se morje peni…

Pomembno pravilo prostega sloga pri deskanju na vodi je, da nikoli ne smeš spustiti iz rok loka oziroma jadra. »Samo tako se lahko pri padcih v močnem vetru izogneš, da te v vodi ne zadene jambor. Ko spustiš jadro iz rok, potuje po zraku nepredvidljivo. Poleg tega pa je tako tudi manj možnosti za poškodbo deske. So namreč lahke in krhke,« se je Andraž mimogrede spomnil svojih začetnih vetrovnih lekcij na deski pred kakšnim šestimi leti, ko se je začel spoprijemati z višjo stopnjo deskarskega znanja. Veplas, Freestyle in Fun sports so njegovi sponzorji – tudi to pomeni, da je postal tekmovalec, ki obeta in da se tega zavedajo tudi drugi.

Andraž, ki ga do sedemnajstega leta ločijo še trije meseci, je dijak drugega letnika gimnazije v Kranju, sicer pa je član Športnega društva Windsurfing style teama v Ljubljani. Tu prijateljuje s trenerjem in vzornikom Žigo Hrčkom, sicer psihologom, ki mu pogosto pomaga pri učenju novih likov. Andraž ima na svojem računalniku poleg svetovnih asov tudi videoposnetke Tineta Slabeta iz Kopra, najpomembnejšega deskarja na domači sceni in obenem tudi najbolj znanega slovenskega tekmovalca, ki je med profesionalci letos osvojil 4. mesto v Evropi.

»S 17. mestom v Premanturi, na zadnji tekmi evropske serije za poklicne deskarje prostega sloga, sem kar zadovoljen. Res, da sem bil za dve mesti slabši kot lani, a je bilo letos na tekmi precej več udeležencev. Če bi mi uspelo, da bi se prebil še za en hit naprej, bi zaslužil že nekaj evrov,« se je zabaval z mislijo na svoj edini letošnji nastop v tej konkurenci, »šola je še zmeraj prva, ampak prihodnje leto se bom skušal udeležiti vsaj petih tekmovanj za evropski pokal. To, kar sem se naučil letos poleti, sem moral preizkusiti vsaj na eni veliki tekmi,« je razlagal umirjeno in seveda povedal, da svetovni in tudi evropski deskarski asi za učenje porabijo zimske mesece na južni polobli, poleti pa samo tekmujejo. »Upam, da mi bo nekoč uspelo, da bom tudi jaz preživel delček zime v kakšnem vetrovnem in toplem južnem morju. To je edina pot, če se želiš naučiti še kaj več. Pri učenju pomaga tudi simulator, resen trening pa je samo v vodi,« pripoveduje Andraž in najbrž pri tem misli tudi na razredničarko in slavistko, saj niti enkrat ni uporabil kakšnega žargonskega izraza.

Deskarji uporabljajo za svoje trike že uveljavljeno angleško izrazoslovje. Ko sva jih skušala posloveniti, sva si pomagala s fotografijami iz njegovega priročnika in z videoposnetki. Da bi nekdo, ki ni deskar in se tudi sam ne preizkuša s triki, dojel pomen posamezne označbe, bi razlagalec potreboval veliko volje, zapisovalec pa precej papirja. Andraž si je vzel čas in mi mirno razložil, da so nekateri triki izpeljani proti vetru (flack), drugi pa z vetrom (gruby). Pri nekaterih obratih ostaja ves čas na isti strani jadra, drugič pa jo spet menja, ali pa se, glede na veter, premesti povsem na »napačno« stran jadra. »Air  jibe ali obrat z vetrom v zraku je temelj za vse. Liki, ki jih napraviš z eno roko, so prav tako bolje ocenjeni,« pravi.  Ko začne razlagati, se poslušalcu nekaj časa zdi, da še razume razlago, potem pa …

A začnimo od začetka: denimo, front loop (salto naprej) ali  table top (deskar poleti v zrak, deskar pa jo dvigne visoko predse in seveda v naslednjem hipu ponovno pristane) sta še razumljivi prvini. Sledi spock – v skoku zavrtiš desko za 180 stopinj, v vodi pa z vrtenjem še nadaljuješ za nadaljnjih 180 stopinj ali pa po pristanku v vodi dodaš kar celoten krog. Pa clew first spock, kjer pred skokom z vetrom zamenjaš položaj na jadru. Ko omeni še willy skipper (to je obrat deske za 180 stopinj, tako da deska po pristanku napreduje z repom naprej), je za prvo lekcijo več kot dovolj.   

Kako zgleda tekma v prostem slogu? »Če nimaš točk, se moraš najprej prebiti v ospredje iz kvalifikacij. Sledijo dvoboji – deskarji jim pravijo kar »hit«. Uvodnemu krogu sledijo vsaj še trije, s tem da se v igro za zmagovalca vmešajo še tekmovalci, ki so izpadli v začetnem krogu. To pravico si morajo prijadrati v vzporedni tekmi poražencev. V vsakem hitu se predstavita po dva deskarja, ki imajo za svojo predstavo na voljo pet minut,« je Andraž na kratko razložil pravila.

Andraž je že pravi poznavalec vremenskih napovedi: »Morje je zanimivo, ko je na njem sneg,« pravi Andraž, v mislih pa je imel spenjeno morje. Njegove tri deske in pet jader imajo že veteranski videz. Kljub temu da ima sponzorje, jih varuje, kolikor more. Zdaj preživi na leto kakšnih sedemdeset dni na vodi, kakšne bi šele bile, če bi jih dvesto kot najboljši? Tudi Andraž je prepričan, da bo nekoč preživel na deski toliko časa. Najprej pa je na vrsti šola, potem pa, če bo zdravje (letos si je zlomil prst, nategnil vezi v stopalu)…

In še nasvet mladim, ki jih zanima prosti slog: »Vpišite se v jadralski klub. Tako boste napredovali najhitreje.«

N.S.

Čim več izkušenj

Gašper Kalan je dijak Srednje elektro in strojne šole v Kranju. Star je 17 let in živi v Valburgi. Čeprav večinoma spremlja vse športe, predvsem pa nogomet in bencinske športe, si je sam izbral floorball.

Zakaj? »Zaradi zanimive in hitre igre,« nam je dejal in še v isti sapi naštel nekaj značilnosti igre, ki je v Slovenji ne poznamo dovolj, »igra je sestavljena iz prvin hokeja na ledu in na travi, večinoma pa ga igrajo v športnih dvoranah. Igralna površina je lahko rokometno igrišče. Igralno polje je ograjeno z ogrado, vrata pa so podobna hokejskim. Pravila v floorballu so precej stroga. Igralec lahko doseže zadetek le s palico.« No, sliši se nič kaj preprosto.

Gašper raje kot mali floorball igra velikega, na večjem igrišču. A ker med igralci enega ali drugega pogosto prihaja do telesnega stika, me je zanimalo, če je že kdaj skupil kakšen hujši udarec: »Telesnim stikom se ni mogoče izogniti, tako kot pri večini športov. Doslej se mi ni zgodilo še nič hujšega. Bolj kot česa takega se spominjam prvega poletnega tabora, ki ga je organizirala ekipa Loka Spiders. Bilo je zelo zanimivo!«

Gašper se je s floorballom rekreativno začel ukvarjati v šestem razredu osnovne šole, resneje pa je za palico zagrabil v drugem letniku srednje šole. Igra za mlajšo in člansko ekipo Loka Spiders. V telovadnici se znajde tri- do štirikrat na teden, za svoja dva trenerja pa ima pripravljene same dobre besede. Dušan Kalan - Dule ga trenira pri članski ekipi, mlajšo ekipo pa vodi Ožbej Križnar, slovenski reprezentant, ki ima že veliko izkušenj pri delu z mladimi igralci. Čeprav Gašper še ni dosegel kakšnega vidnega uspeha oziroma, kot je dejal sam, je zaenkrat še brez uspehov, sem prepričana, da mu bo to kmalu uspelo.

Gašper si želi, da bi floorball v prihodnosti postal bolj priljubljen, meni pa, da ljudje še niso dovolj seznanjeni s tem športom. Kljub temu je optimist: "Floorball se hitro razvija, zato menim, da bo že v bližnji prihodnosti postal ena izmed disciplin na olimpijskih igrah."

Kot že rečeno ima Gašper rad tudi nogomet in formulo 1. Je navijač angleškega nogometnega prvoligaša Liverpoola in nemškega dirkača Michaela Schumacherja. V prostem času igra tudi nogomet. Ko ni možnosti za šport, se vrže na računalniške igre. Uspešno želi končati šolanje, v svojih napovedih za prihodnost pa ne more mimo flooraballa: »Nekoč bi rad nastopil tudi za državno reprezentanco.«

Ana Oblak

• na vrh

DECEMBER 2004

Učenje težavnih prvin je naporno

Alenka Dolničar je 13-letna učenka z Osnovne šole Riharda Jakopiča iz Ljubljane, ki se je že pred osmimi leti zapisala športni gimnastiki. Čeprav se s tem športom ni ukvarjal nihče v družini, so se zanj navdušili. Odkar jo je mama vpisala v enega izmed programov za otroke, preživi v telovadnici tudi po pet ur na dan. Alenka ima pred seboj veliko ciljev, njen največji pa je enak kot pri večini športnikov – nastopiti na olimpijskih igrah. Najbližje so tiste v Pekingu leta 2008. Čeprav je Alenka po starosti še kadetinja, redno nastopa na tekmovanjih za mladinke, na preskoku in parterju pa izvaja članski program.

Letos je Alenka nastopila že na evropskem mladinskem prvenstvu v Amsterdamu. Neznansko je uživala v hotelu in na ulicah tega privlačnega mesta. Tekmovanje jo je prevzelo, žal pa ni zbrala dovolj moči, da bi nastopila v mnogoboju. Velike dvorane, telovadke, ki jih je doslej videla le po televiziji in več kot 5000 gledalcev, je opravilo svoje. No, za velike nastope bo še dovolj možnost.

Čeprav Alenki gimnastika in učenje vzameta veliko časa, se rada posveti svojima mlajšima bratoma dvojčkoma in prijateljem. Na televiziji uživa, ko so na sporedu skoki v vodo in smučanje. Gimnastiko ima zelo rada, a ji ni všeč, da je treba za vsako novo, predvsem pa zahtevnejšo prvino, vložiti toliko truda. Po besedah trenerja Mitje Samardžija je Alenka preprosto dekle, ki nikoli ne izstopa. Na treningu najbolj preseneti svoje kolegice, če spregovori več kot petnajst besed. Veliko raje se namreč sporazumeva z očmi in kretnjami, zelo nerada pa kaže svoja čustva.

Alenkini naj dosežki: 1. na DP za kadetinje (preskok),  3. na tekmi v Novem Sadu, 4. MP Šiška 2004 (preskok, najboljša Slovenka z oceno 7.850), nastop za reprezentanco na MEP v Amsterdamu 2004.

Alenkini cilji: Medalja na DP 2004, uspešen nastop na EYOF 2005 v Italiji, nastop na MEP 2006, nastop na olimpijskih igrah 2008.

A.O.

Redbull za krila, makaroni za moč…

Bojan Cebin, dijak 4. letnika na gimnaziji Ledina v Ljubljani, sicer pa član Triatlonskega kluba Inles Riko iz Ribnice, je pravi ambasador svojega športa. Ne samo da je letos osvojil srebrno medaljo na mladinskem EP v duatlonu (tek 5000 m, kolo 20 km, tek 2500 m) in tako samo še povečal zanimanje za svoj šport med mladimi v Ribnici in Kočevju, pač pa je na letošnjih atletskih šolskih tekmovanjih z duatlonom in triatlonom seznanil tudi svoje atletske nasprotnike, ki so mu praviloma gledali v hrbet.

Tako je bilo tudi na teku za srednješolce na ljubljanskem maratonu. Prav nobenega navdušenja ni požel, ko se je pojavil na startu, še manj pa na cilju, kamor je po približno 5700 m pritekel z izdatno prednostjo: »Saj niso verjeli, da bom prednost, ki sem si jo nabral že na začetku, obdržal do konca. Ampak, ko sem enkrat spredaj, samo še stopnjujem tempo. Tako je tudi pri triatlonu, pa naj gre za plavanje, kolesarski del preizkušnje ali pa tek. Če zaostaneš, pa čeprav samo za nekaj sekund, izgubiš stik z glavnino,« razlaga baletno lahek  in 183 cm visok Ribničan, »držati stik z glavnino je zakon že pri plavanju, ki je prva preizkušnja triatlona. Samo nekaj sekund zaostanka postavi tekmovalca v podrejeni položaj na kolesu in v teku.«

Srednješolski tek na ljubljanskem maratonu si je ogledal tudi atletski trener Lojze Pungerčič, ki z atleti, na čelu s tekmovalcem Vidom Tršanom, ki je letos zelo napredoval, ni bil zadovoljen: »Šport je tudi pogum,« je na kratko opisal zadržanost atletov ob Cebinovem pobegu. Morda pa je bil prav ta poraz atletov po svoje zdravilen za marsikoga, saj kaže, da je treba včasih prestopiti mejo, ki jo postavlja psihološka zavora ob pričakovanem fiziolškem nelagodju. Bojan Cebin se, to je dokazal, srečanja z naporom ne boji.

Na letošnjem MSP prvenstvu v triatlonu na Madeiri se je prav tako držal teh načel, a kaj, ko je s kolesom zgrešil obratno mesto za svojo kategorijo. Tako mu tudi smel nastop ni prav nič pomagal. Pristal je na repu. Vendarle pa je dobil potrdilo, da spada v svetovni mladinski vrh. »Prihodnje leto sem še zadnjič mladinec in upam, da bom takrat deloval bolj zanesljivo, po telesni pripravljenosti pa tako že zdaj spadam med najboljše. Odslej se bom bolj usmeril v izboljšanje plavalne tehnike in vzdržljivosti,« pravi Bojan in že zdaj napoveduje uvrstitev v svetovni mladinski vrh v triatlonu na Japonskem in v duatlonu v Avstraliji, »poleg tega pa bosta tekmovanji šele septembra, ko ne bom imel več skrbi s šolo,« je še pristavil.

»Na mladinskem evropskem prvenstvu v duatlonu v Swansea v Walesu so nam tekmo zabelili organizatorji, saj je bil start zjutraj ob sedmi uri. Vstali smo že ob štirih, da smo se lahko temeljito pripravili. Moram priznati, da me je šele redbull spravil v pravo razpoloženje,« se je pošalil Bojan, ki sicer skrbi za zdravo prehrano, v ospredju njegovega jedilnika pa so makaroni. »Ti so zakon,« je še dodal. Cebinov trener je Damijan Kromar.

J.G.

Z glasbo in plesom

Lea Perovšek in Andrej Mesojedec sta osmošolca, stara trinajst let, in obiskujeta devetletki – Lea Osnovno šolo Jožeta Moškriča v Ljubljani, Andrej pa šolo v Polju pri Ljubljani. Lea je že kot petletna deklica preizkušala svoj posluh za ritem v Plesni šoli Bolero.  Po končani štiriletni otroški cicibanski plesni šoli  je nadaljevala  s hip-hopom v Plesni šoli Kazina ter hkrati v  plesni šoli Fredi s standardnimi in latinsko-ameriškimi plesi, ki jim je kasneje tudi dala prednost. Andrej pa je svoje prve korake v športu namenil košarki, ki ga je poleg karateja  in plesa spremljala pet let.

Ob plesu pa imata Lea in Andrej še eno skupno točko, pa čeprav sta se pri plesu našla bolj po naključju. Lea obiskuje šesti razred nižje glasbene šole Moste – Polje, poleg tega pa še slikarstvo, Andrej pa se že tri leta uči igrati na kitaro. Mlada plesalca se torej lahko pohvalita z dobrim glasbenim temeljem. V plesnem klubu Fredi pa sta začela skupaj plesati leta 2001. Po enem letu treninga in spoznavanja sta se udeležila prvega tekmovanja. Na mednarodnem odprtem prvenstvu Slovenije 2002 sta med pionirji basic osvojila 5. mesto in si tako priplesala prvi pokal. Ponosna sta tudi na lanskoletno 4. mesto na državnem prvenstvu v LA plesih med mlajšimi mladinci. Letos pa sta, med mlajšimi mladinci v starosti od 12 do 13 let, na obeh državnih prvenstvih (latino in standard) osvojila drugi mesti. Prav tako sta letos prvič nastopila tudi v tujini. V Traleeju na Irskem sta se z reprezentanco Slovenije med mlajšimi mladinci razveselila 4. mesta v standardnih plesih. Na mednarodnem tekmovanju v Beogradu oktobra letos pa sta osvojila tretje mesto v LA plesih in drugo mesto v standardnih plesih. Sedaj pa se s polno paro pripravljata na novembrsko državno prvenstvo v kombinaciji.

Njune prve skupne plesne korake je začrtala trenerka Nina Hribar, sedaj pa ju poleg Nine trenirata priznana plesna pedagoga Daniela Škofic Novak in Fredi Novak. In kako sta se odrezala med mlajšimi mladinci? Na nedavnem državnem prvenstvu v standardu in LA v Šenčurju sta osvojila drugo mesto. Pred njima sta bila le Tine Pavšič in Dagmar Štrukelj (PK Urška, Nova Gorica), na tretjem mesta pa sta pristala Alen Lorber in Urška Krajišnik (PK Pingi).

Dobro je imeti s seboj še kaseto

13-letna Tjaša je še ena izmed obetavnih telovadk. H gimnastiki sta jo pripeljali mama in sestra, ki sta bili tudi sami telovadki. Tjaša je učenka ljubljanske Osnovne šole Prežihovega Voranca in čeprav v telovadnici preživi vsak dan veliko časa, ima najraje športno vzgojo, na drugem koncu lestvice priljubljenih predmetov pa sta matematika in fizika.

Ker je veliko odsotna, mora učenju posvetiti veliko prostega časa.  Njen delovni dan se včasih začne že kmalu po peti uri zjutraj, domov pa se vrne šele po 19. uri. »Čeprav je naporno, pa pri gimnastiki uživam. Najbolj zanimive so dolge vožnje na tekme na Češko ali v Francijo. V kombiju se zmeraj dobro  zabavamo,« zatrjuje.

Novosti v gimnastičnem pravilniku ji niso všeč, ker prinašajo še več treninga. Njena vzornica je Uzbekistanka Oksana Chusovitina, tudi sama pa je že dokazala, da je dobra telovadka. Na državnem prvenstvu za kadetinje je zmagala na parterju, na odprtem prvenstvu Zelene jame pa je bila izvrstna na bradlji in na gredi. Gimnastiko rada gleda tudi po televiziji, všeč so ji še skoki v vodo, skladnostno plavanje in rokomet.

Rada je uspešna…

Judoistični klubi, ki so v novejšem času vse bolj mešani, se pravi z moškimi in ženskimi športniki in športnicami, so navadno prepoznavni po enem ali dveh tekmovalcih – za JK Bežigrad dela reklamo Raša Sraka, pri  Sankaku je to vlogo prevzela Urška Žolnir, pri Olimpiji Sašo Jereb. V manjših klubih tekmovalci šele dobivajo svoj profil, tako da v teh okoljih navadno ni tekmovalca, ki bi izstopal. No, med tistimi, ki so v manjšem klubu prag večje prepoznavnosti vendarle prestopili, pa je tudi Tajda Ketiš, judoistka iz Dupleka ob Dravi.

Plavolaska z dolgimi lasmi, spetimi v čop, nastopa v kategoriji do 52 kg. Ko se pred tekmo ukvarja s pričesko, ki jo je treba ukrotiti, bi pomislil, da na blazinah ne bo naredila kaj prida. A dijakinja 1. letnika Srednje zdravstvene šole iz Maribora že nekaj časa preseneča s svojimi uspešnimi nastopi. Tako je nedavno v Pordenonu (Italija) na velikem mednarodnem turnirju odpravila Nizozemko, Francozinjo in Avstrijko, za konec pa z ipponom še Rusinjo Sorokino. Lep zmagoviti niz  je kasneje dopolnila na ženskem tekmovanju za pokal Heledis v bližini Celja, kjer je brez večjih težav pometla s še nekaj nasprotnicami, zmagala pa je tudi na šolskem prvenstvu.

Tajda se ni pojavila včeraj. Borilni kimono oblači že devet let, njeni partnerji pa so tudi fantje. Na vprašanje, kakšni so njeni prihodnji športni cilji, ne omenja olimpijskih iger, preprosto pravi: »Še naprej bi bila rada uspešna.«

N.S. 

Tržišče, Krmelj, Ljubljana, Sofija…

Na minulem mladinskem svetovnem prvenstvu v judu ni bilo turistov in to je občutila tudi slovenska reprezentanca, čeprav je bila majhna in s solidnimi tekmovalci – trije fantje in dve dekleti. Večina se prvenstva v Sofiji ne bo spominjala z veseljem, izjema je morda Tina Kukec, 18-letnica, doma iz Tržišča, sicer pa članica Judo kluba Olimpija Krmelj. Zdaj že študentka 1. letnika Fakultete za javno upravo v Ljubljani je premagala dve nasprotnici in se tako uvrstila na 7. mesto.

Judoistični poznavalci si od Tine najbrž niso obetali medalje, a vendarle je bilo nekaj  znamenj, da se 175 cm visoko dekle, ki nastopa v kategoriji nad 78 kg, razvija v pravo tekmovalko. Že leta 2002 je v Györu na Madžarskem na kadetskem evropskem prvenstvu osvojila 3. mesto. Mnogi se je spominjajo s turnirja Nagaoka 2003, ko je premagala Lucijo Polauder iz Sankaka. Z zmago nad edino domačo konkurentko v težki kategoriji je dokazala, da se kakovostni ženski judo širi. Dekle, z videzom športne intelektualke, je dovolj samozavestno, da je ne zanimajo egende: ve, da na blazinah ni modrovanja, nasprotnico je treba prijeti in ji dokazati, da ni nepremagljivih.

Vas zanima, kakšen judoistični pas nosi Tina? Prvi mojstrski, črni pas, a poudarja: »Pasovi me ne zanimajo. Pomembni so samo uspehi na velikih tekmovanjih,« in da ne bi bilo vse tako zelo preprosto, jo tu in tam zagrabi še kanček vraževernosti, ki že bolj spada v predalček z naslovom: Zasebno. A bomo Tino vseeno vpisali v Klub Zova, saj je namenjen vraževernim športnikom. Še prej pa bo s kolegoma Jerebom in Petričem odpotovala za en mesec na trening na Japonsko. A gremo z njo?

N.S.

• na vrh

NOVEMBER 2004

Zmagovalni niz za konec sezone

Med mladimi tekači, ki so letos nenadoma stopili v ospredje z izvrstnimi dosežki, je tudi Blaž Karba, učenec 7. razreda devetletke na bovški osnovni šoli. Za začetek sezone se je na šolskem krosu v Šmartnem pri Litiji uvrstil na 2. mesto, na šolskem državnem prvenstvu v gorskem  teku je prepričljivo zmagal, kakšen teden kasneje pa je zmagal še na krosu občinskih reprezentanc v Mariboru – na obeh tekmah v zelo slabih vremenskih razmerah. Trener Vasja Vitez zagotavlja, da je Blaž rojen športnik: »Saj je ni igre z žoge, ki je ne bi dobro obvladal, posebno pa je ogret za nogomet in tenis. Poleg tega pa je v šoli odličnjak,« je še dodal k njegovi športni oceni.

Blaž, ki že štiri leta trenira gorski tek in kros, je na šolskem prvenstvu v gorskem teku povedal: »Lani sem bil na tem teku med prvo deseterico, tako da je letošnja zmaga izvrsten dosežek. Prihodnje leto se bom vrnil in branil ta naslov,« je smeje dejal mladi, a samozavestni Bovčan. Trener Vasja Vitez tudi zatrjuje, da je Blaž skromen fant, tako da mu je v veliko veselje, ker se je odločil za atletiko.

V tekaški sekciji Osnovne šole Bovec redno vadi dvajset učencev in učenk. »Pričakoval sem, da bo po štirih letih delovanja prišlo do osipa, da so še zmeraj vsi poleg, in še zelo radi trenirajo,« je dodal Vasja Vitez in povedal, da je trener tudi Albert Melihen: "Ljubljanskega maratona se nismo udeležili, saj je bilo letos tekmovanj več kot dovolj. Prihodnje leto pa bodo, tako kot letos, zagotovo še bolj v ospredju Tine Zornik, Adriana Stres, Neja Čopi, Hani Mlekuž Kamarič, Dejan Melihen, Dalija Kovač, Tevž Štrukelj, Peter Vitez in Tanja Komac, saj se na mnogih tekmah uvrščajo med uspešnejše."

N.S. 

S prvo zmago v gorskem teku je bila izjemno zadovoljna tudi Tanja Žakelj (GJV Idrija), nekdanja tekmovalka v orientaciskem teku – bila je tudi udeleženka svetovnega prvenstva - in po novem tudi tekmovalka z gorskim kolesom. Mlajša  mladinka je premagala vse starejše mladinke. Tudi ona je menila, da je bila proga razgibana, blatna in spolzka.

Trije obrazi športnice

16-letna Tanja Žakelj živi na Ledinah nad Spodnjo Idrijo,  obiskuje pa 2. letnik gimnazije Jurija Vege v Idriji. Čeprav se nikoli ni ukvarjala z orientacijskim tekom, je v sprejela vabilo športnih pedagogov kot izziv, in se skupaj s kolegicami začela pripravljati za orientacijski tek za mednarodno šolsko prvenstvo ISF v Belgiji. »Športni pedagogi na šoli so vedeli, da dobro tečem in da sem vzdržljiva, kar sem dokazala z udeležbo v šolski ekipi na ljubljanskem maratonu 2003.  Nastop je bil soliden, predvsem pa zanimiv. Potem je prišlo na vrsto šolsko prvenstvo v gorskem kolesarjenju. Na srednješolskem prvenstvu sem osvojila 3. mesto. Na prvi šolski tekmi s kolesom v krosu v Vnanjih Goricah je sledilo šolsko prvenstvo v gorskem teku,« je razložila Tanja, ki je bila na smledniškem gorskem teku celo zmagovalka.

»Moram priznati, da mi je še najbolj pritegnil kolesarski kros. Za prihodnjo sezono se bom zato bolj posvetila dirkanju z gorskim kolesom. Ne trdim, da bom tu vztrajala zelo dolgo. Vse bo odvisno od tega, kako bom napredovala. Letos sem osvojila Pokal štirih vzponov (Blegoš, Krim, Pohorje, Idrijske krnice) in prav to priznanje mi je dalo veliko poleta,« je povedala najbrž najuspešnejša slovenska srednješolka, ki se ukvarja s športom bolj za zabavo. 

Na državnem prvenstvu si želi medaljo

Eva je 18-letna dijakinja odbojkarskega oddelka gimnazije Ljubljana Šiška, s športom pa se ukvarja že od malih nog. Kot deklica je sklenila, da bo uspešna športnica. Okusila več športov, zasvojila pa jo je odbojka. Zatrjuje, da jo je navdušil oče, sicer uspešen športni plezalec in športni pedagog.

Odbojkarsko pot je začela v OK Vital, za katerega igra še danes. V desetih letih je zamenjala sedem trenerjev, od katerih še posebno ceni Gregorja Špeharja, Gabrijelo Marinko, pa tudi sedanjega trenerja Jožeta Časarja.

Eva je vsa leta nastopala v vseh Vitalovih mlajših selekcijah. Že kot 15-letnica je zaigrala v prvi državni odbojkarski ligi. Kot pravi, si je priigrala veliko pomembnih izkušenj, ki jih tudi s pridom uporablja. Letos maja je uživala ob zmagi na turnirju v Parizu, letos poleti pa je v Celovcu prvič nastopila za mladinsko reprezentanco. Dobro se spominja čudovitih občutkov, ko je  zastopala barve Slovenije. Evina druga ljubezen je odbojka na pesku, ki pa jo dojema le kot dobro pripravo za igro na parketu.

Lani je na DP do 19 let s soigralko Anjo Videnič zasedla 4. mesto, letos pa je z ekipo GLŠ osvojila naslov državne prvakinje. Eva ne bo študirala športa, a razmišlja o trenerstvu. V prostem času rada bere ali pa se s prijateljicami potepa po mestu. (V novembrski številki Šport mladih odgovarja na 10 vprašanj).

A.O.

Četrti v Roubaixu, tretji na MSP…

»Tako obetavnega mladega kolesarja doslej v Sloveniji še nismo imeli,« je tudi pred svetovnim mladinskim prvenstvom v Veroni, kjer je v cestni vožnji osvojil bron, zatrjeval ljubljanski kolesarski trener Miro Miškulin, v mislih pa je imel 18-letnega Simona Špilaka, ki je letos prvič preživel prave kolesarske počitnice po končani Srednji gostinska šoli v Radencih. Zdaj je s polnim zamahom skočil v kolesarstvo. Na preži pa seveda niso samo Simon in kolesarski funkcionarji pri KK Radenska Rog Tropovci, pač pa tudi kolesarski skavti, ki po svetu iščejo nadarjene kolesarje.

O Simonovi nadarjenosti ni treba izgubljati besed, zgovoren je že podatek, da je letos zmagal v mladinskem svetovnem pokalu in da je osvojil kar 18 izjemno zahtevnih eno- in večdnevnih dirk. Miro Miškulin pa je še posebno ponosen na Simonovo 4. mesto na enodnevni dirki presežnikov – najtežji in najstarejši dirki Pariz – Roubaix, ki je dobila težo predvsem po članski tekmi, dolgi 261 km in speljani po makadamu, kockah in asfaltu francoskega podeželja. Mladinci so sicer vozili le 107 km severnega pekla in prav tako končali na velodromu v Roubaixu. Simon se je na prvi slovenski kolesarski odpravi uvrstil na izvrstno 4. mesto, za naporno progo pa je potreboval 2 uri 48 minut in samo za 20 sekund zaostal za zmagovalcem.

Simon je še mlad kolesar. Trener Miro Miškulin s Simonom ni posestniški: »Lahko mu še kaj svetujem, pogovarjamo se o kolesarstvu, marsikaj mu lahko približamo iz kolesarskega sveta, da se bo bolj znašel. To pa je tudi vse. Simon je sam v svojih rokah,« je iskren trener. Bodite pozorni: Simon Špilak je kolesarski biser. 

S.N.

MSP – cilj oddaljen dve leti

Miha Zver je član KKK (kajakaško-kanuističnega kluba) Simon, vesla pa v kanuju (C-1), tako kot mnogi v tem klubu. To je tudi razumljivo, saj je trener Simon Hočevar eden naših najuspešnejših kanuistov (letos 6. mesto na OI v Atenah in 7. mesto na OI leta 2000 v Sydneyju, 28. na OI leta 1996 v Atlanti). Mlajši veslači imajo s Simonom izvrstnega trenerja prav za kanu. Miha vesla šele eno leto, vendarle pa je letos v svoji kategoriji C-1 pri mlajših dečkih zmagal v skupnem seštevku slovenskega pokala.

13-letni Miha, osmošolec na devetletni Osnovni šoli Riharda Jakopiča, ima ob sebi več kanuističnih svetovalcev. Starejši brat Marcel se je prav tako odločil za C-1, pomembno besedo pa je imel tudi sosed Tone Hočevar, ki je bil nekoč izvrsten tekmovalec v kanuju (14. na OI 1972 v Münchenu). No, saj ste najbrž ugotovili, da je gospod Tone Simonov oče.  »Čez dve leti bom že dovolj star in najbrž tudi že dovolj izkušen, da se bom lahko udeležil mladinskega svetovnega prvenstva. To je za zdaj moj prvi veliki cilj,« je še povedal Miha.

• na vrh

OKTOBER 2004

Tejin doping: voda, špinača in krompir

Teja Koželj je februarja dopolnila 14 let in živi v majhni vasi Gora pri Komendi. Že od malega se je rada ukvarjala s športom. Plavati je začela po naključju. V šoli v naravi jo je v 4. razredu opazil trener Vladimir Vučko in jo povabil v klub. Pod njegovim vodstvom je plavala tri leta. S potrpežljivostjo jo je naučil vseh plavalnih slogov.

Plavalni klub Kamnik spada po številu članov med manjše klube, a se vsi: plavalci, starši, trenerji, vodstvo zelo dobro razumejo. Lahko bi rekli, da so kot velika družina.

Teja najraje plava prsno in v tej zvrsti dosega s pomočjo trenerja prof. Vlada Hanžekoviča lepe uspehe na državni in tudi mednarodni ravni. Najbolj sveži so uspehi, ki jih je julija dosegla na državnem prvenstvu v 50-metrskem bazenu v Kranju, ko je postala dvakratna kadetska državna prvakinja (na 50 m in 100 m prsno), na 200 m prsno pa je osvojila 2. mesto. V občini Komenda je bila za uspehe v plavanju, že drugo leto zapored, izbrana za najobetavnejšo športnico do 15. leta starosti. Ker je šla eno leto prej v šolo, se je letos že vpisala v gimnazijo na Šolski Center Rudolfa Maistra v Kamniku, in sicer na naravoslovni oddelek.

J.G.

Državni mladinski in članski prvak v preskakovanju ovir

17-letnemu drobnemu temnolasemu fantu, ki se je vpisal v 3. letnik I. gimnazije v Celju, na prvi pogled ne bi prisodil, da je v vrhu slovenskega konjeniškega športa, s katerim se ukvarja zadnjih pet let. Gašper je najprej obiskoval začetni jahalni tečaj, kjer je ugotovil, da je to šport, s katerim se želi resneje ukvarjati.

S svojimi tremi konji, ki se imenujejo Gipsy, Rapinesse in Lottos, trenira vsak dan po tri ure, njegov svetovalec pa je Andrej Kučera iz Gotovelj, ki je še vedno tudi zelo dober tekmovalec. Doslej je postal mladinski in državni prvak v preskakovanju ovir tako med mladinci in člani. Zmagal je tudi na veliki nagradi v Avstriji, na evropskem mladinskem prvenstvu pa se je uvrstil na 11. mesto.

G.P.

Flip, laser, tornado

Danyja Stanišča, 16-letnega dijaka 2. letnika srednje pomorske šole iz Pirana, sicer pa športnega jadralca v razredu laser 4.7, je na letošnjem mladinskem svetovnem in evropskem prvenstvu v razredu laser 4.7 na Gardskem jezeru, kjer je vodil vse do predzadnje regate (štiri prva mesta, dvoje drugih ter 4. in 8. mesto), osvojil končno 11. mesto med 280 tekmovalci.

Katere klubske barve nosi Dany? Odgovor je zapleten. Ker je začel jadrati pri optimistih pri legendarnemu Milanu Morganu, še danes vozi za ŠD Piran. Njegova baza je Jadralski klub Galeb, ki ga je ustanovil oče, a je bolj namenjen jadralnim rekreativcem. To sezono pa je postal še Piratovec, saj je novi Puhov flokist na dvotrupem olimpijskem tornadu.

Dany že mnogo let sodeluje v plesnoakrobatski skupini Flip, Kjer je eden redkih fantov. »Ples prepuščam drugim, raje telovadim,« je okviril svojo vlogo v Flipu. A če se vrnemo k jadranju, lahko dodamo: Dany bo letos zmagovalec evropskega mladinskega pokala v laserju 4.7. Ni kaj, lepa športna bera. Sodelovanje z izvrstnimi hrvaškimi jadralci pa nas je navdala z optimizmom in prepričanjem, da bomo za Danyja Stanišiča na velikih jadralskih tekmovanjih še slišali.

N.S.

Vse življenje v plavanju...

Plavalna zveza Slovenije je bila z letošnjim mladinskim evropskim prvenstvom zagotovo zelo zadovoljna, saj sta Anja Klinar (PK Radovljica, Gimn. Jesenice) in Sara Isakovič (PK Radovljica, Gimn. Bežigrad Ljubljana) osvojili vsaka po dve medalji (Sara zlati na 100 in 200 m prosto, Anja pa zlato na 200 m mešano in srebrno na 400 m mešano), čast fantovskega plavanja pa je rešil Mariborčan Luka Vrtovec, maturant športnega oddelka na II. gimnaziji v Mariboru, z bronom na 50 m delfin.

Medtem ko sta Anja in Sara svojo plavalno nadarjenost potrdili z udeležbo na olimpijskih igrah v Atenah, pa je bil evropski bron za Vrtovca na 50 m delfin, pa čeprav si ga je delil še z enim vrstnikom, spodbuda za nadaljnja plavalna prizadevanja. »Ugotavljam, da vse raje plavam delfin. Tudi zato sem z že kar spodbudnim dosežkom 24,78 zelo zadovoljen. Upam, da bo zadostoval kot norma za prihodnjo univerziado. Seveda pa še zmeraj upam, da se bom uvrstil na olimpijske igre v Peking. Do decembra sem še mladinec, potem pa se začenja moja članska plavalna pot.

N.S.

Po poti očeta in brata

Večina mlajših selekcij rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško je tudi letos osvojila naslov državnih prvakov. Tudi ekipa starejših dečkov, ki jih vodi trener Murko, je na finalnem turnirju, ki je bilo v novi celjski športni lepotici, osvojila naslov državnih prvakov. Poleg tega pa je bil za najboljšega igralca finalnega turnirja proglašen kapetan moštva, David Razgor in sicer kot srednji zunanji igralec.

Letos je za njim še posebej uspešna sezona, saj je po besedah trenerja Vlada Murka blestel vso sezono. Ob tem pa je bil za najboljšega igralca proglašen nedavno tudi na turnirju za starejše dečke v Nemčiji. Za svojo športno in rokometno prihodnost si najprej želi, da bi čim bolj napredoval in da bi postal tudi član prve članske ekipe Pivovarne Laško. Vpisal se je na Gimnazijo Celje-Center.

G.P.

Z zlato medaljo MSP

Hita letošnjega veslaškega športnega poletja sta zagotovo olimpijsko srebro Iztoka Čopa in Luke Špika v dvojnem dvojcu ter zlata medalja dvojnega četverca z mladinskega svetovnega prvenstva, v katerem so se trudili mariborska veslača Janez Zupanc in Gašper Fištravec ter Marko Pilipovič iz Kopra in Jan Špik z Bleda.

Kdo so veslači, ki so v Banyolesu v Španiji osvojili naslov, je najbolj prepričljivo povedal Marko Pilipovič, najstarejši član veslaške ekipe, od letos jeseni že študent na Fakulteti za strojništvo: »Pred podeljevanjem priznanj so si nas člani ruskega četverca ogledovali in niso mogli razumeti, da jih je premagala posadka, ki je bila povprečno za polovico glave nižja,« se je s pripovedjo zabaval Koprčan in seveda mislil na mariborski del posadke. Sam je velik kar 193 cm, njegov prijatelj Jan Špik pa je še tri centimetre višji: »Ampak, Gašper Fištravec je najboljši štroker na svetu. Boljšega ni,« je še pristavil piko na i.

Španija je bila za Marka in Jana veliko doživetje: »Saj svetovni prvak ne more biti kdorkoli,« zatrjuje Jan, ki mu je ostal v spominu predvsem obisk galerije znamenitega španskega slikarja Salvadora Dalija, ki ga je navdušil. Pravzaprav je Jan presenetil s svojim odnosom do umetnosti. Marko pa o svojem športnem življenju nekje pravi: »Pogosto me kolegi vabijo na pivo. Ampak ga ne maram. Sploh pa sem tak, da raje naredim povsem drugače, kot pričakujejo, da bi moral narediti. Takšen sem pač!«

N.S.

• na vrh