Arhiv rubrike

Na tradicionalni predstavitvi zamejskega športa so se športni delavci Zveze slovenskih športnih društev v Italiji pohvalili z mnogimi uspešnimi športnicami in športniki, omenili pa so tudi dva mlada jadralca Simona Sivitz Košuto in Jašo Farnetija, ki sta se proslavila v razredu 420, novembra 2007 pa sta presedlala v olimpijski razred 470. Pravzaprav so bili v svojih predstavitvah zelo skromni, dejali so še, da bi se jadralca sicer prišla predstavit v Ljubljano, pa to ni bilo mogoče, ker imata v šoli pisne naloge …

No, oba jadralca smo v soboto popoldne presenetili v tržaški marini Sirena v Barkovljah, tam, kjer je srce znamenite Barkolane, čeprav je njun klub Čupa v Sesljanu. V brezvetrju sta na kopnem urejala svojo novo olimpijsko 470 – formulo 1 med majhnimi tekmovalnimi jadrnicami.

Seveda nas je najprej zanimalo, kakšno je njuno razmerje do šole, saj sta vendarle oba vrhunska športnika. Povedala sta, da šole v Italiji nimajo posebnega posluha za športnike: »Saj nam opravičijo izostanke, s tem ni težav, ampak kaj več pa ne. Pouk imamo tudi ob sobotah, tako da lahko začnemo treninge šele po pouku. Sobota je tudi edini dan, ko se zvečer lahko dobimo s prijatelji. Nedelja navadno mine s treningom, zvečer pa je treba znova narediti tudi kaj za šolo. Ja, časa za šport nimava veliko,« sta menila odlična jadralca, ki sta se v minulih dveh letih izkazala na jadrnici razreda 420. Flokist Jaš, ki skrbi za jadra, obiskuje 3. letnik tehniško usmerjenega znanstvenega liceja Franceta Prešerna v Trstu, Simon pa je prav tako v 3. letniku šole Žiga Zoisa na oddelku za geometre. Oba načrtujeta vpis na univerzo, Jaš na katero od tehniških, Simona pa mika arhitektura …

Šestnajstletnika torej mika vrhunska tehniška izobrazba, imata pa tudi visoke športne cilje, in sicer želita leta 2012 nastopiti na olimpijskih igrah: »To se zdi neznansko daleč, ampak veva, da se čas vrti zelo hitro. V razredu 470 so mladinci do 21. leta, tako da imava samo v mladinski konkurenci še pet let možnosti za uveljavljanje,« sta se poigravala s svojimi prihodnjimi izzivi, a ljudje, ki ju spremljajo, jima zaupajo in pomagajo, so prepričani, da bosta tudi z jadrnico 470, ki sta jo dobila v roke šele ob koncu novembra 2007, kaj kmalu začela nabirati izkušnje tudi v absolutni konkurenci.

»Seveda se zavedava, da je konkurenca v razredu 470 večja kot v 420, saj je olimpijski razred,« sta na trdnih tleh, a z izjemno željo po uspehu. Očitno so to njuno športno zavzetost občutili tudi sponzorji. Novo jadrnico 470, ki je bila še nedavno v lasti Margona in Čopija, in ves projekt njunega prehoda na višjo tekmovalno raven so zato podprli slovenski Seaway, pa domači izdelovalci jader US (Ullman Sails) iz Trsta ter Nautivela (LOGO).

Ja, pot do sponzorjev sta si nadobudna slovenska jadralca utrla z nizom uspešnih nastopov s 420, ki se je začel leta 2006 v Waymouthu v Veliki Britaniji na mladinskem svetovnem prvenstvu, kjer sta osvojila 12. mesto, v italijanski ekipi pa sta pripomogla k skupni zmagi. Istega leta sta na Kanarskih otokih na članskem svetovnem prvenstvu ISAF pristala na 5. mestu v srebrni skupini (drugi kakovostni razred), na italijanskem nacionalnem prvenstvu pa sta bila tretja in hkrati tudi najuspešnejša mladinca. Kakovostni preskok sta naredila leta 2007. Že januarja sta na Novi Zelandiji na svetovnem prvenstvu pristala v absolutni konkurenci na izvrstnem 24. mestu v zlati skupini najboljših. Višek njune jadralske poti pa je bila bronasta medalja na evropskem članskem prvenstvu poleti v Istanbulu. V bolj slabem spominu imata mladinsko evropsko prvenstvo v Medenblicku na Nizozemskem, kjer sta bila že blizu medalje, a sta zaradi komaj opaznega dotika vodilne angleške posadke v odločilnem plovu doživela diskvalifikacijo in na koncu pristala na 14. mestu, kar pa je še zmeraj uvrstitev, ki ji ni česa očitati. Domače državno prvenstvo sta v absolutni konkurenci končala na 3. mestu in bila hkrati druga najboljša mladinca v Italiji.

Zdaj že drugo leto sodelujeta s slovenskim trenerjem Matjažem Antonazom (z Davorjem Glavino sta bila leta 1987 svetovna mladinska podprvaka jadralnega razreda 470): »Sodelovanje se je začelo konec leta 2005. Dobro se razumemo,« je povedal Simon, in se spomnil na razplet poletnega evropskega prvenstva v Istanbulu, »ko sva bila pred zadnjo regato evropskega prvenstva še na 4. mestu, nama je do odločilne zmage in bronaste medalje pripomogla psihološka podpora trenerja.«

Jadralca se s trenerjem pogosto sestajata na slovenski obali, v Izoli, še pogosteje pa v Kopru, kjer imata mlada tržaška jadralca konkurenco vrstnikov. »Kadar preživiva vikend na slovenski obali, prenočiva kar pri trenerju. Takrat so treningi precej naporni, začnejo se že zjutraj s tekom ali z vožnjo s kolesom po klancih, ki jih nad Izolo ne manjka, sledi jadranje,« sta nakazala svoje športno življenje. Povedala sta še, da skušata na različnih regatah po svetu po zaslugi trenerja, ki sam v svojem tekmovalnem obdobju ni imel te sreče, videti še kaj več kot samo morje in jadralni klub. »Ni dobro, če tisoče kilometrov od doma mladim ljudem ne pokažemo še česa, s čimer obogatimo šport,« zatrjuje trener.

In še vsakdanja kakovost, ki Slovencem iz matice ne pomeni veliko. Simon in Jaš sta prepričana Slovenca in to dokazujeta s slovensko besedo na vsakem koraku. Najbrž bi se čudila slengu in angleščini v reklamah ter anglosaški in ameriški glasbi slovenskih radijskih oddaj  na vsakem koraku, tako kot prijatelj James John Moody iz Yorkshira, ki je ob obisku Ljubljane dejal: »Tu se počutim kot doma, povsod samo angleščina.«

Morda bo v prihodnosti po zaslugi Slovencev v Italiji in tudi naših jadralcev tam še zadnje zatočišče slovenskega jezika … Kdo ve?   

Omar Alhady, Partizan Vič, Ljubljana

Pri Omarju Alhadyju, državnem prvaku med kadeti na krogih, drugouvrščenemu v parterju ter tretjemu na drogu, se v zadnjih dveh letih, odkar smo ga predstavili v Športu mladih, ni zgodilo nič pretresljivo novega. V šoli (v Osnovni šoli Vič) je še zmeraj absoluten, z ocenami na najvišji ravni, še vedno v glasbeni šoli, za seboj ima že osmo leto violine in klavirja. Tudi to ni nič novega, da že nekaj časa ni bil v Jemnu, očetovi domovini, kjer ima veliko sorodnikov. »Najbrž bomo kmalu spet odpotovali na obisk. Zelo si želim spet videti domovino svojega očeta,« je povedal prihodnji dijak Gimnazije Vič v Ljubljani.

No, Omarja seveda zanima še eno potovanje, in sicer v Švico na mladinsko evropsko prvenstvo 2008. Umirjeno, kot zna, je povedal, da trenutno na vseh orodjih dodaja težavnejše prvine in prav zato je na državnem prvenstvu najbrž zmagal na krogih. Zaupal nam je: »Imel sem kar zahtevno vajo. Odločil sem se, da bom izpeljal težjo vajo z veletočem nazaj, prvino, ki je označena s težavnostno stopnjo C. Te vaje nisem veliko vadil, a mi je vseeno uspelo. Tudi seskok se mi je posrečil z majhnim prestopom. Zmage sem bil zelo vesel in tudi doma so bili veseli mojega uspeha.«

Z Omarjem smo se pogovarjali tik pred novim letom. Zanimalo nas je, če bo morda našel čas za kakšen koncert, ki jih je prav v tem času veliko: »To najbrž ne, ampak brez nastopa v glasbeni šoli ne bo šlo. Predstavil se bom z obema inštrumentoma, in sicer na koncertu, na katerega lahko pride vsakdo.« Na koncertu v glasbeni šoli zagotovo ni manjkalo gledalcev, ali je bil med njimi kašen telovadec ali sošolec, pa se bomo pozanimali.

Miha Virant, Partizan Vič, Ljubljana

Na državnem prvenstvu v mnogoboju je pristal na 6. mestu, a njegov seštevek 27,050 točk kaže, da ni nastopil na vseh orodjih. Res, že nekaj časa je poškodovan, težave ima z ramo, zato se izogiba vajam na krogih in na bradlji. Kljub temu ni obupal, raje se je usmeril na orodja, pri katerih ga poškodba ne moti, med njimi je tudi preskok.

»Pred poškodbo ga nisem maral, ko pa sem začel bolj trenirati, se mi je priljubil in letos sem postal državni prvak v preskoku. Pred tem so bili moje najbolj priljubljeno orodje krogi, pa tudi na bradlji sem rad telovadil,« pravi Miha, devetošolec z Osnovne šole Vič v Ljubljani, kjer je njegov športni pedagog znameniti Andrej Strehovec - Bič. To pa pomeni, da je Miha tudi ljubitelj igre pod koši.

Miha ima v razredu družbo klubskega kolega Omarja Alhadyja, v sosednjem paralelnem razredu pa je še Matic Pečan, prav tako člana Partizana Vič. Vsi skupaj so letos na državnem prvenstvu osvojili kar štiri naslove državnih prvakov. Osnovna šola Vič bi bila lahko absolutna ekipna državna prvakinja, če bi šole tekmovale tudi v tem, skorajda že vrhunskem gimnastičnem programu. Tudi sicer rad nastopa za šolo, denimo, v atletiki.

Miha ima rad športe, pri katerih je treba uporabiti moč. Zato mu je med ekipnimi športi najbolj všeč hokej na ledu. Njegova ljubezen do hokeja pa ni samo namišljena, saj je tudi sam hokejist. Ko zamrznejo bajerji v ljubljanskem predmestju ali na Rakitni, se zberejo prijatelji, nataknejo drsalke in že se s palicami v rokah podijo za ploščkom.

»Navijam za HK Jesenice. Najbrž zato, ker sem jih nekaj spoznal na drsališču na Jesenicah, kamor gremo večkrat s šolo drsat za športni dan. So prijazni fantje in se z nami radi pogovarjajo,«pravi Miha, ki se bo jeseni vpisal na športni oddelek Gimnazije Ljubljana Šiška. To pa pomeni, da s športom misli zelo resno.

»Prihodnje leto bom še zmeraj nastopal v obveznih vajah 4, vendar bodo vaje precej težje. Upam, da bom do takrat že pozabil na poškodbo in da bom lahko nastopil na vseh orodjih in v mnogoboju. Tega se že veselim,« zagotavlja.     

Žiga Britovšek, Partizan Vič, Ljubljana

»V sezoni, ki je pred vrati, bo veselo na vseh področjih,« pravi zmagovalec mnogoboja državnega prvenstva pri mladincih in drugouvrščeni v absolutni kategoriji, v kateri je zmagal še na konju z ročaji, in razloži, »veliko se je začelo dogajati v gimnastiki, še več pa v šoli. Veliko sem manjkal in zdaj skušam priti na zeleno vejo.« Obetavni telovadec z Viča, dijak 4. letnika na Srednji zdravstveni šoli v Ljubljani, ki ga kmalu čaka še matura, razmišlja takole: »Naporno je usklajevanje športa in šole. Še dobro, da je razredničarka prof. Zdenka Vogrič na moji strani. Ja, res sem vesel, da šolo zdelujem sproti in ne po izpitih, tako kot nekateri moji kolegi. Ne vem, če bi zbral toliko volje.«  

Žiga je že okusil nastop na svetovnem pokalu, saj se je oktobra v Glasgowu predstavil na konju z ročaji, orodju, ki mu poleg bradlje najbolj leži: »Delil sem si petnajsto mesto, to pa je zame lepa spodbuda za naprej. Ob zelo močni konkurenci sem bil vesel, da sem to dosegel. Zdaj ko sem občutil ozračje pomembnega tekmovanja, bo veliko lažje,« je še pristavil in potrkal po lesu, »lani sem bil zaradi poškodbe dva meseca v outu. Upam, da bo letos vse v redu.  

Peter Lampret, ŠD Maribor Center

Si predstavljate, da vas zagrabi, da bi trenirali nek šport, denimo, gimnastiko, tako kot Peter, a bi bil najbližji klub oddaljen vsaj 50 km? Ja, veliko volje morajo imeti vsi, tekmovalec, starši in še kdo, najbrž je tudi časa za šolo precej manj, saj ga nekaj požre vožnja. In prav zato smo v uredništvu uživali, ko smo videli Petra v svojem drugem elementu, v drugačnem gibanju – pri jadranju z desko po valovih, vožnji s kolesom in deskanju po snegu.

11-letnik iz Dobrne, ki trenira v Mariboru, je zmagal med vrstniki kar v treh nastopih, poleg tega pa je ujel še bronasto medaljo državnega prvenstva med kadeti. Čestitamo. O sebi je napisal tole:  

»Star sem 11 let in obiskujem peti razred osemletke. Gimnastiko sem začel trenirati, ko sem bil star sedem let. Sprva sem imel trening enkrat na teden, zdaj pa treniram vsak dan od ponedeljka do petka. V športnem društvu Center Maribor je moj trener Miha Marinšek, s katerim se zelo dobro razumem. Na treninge me vozijo oče, mama in babica. Zelo rad treniram in zaenkrat mi brez večjih težav uspeva usklajevati šolske obveznosti in gimnastiko. Upam, da bo tako tudi v prihodnje.

Bil sem državni prvak v OV1 (starostna skupina do 8 let) in OV2 (starostna skupina do 10 let), letos sem osvojil še naslov državnega prvaka v OV3 (starostna skupina do 12 let), zlati medalji na bradlji in konju z ročaji ter bronasto na parterju med kadeti do 14 let. Na mednarodnem tekmovanju v Makedoniji sem s kadetsko reprezentanco na tekmi treh držav osvojil tri bronaste medalje – na bradlji, na krogih in v mnogoboju.«

Matic Pečan, Partizan Vič, Ljubljana

Matic je že tako globoko v gimnastiki, da si življenja brez treninga in tekmovanj ne zna več predstavljati. Zdaj ko je devetošolec na Osnovni šoli Vič, kjer mu delata družbo sošolca iz paralelke Omar Alhady in Miha Virant, in se mu že kmalu obeta boj ob prehodu v srednjo šolo, pač ne gre drugače, kot da šolo jemlje resno.

»Zadnje čase sem precej manjkal zaradi treningov, zdaj pa je konec šale, moral bom  priti do ocen, ne gre drugače. Nekaj popusta imam pri športni vzgoji. Naš športni pedagog Andrej Strehovec dobro ve, kaj pomeni trening gimnastike in zato lahko, sicer v okviru projekta nadarjenih učencev oz. izbirnega predmeta šport, kjer sem lani sodeloval pri košarki, manjkam pri eni uri športne vzgoje in ta čas preživim na treningu gimnastike,« je pohvalil razumevanje svojega učitelja in je še dodal, »tudi to, da smo v devetem razredu trije telovadci, mi ne koristi, ker imam različne učitelje.« Matic se bo jeseni vpisal na eno od gimnazij, v ožjem izboru sta Gimnazija Vič in Gimnazija Ljubljana Šiška.

Zanimivo je, da sta z Omarjem Alhadyjem sicer prijatelja, ampak v gimnastiki sta vendarle konkurenta. Na letošnjem državnem prvenstvu je Matic zmagal v parterju, Omar pa se je na njem uvrstil na drugo mesto. Omar je zmagal na krogih, Matic pa je bil drugi: »V vsej gimnastiki mi je najbolj všeč parter. Tudi na krogih bi lahko zmagal, vse je bilo odvisno od seskoka. Omar je seskočil tako, da je naredil samo en poskokec, mene pa je salto naprej z obratom in pol premaknil kar za tri korake. No, tudi v finalu parterja je bila razlika med nama samo 5 stotink. Vrstni red bi lahko bil tudi obraten. V parterju imava isto vajo, jaz imam boljše skoke, Omar pa ima bolj izpiljene špičake in podobno,« zatrjuje Matic, ki si uvrstitve, pa čeprav na državnem prvenstvu, ne jemlje preveč k srcu. Nekoliko ga jezi, da je Omar en mesec starejši. Matic bo šele januarja star 14 let, zato ne bo mogel kandidirati za mladinsko evropsko prvenstvo.   

»Letos sem še zadnje leto telovadil tudi v kategoriji obveznih vaj 4, prihodnje leto pa bom že med kadeti. To bo ugodno, saj mi ne bo treba delati obveznih vaj, med kadeti bodo samo še poljubne vaje. Menim, da bo tako bolj zanimivo,« se že veseli športne spremembe in prehoda k težavnejši gimnastiki, čeprav bosta imela s trenerjem Juretom Herzmanskym več dela.

Ko se Matic sreča s knjigo, ga najbolj zanima, koliko strani ima, saj časa za branje, razen med počitnicami, nima.     

Rok Klavora, Sokol Bežigrad

Če bi Rok Klavora (19, 173 cm) telovadil na konju z ročaji, bi lahko dejali, da je osamljeni jezdec ŠD Sokol Bežigrad, a ker je državni prvak v parterju, bi mu morda bolj pristajal vzdevek akrobat. Ker je letos nastopil v finalu svetovnega pokala v Ostravi ob parterju še v preskoku, se mu takšen vzdevek najbrž kar prilega. Poleg tega je Roku drog (z vragolijami, ki so na njem možne) orodje, ki mu zelo ustreza, to pa je še tretji razlog, ki govori v prid njegovemu nagnjenju do akrobatike. A če vemo, da je Rok preživel od svojih devetnajstih kar petnajst let v telovadnici, potem moramo dodati, da je z obema nogama trdno na zemlji, pa naj bo vzdevek še tako »zračen«.

DP – tekma za domačo rabo

»Gimnastika je garaški šport, veliko je treba delati, in šele na koncu kaj nastane,« pravi Rok, ki je svoj življenjski uspeh dosegel v Ostravi, in sicer z dvema uvrstitvama v finalu svetovnega članskega pokala. »Tudi zmaga na državnem prvenstvu je lepa popotnica in motov za naprej. Ampak zdaj smo že toliko stari, da bi se morali na velikih tekmovanjih uvrščati v finala in pobirati medalje. Državno prvenstvo je samo tekma, s katero se doma pokažemo, kaj znamo,« je razmišljal, ko je vadil helijev obrat na bradlji.  

»Srednjo ekonomsko šolo delam z izpiti, tako lahko dvakrat na dan treniram. Sem v četrtem letniku, imam še nekaj obveznosti za tretji letnik. Potem pa nameravam na Fakulteto za šport. V življenju želim biti uspešen,« na kratko združi sedanjost z željami za prihodnost in dodaja, »seveda bom ostal vse življenje v gimnastiki, ampak nisem prepričan, da se bom lotil trenerskega dela. Bolj me mikata, denimo, delo na Fakulteti za šport ali pa športna vzgoja na srednji šoli. Kot trener bom z veseljem delal z mladimi telovadci.« O trenerstvu ni želel razmišljati: »Delo trenerja je zahtevno. Najprej mora biti prijazen, to je včasih težko, saj vemo, kakšni so mulčki in kaj vse jim roji po glavi. Moj trener Dejan Jovanović je z menoj zdržal štirinajst let, kar je poseben dosežek. Trener mora biti neprestano na treningih, če imaš družino, je to težko uskladiti.        

Konkurenca za ekipo za EP 2008

Rok Klavora si bo leto 2007 zapomnil po množici tekmovanj, najbolj pa septembrski finale svetovnega pokalu v Ostravi na Slovaškem, kjer je stopil v svetovno telovadno gimnastično elito v parterju in v preskoku: »Upam, da bom poslej ujel še mnogo nastopov v svetovnih finalih. Uspešni smo bili tudi kot ekipa na univerzijadi v Bankoku (12. mesto). Nastopal sem v parterju, a sem si zvil nogo, tako da je bilo s tem tekmovanja zame konec. Evropsko prvenstvo na posameznih orodjih je bilo letos v Amsterdamu (konec aprila), v parterju sem pristal na 52. mestu, kar je za prvi takšen nastop kar dobro. Zadovoljen sem bil z vajo, uspelo mi je, da sem jo izpeljal do konca. Tega sem se najbolj razveselil. Predvsem pa sem na evropskem prvenstvu dobil veliko izkušenj. Zdaj telovadim bolj sproščeno, vaje mi veliko bolj uspevajo.«

Prvo Rokovo naslednje veliko tekmovanje bo evropsko prvenstvo: »Več se nas bo potegovalo za mesto v ekipi. Če ne omenjam obeh naših asov, smo v konkurenci Sašo Bertoncelj, Alen Dimic, Žiga Britovšek, Sebastjan Štraus, ki pa se je pred dnevi hudo poškodoval, pa še Žiga Šilc, ki je prav tako poškodovan.»    

Mladi obetajo

Rok opaža, da je kar precej nadarjenih telovadcev med najmlajšimi, ki spadajo še bolj v kategorijo naraščajnikov: »Na državnem prvenstvu sem videl, kaj zmorejo. Tudi v mojem klubu sta dva – Jan Miklavž in Jaka Zorec, oba trenirata pri Franciju Rojcu.

Kaj je najtežje?

Rokova najtežja prvina je kombinacija treh skokov, salto nazaj, stegnjen z obratom za 540 stopinj (ob pristanku gledaš naprej), tako sledi stegnjeni salto naprej z enim obratom (gledaš naprej) in na koncu stegnjeni salto z enim in pol obrata ter pristanek: »To kombinacijo imajo v svojih vajah mnogi telovadci, saj je dokaj zahtevna. So še druge povezave, denimo, stegnjeni salto nazaj z dvema obratoma in pol in povezava s kakšnim saltom naprej in obratom .... Največ točk prinesejo prav povezani skoki.«

Bradlja je  Rokovo četrto orodje v nizu priljubljenih: »Na bradlji se intenzivno učim  novih prvin, ki jih bom uporabil v vaji za EP. Dobro je, da pogosto treniram poleg Mitje Petkovška. Pomaga mi, včasih pokaže kakšno »finto«. Sploh pa je Mitja zelo prijazen. Nekaj stvari na bradlji sem se naučil z njegovo pomočjo. Tudi salto naprej raznožno in helijev obrat na bradlji ter nekaj ostalih prvin. Znati prvine še ne pomeni veliko, najtežje jih je povezati.«

Žiko Stevanovič, Partizan Vič, Ljubljana

Tretješolec s Srednje strokovne in poklicne šole Bežigrad pravi, da obiskuje Teksas: »To je bolj udomačen izraz za našo šolo, ampak, kolikor vem, je šola kar urejena. Moja smer je prometni tehnik. Na koncu me čaka poklicna matura, potem pa se bom moral zbrati, da bom opravil preskok z dodatnimi izpiti, s čimer bom lahko kandidiral za vpis na Fakulteto za šport. Šport me najbolj zanima in upam, da mi bo uspelo,« je povedal resno, a odkritosrčno, kot je potekal ves pogovor.

»Konj in bradlja mi ne gresta posebno dobro, pa ne zato, ker ne bi dovolj treniral, preprosto imam na teh dveh orodjih težave,« je povedal brez dlake na jeziku. »Posebno me daje seskok z bradlje. Obvladati bi moral seskok z dvojnim saltom nazaj, pa še enega ne znam. S tem se mučim že dolgo, očitno je vse v glavi. Zato delam pri seskoku enojni salto naprej, a tudi to je premalo za kakšno resno oceno,« je razkril svojo hibo na bradlji, o svojem počutju na konju pa je pristavil, »trener mi razlaga, da imam idealno postavo za konja, ampak še sam ne vem, zakaj ga ne maram. Pa saj to ne pomeni, da ne treniram dovolj. S trenerjem sva naredila načrt, kako pripeljati vaje na konju in na bradlji na zeleno vejo, vsak dan treniram na obeh orodjih. Enkrat se mi mora odpreti,« pravi Žiko, ki je še mimogrede razložil, da kadeti najbrž do evropskega prvenstva ne bodo sestavili ekipe, zaradi česar je tudi udeležba vprašljiva.

Zanimivo je, da je tudi Žiko najprej obiskoval Osnovno šolo Vič, kjer ga je za gimnastiko, tako kot mnoge druge, nagovoril športni pedagog in gimnastični trener Jani Muha. Še zmeraj zatrjuje, da je mnogoboj boljša izbira kot specializacija za eno orodje: »Ko sem lani zaradi bolezni nastopil samo na parterju, sem se zelo slabo počutil. Če nastopaš na vseh šestih orodjih, ti mora nekje uspeti.« 

Žiko je velik ljubitelj nogometa in kadar ima možnost, z veseljem igra s prijatelji najboljšo igro na svetu. »Seveda imam tudi svojo ekipo, za katero navijam. To je Liverpool. Zakaj prav ta? Ker mi je všeč rdeča barva,« razkrije začetek svoje barvne lestvice, v kateri imajo posebno mesto tudi bolidi Ferrarija, ki so v njegovih očeh malo hitrejši od konkurence, pa še njegov dres je v barvah nacionalne zastave, kjer prav tako ne manjka rdeče barve.

S polnimi jadri – med sporednimi svetovi …

Spadate med ljudi, ki se jim dan ali teden lahko vlečeta kot jara kača? 10-letna Petra Bedene pozna ta pojav le iz pripovedovanja. Odličnjakinja iz OŠ Toneta Čufarja v Ljubljani le redko, največkrat v podaljšanem bivanju, okusi »tradicionalno« preživljanje prostega časa na igrišču. Sicer pa spretno krmari med šolo in šolskimi obveznostmi ter mnogimi obšolskimi dejavnostmi. Ko je prestopila prag osnovne šole, je takoj začela spoznavati vzporedne svetove plesa in glasbe, čemur sta se kasneje pridružila še gimnastika in judo.

Deklica z nežnim nasmehom je pred petimi leti postala članica plesne šole Kazina, kjer je sprva spoznavala različne plese, zadnji dve leti pa se posveča latinsko-ameriškim plesom. »Znanje plesa mi lahko koristi kadarkoli, ob mnogih priložnostih,« je dejala petošolka, ki za prijaznim obličjem skriva odločnost in razum, že usmerjen v prihodnost. Iz podobnega vzgiba se je pred dvema letoma pridružila šolskemu judoističnemu krožku, kjer pa pod vodstvom Dejana Vogrinca že sega po medaljah na domačih in mednarodnih tekmah. »Judo ni le šport, v katerem razvijam svoje fizične sposobnosti. Je tudi spretnost samoobrambe, zaradi česar se počutim varneje. A nasprotnika z judom ne poškoduješ, le ravnotežje mu spodneseš,« je razložila in poudarila, da judo pomeni mehko pot.

Že v starih časih se je od mladih damic zahtevalo zaokroženo vzgojo, ki je obsegala znanje jezikov, plesa, petja, vezenja. Te vsebine so se spreminjale, še zmeraj pa raznovrstna znanja in spretnosti pričajo o zaokroženi osebi. Petra je že v prvem razredu pričela z igranjem flavte, ki pa jo je pred dvema letoma zamenjala za klavir. »Z dvema rokama izvabljam več tonov, zaradi česar je melodija polnejša,« razmišlja in dodaja, »poleg tega pa je klavir odlično dopolnilo petju. Pogosto skušam pesmi, ki jih pojemo pri zboru, doma zaigrati tudi na klavir.«

Pred petimi leti se je Petra namreč pridružila otroškemu zboru RTV Slovenije, s katerim so že nastopali na radiu, v Filharmoniji in v Cankarjevem domu, pa v frančiškanski cerkvi. Občasno pa stopi iz zbora in navdušuje kot solistka. »Sama sem pela tudi že v Filharmoniji. Trema sicer ni moja spremljevalka, a tam  sta občinstvo in mogočnost institucije napravila svoje.« Treme se je precej otresla na tekmovanjih juda, na katerih trener Dejan nenehno ponavlja, da ne smejo pokazati strahu. »Na mednarodnih tekmah, kjer ne poznam nasprotnikov, me malce stisne. A tedaj le globoko vdihnem in si rečem, da sem trenirala in zato tudi zmorem,« nam je zaupala svoj pogled na strah. A tako razmišlja tudi pred zahtevnejšimi kontrolnimi nalogami ali klavirskimi izpiti. Po uspehih sodeč so njeni prijemi uspešni.

Da v umu dekleta z rumenim pasom nenehno tli misel na prihodnost, pričajo ne le njene mnoge dejavnosti, temveč tudi učenje. Ko se velika večina otrok julija zapodi v užitkarstvo poletnih počitnic, si Petra sprva vzame dva tedna, da obnovi in utrdi snov preteklega šolskega leta. »Nekatera znanja so zagotovo zelo uporabna, a bi lahko hitro potonila v pozabo. Za plavanje, sončenje, branje pa mi še zmeraj ostane dovolj časa,« je razložila, ko je zagledala začudenje na mojem obrazu.

Marsikomu se zdi, da je Petra prezasedena. Celo njena mama, ki jo sicer spodbuja in ji svetuje pri izbiri krožkov, meni, da bi lahko malce izpregla. A Petra se bolj strinja z očetom, ki jo podpira v njenih prizadevanjih. »Krožki so sprostitev – podobno kot športna vzgoja, da si oddahnem od matematike ali angleščine, ki zahtevata veliko zbranosti. Ko pa mi katera od dejavnosti odpade, se vlečem naokoli kot megla,« je še pridalo dekle, ki se raje kot pred televizijski zaslon za konec tedna odpravi s starši v gore.

Ja, in še to: Petra je bila zmagovalka judoističnega turnirja ŠD Mala šola juda, kjer so ji podelili naziv najuspešnejše tekmovalke.

Plavalna svetovljanka

Ste že kdaj pomislili, da bi uspešnemu športniku – vrstniku ali vrstnici, pa čeprav ga ne poznate osebno, poslali čestitko za, denimo, uspešen nastop na svetovnem prvenstvu? Morda se sprašujete, zakaj bi kaj takega naredili? Preprosto zato, ker Sara tudi v vašem imenu po svetu razširja podobo nasmejane, prijazne, zadovoljne in uspešne najstnice iz Slovenije. Sam bi ji poslal čestitko zaradi vsega naštetega, in tudi zato, ker je plavala v finalu svetovnega prvenstva, pa ne mladinskega, pač pa absolutnega.

V elitnem klubu osmerice

Sara je tako prestopila v klub osmih najuspešnejših plavalk na svetu v disciplini 200 m delfin in tako samo potrdila, da je plavalna svetovljanka. Kaj to pomeni v plavanju, si Slovenci ne predstavljamo, saj le redki vedo, kako razširjen šport je plavanje in kakšno neznansko konkurenco, poleg atletike, obvladuje ta šport absolutnih številk, v katerem se nihče ne more skriti za nikomer. Ko smo naštevali Sarine pluse, zakaj bi ji kazalo poslati čestitko, ni bilo poleg presežnika, ki bi se nanašal na voljo in željo, da uspešno sklene maturo na gimnaziji  Bežigrad, v mednarodnem programu. Ko je s sijočim obrazom pripovedovala o pripravah v Južni Afriki in prijetnem ozračju v univerzitetnem središču v Pretoriji, pa o doživljanju avstralskega Brisbaneja ali ozračja razsežne Arene Roda Laverja, kamor so za svetovno prvenstvo kar na teniška igrišča postavili bazen, sem jo mimogrede vprašal, če je spotoma morda še kaj naredila za šolo, še posebno, ker sva se pogovarjala samo dve uri po prvem od mnogih maturantskih preizkusov mednarodnega programa. »Ja, vsak dan se je treba učiti, brez tega pa ne bi šlo,« se je zasmejala, ne da bi skušala podkrepiti izrečeno z resnobnim izrazom obraza, »najbrž mi ne bo uspelo, da bi se uvrstila med zlate maturantke, ampak že to, da z lahkoto opravljam maturo, mi veliko pomeni,« je nakazala skrito željo. Mimogrede je pohvalila še svoja profesorja Sojerja in Kodermana. Zanjo sta si vselej, tudi po pouku, prijazno vzela čas za razlago snovi, ko se je na veliko tekmovanje pripravljala v korenu afriškega roga in v deželi Tam spodaj. Ob osmi uri zvečer pa je razhajajočo družbo, ki je sodelovala pri pogovoru, seznanila: »Zdaj bi se morala že eno uro učiti. Jutri me znova čaka del mature.« Nato je odbrzela h knjigam.

Brez zdravja – ni dosežkov

Vesti s svetovnega prvenstva v Melbournu so v Sloveniji kapljale le prek medijev. Sara zatrjuje, da je bilo v tej enosmerni komunikaciji marsikaj nepomembnega. »V Sloveniji ni pravega specializiranega plavalnega športnega novinarja,« je dejala mama Rebeka, nekoč tudi sama izvrstna plavalka. Več o plavalnih nastopih smo lahko zvedeli iz pogovorov po prvenstvu, tudi to, da se jo je že med prvenstvom lotila bolezen. Zaradi slabosti in bruhanja je dobila infuzijo. »Ker so podobne znake slabosti doživljali tudi drugi plavalci, smo sklepali, da ni bil vzrok okužba s hrano, pač pa slaba kakovost vode. Na enem od treningov sem pogoltnila kar precej vode, po tem so se začele težave,« je pripovedovala. Toda ko je razmišljala, če bi morda brez teh zapletov lahko stopila še za korak bližje k medalji, se je pozabavala z možnostmi: »Nobene razlike ne bi bilo, četudi bi bila peta. Ja, če nenadoma shujšaš za dva kilograma, se to močno pozna. Medalja je bila, ko zdaj razmišljam o tistih dogodkih, res oddaljena, toda nikoli ne bom vedela, kako bi svoj hiter začetek pripeljala do konca, če bi pričakala finale povsem zdrava.« 

Sara, s šestnajstimi leti doslej najmlajša slovenska udeleženka olimpijskih iger 2004 v Atenah, pravi: »Po maturi si bom vzela še nekaj dni za žur, potem pa se bom lotila priprav za prihodnje izzive. Že zdaj mi je hudo, ker se je končalo srednješolsko obdobje. Tako dobro sem se počutila v šoli, da bi še kar hodila v isti razred, še posebno, če bi vedela, da je matura že opravljena,« je uporabila časovni stroj.

In kaj bo počela prihodnjo sezono? Pravega odgovora na to vprašanje nismo dobili. Sredi mature razmišlja, da bo eno leto uživala v Sloveniji, med prijatelji, samo s plavanjem in tekmovanji in se tako poskušala čim bolje pripraviti na OI v Pekingu. Že naslednji trenutek jo je, navajeno načrtovano izrabiti vsak trenutek dneva, pograbila panika: »Ampak, nekaj bom morala početi. Morda pa enoletni premor do začetka študija sploh ni najboljša možnost,« se je otresla nečesa, kar v zadnjih desetih letih intenzivnega plavalnega udejstvovanja sploh še ni doživela, »pa saj še nisem utegnila opraviti vozniškega izpita, glede na to, da je oče pilot, pa dedek in babica tudi, zdaj pa se je še brat Gal vpisal na letalsko šolo EPTS na Danskem, bi se  spodobilo, da se seznanim z letenjem. Dedek in babica v Beogradu bi bila neznansko ponosna, če bi se lotila letenja,« ji je začela delovati domišljija.

Želja – treningi tudi v tujini

Toda šala, v kateri je bila vsaj polovica resnih namenov, je izpuhtela, takoj ko se je vrnila k plavanju. Čeprav je bil ta del pogovora najbolj buren, bo v tem zapisu bolj kratek. »Nič še ni odločeno in dokler je tako, ne bi želela buriti duhov,« pravi Sara, ki je izjemno pronicljiva opazovalka plavalnih dogajanj okoli sebe, pa čeprav jim s svojimi dejanji ne daje posebne teže. »Zelo cenim Petra Mankoča, pogosto ga kaj vprašam. Seveda sem hvaležna trenerju Mihi Potočniku, da me je pripeljal tako daleč, ampak zdaj tudi sama razmišljam, kaj in kako bi še lahko izboljšala pri svojem plavanju. Izpopolniti želim predvsem obrat, tu je Mankoč najbrž naš največji poznavalec,« je Sara vrgla drobec in postregla z novim, »zaželela sem si tudi malo plavalne družbe vrstnic iz Nizozemske. V Melbournu smo se precej družili, izjemno sproščena in samozavestna družba so. Ne vem, zakaj ne bi kakšen zimski mesec preživela z njimi,« in se je že vnaprej veselila treninga v malo bolj spodobnih razmerah, kot so v radovljiškem bazenu pod balonom.

Sara, ki je v domačih plavalnih bazenih staknila astmo, se zaradi tega niti ni jezila. Vesela je bila, da so zdravniki po mnogih pregledih to sploh ugotovili, da je prejela učinkovito zdravilo, ki ga je bilo treba tudi pravočasno prijaviti, da je ne bi obdolžili jemanja nedovoljenih poživil. »Žal pa vse bolj ugotavljam, da v Slovenji ni dovolj posluha za plavanje. Veselila sem se že Mancevičevega projekta plavalnega centra, pa je padel v vodo. Na Nizozemskem ima vsaka občina svoj 50-metrski plavalni bazen, Ljubljana pa ga, kot edina od evropskih glavnih mest, še nima,« pravi Sara in misel dopolni, »lepo je trenirati v dobro prezračenih zimskih bazenih, brez klorovih hlapov, ki se vlečejo nad gladino …«            

Dober tek – s tepanjakinejm 

Naslednja Sarina plavalna nastopa bosta na univerziadi v Bankoku in na velikem plavalnem mitingu na Japonskem, kamor so povabljeni vsi finalisti nedavnega svetovnega prvenstva. »Vam bom povedala, kakšen okus ima tepanjaki,« je takoj uporabila priporočilo znanca pilota. Ja, Sarino obzorje že dolgo niso več samo obrisi gorenjskih hribov.    

Sarini državni rekordi

100 m prosto 56,19 (1. 8. 2006, Budimpešta)

                      59,19 (25. 6. 2005, Almeira)

200 m prosto: 1:58,79 (26. 7. 2005, Montreal)

400 m prosto: 4:12,25 (24. 6. 2005, Almeira)

100 m delfin 59,16 (25. 3. 2007, Melbourne)

200 m delfin 2:08,69 (28. 3. 2007, Melbourne)

Z visokimi športnimi cilji

Namiznoteniška igralka Kaja Petrovčič je ena od mlajših igralk iz Križ pri Tržiču, trenira že polnih sedem let. Zdaj je učenka 8. razreda na Osnovni šoli v Križah, v redovalnici ima zelo dobre ocene, njene misli pa so namenjene predvsem športu.

»Šport je zdaj v mojem življenju na prvem mestu, imam tudi status športnice, vendar se nanj redko sklicujem,« pravi in dodaja, »ne, ne treniram za rekreacijo, v športu imam visoke cilje. Zdaj sem kadetinja, na lestvici najboljših sem trenutno na osmem mestu. Letos načrtujem prodor med štiri najboljše v Sloveniji. S takšno uvrstitvijo bi si odprla pot na velika tekmovanja. Rada bi nastopila na evropskem kadetskem prvenstvu,« razloži in doda, da ima že nekaj mednarodnih nastopov na Madžarskem, Hrvaškem, v Avstriji in Italiji. »Na tekmovanjih v tujini si pridobiš veliko izkušenj, spoznaš mnogo novih igralk,« meni dekle, ki vadi pri Žigi Jazbecu in Klemnu Mraku.

Kaja je prava športnica in za zabavo se loti vsakega športa, denimo, badmintona in odbojke. Badminton ji je všeč, ker udarci ne zahtevajo take natančnosti kot namiznoteniški, izjemno pomembno pa je delo nog. Prav to pa pride prav pri namiznem tenisu, ki zahteva kačje reflekse. In odbojka? Kot nalašč so prišla Šolska košarkarska liga in odbojkarska tekmovanja: »Odbojko je izjemno lep šport in vesela sem, da so se na ŠKL spomnili tudi nanjo. Fino se mi zdi, da je poleg veliko navijačev, da je dobro športno ozračje, da sošolci in sošolke navijajo in da pri dogodku sodeluje vsa šola.

(Več v reviji ŠM 128)

Zdaj že v članski reprezentanci

Na državnem prvenstvu je eden od starejših trenerjev razmišljal, kako igralkam razložiti, da vsak kilogram dodatne teže pripomore, da se reakcijski čas podaljša, da se na dolgotrajnih turnirji z odvečno težo povečuje utrujenost, da bolj trpijo sklepi: »Ja, pri pogovorih o teh težavah je treba biti zelo obziren,« je ugotovil. No, Anita Tomašić, trenerka Mance Fajmut, dijakinje drugega letnika srednje šole iz Slovenj Gradca, teh težav nima. Manca, ki sicer živi in trenira na Ravnah na Koroškem, je bila od nekdaj vitka igralka. In če se je že nekoč lahko pohvalila z izjemno hitrimi udarci, ta njena lastnost postaja z leti še bolj izrazita.

Mančina prva trenerja sta bila Marko Špegel in Andrej Bač, pred približno tremi leti pa je skrb za njeno vadbo prevzela Anita Tomašić, ki meni, da je Ravenčanka ena od najbolj nadarjenih igralk: »Nedavno se je pridružila članski reprezentanci. Svoj prvi članski nastop je imela na tekmi evropske lige v Avstriji. Tekmo je sicer izgubila z 2 : 3, vendar je igrala zelo dobro. Konec marca bo z reprezentanco nastopila tudi na članskem evropskem prvenstvu v Beogradu. To bo zanjo in za njeno dojemanje kakovostne igre zagotovo pomembna izkušnja.« Manca je v zadnjem obdobju osvojila vse turnirje v mladinski kategoriji. Trenerka Anita Tomašić dodaja: »Manca je napadalna igralka, predvsem pa je zelo pomembno, da ima rada svoj šport, da na treningih uživa. Tudi zato se ne bojim, da ne bi napredovala.«

Gravitacija – tako in drugače

Kaj ima astronomija skupnega z namiznim tenisom? Načelno prav toliko kot z vsemi drugimi športi z žogo, saj je gravitacija eno temeljnih vprašanj vesolja. Deluje namreč na vsa naša početja, ureja gibanja. No, če je poleg Anja Garmut, 13-letna učenka 8. razreda na Osnovni šoli v Radljah, je povezava še nekoliko trdnejša, saj ena naših obetavnih mlajših kadetinj v okviru izbirnih vsebin na šoli sledi tudi astronomiji. Doslej sicer še ni prebrala kakšne knjige Stephena Hawkina, a ga pozna: »V šoli smo se pogovarjali o njem,« je dejala.

A Anjo veliko bolj zanimajo zakoni gravitacije (težnosti), ko gre za namiznoteniško žogico, ko nanjo vpliva sama, s svojimi zavitimi udarci, ki povzročajo različna vrtenja. S praktičnimi vprašanji vrtenja in odboji celuloidne žogice, težke samo 2 grama, se ukvarja že osem let, njeno napredovanje pa spremljata in usmerjata trenerja Vojko Lukner in Matej Peter, oba strokovnjaka za trening z dekleti. Z Anjo smo se pogovarjali na reprezentančnih pripravah v Radljah. Priznala je, da je bila slabo organizirana, saj je želela Nino Pavlin povabiti k sebi domov, pa jo je prehitela in se nastanila v hotelu. No, najbrž je kljub temu preživela prijeten teden zimskih počitnic v družbi najboljših igralk in svojih približnih vrstnic.

Radeljčanka je lani osvojila TOP turnir za mlajše kadetinje, na državnem prvenstvu pa je bila druga: »Lani sem se udeležila evropskega prvenstva v Sarajevu. V svoji kvalifikacijski skupini sem bila tretja, tako da sem se uvrstila v tolažilni turnir in tam pristala na 8. mestu. V Sarajevu sem videla, kako dobre so že igralke moje starosti. To spoznanje je bilo dober motiv za še bolj zavzeto vadbo. Sploh pa se mi zdi, da se naša trenerja kar potrudita, da imamo zahtevne treninge,« se je spominjala svojega največjega tekmovanja in seveda priznala, da z zanimanjem pričakuje letošnje mladinsko evropsko prvenstvo v Bratislavi, »še prej pa želim izboljšati uvrstitve na našem TOP turnirju in državnem prvenstvu,« je povedala kar 173 cm visoka igralka.

Namizni tenis in jaz

Za namizni tenis sem se odločil pri sedmih letih. V šoli sem se sprva prijavil za dve dejavnosti, za igre z žogo in namizni tenis. Ker sem se moral odločiti, kam bom hodil,  sem si sam pri sebi rekel, da bom igral namizni tenis in če mi bo všeč, bom tudi ostal.

Ko sem videl trenerja (Darka Maliča), nisem vedel, ali bo strog ali prijazen. Prepričal me je, da je namizni tenis pravi šport. Že na drugem treningu sem igral z njim. Bilo je zabavno, saj je zadel vse žogice, tudi sam nisem bil slab. Vse treninge sem vzel resno, trener me je večkrat pohvalil in prepričal, da lahko postanem dober igralec. Po pol leta treninga me je poslal na prvo tekmo. Bil sem vznemirjen. Igral sem dobro, saj sem prišel do četrtfinala, izgubil sem proti zmagovalcu turnirja Darku Jorgiču. Še naprej sem pridno treniral in zmeraj pogosteje igral s trenerjem.

Več informacij o mojem klubu, trenerjih in soigralcih je na spletu http://www.klub-ntk-logatec.si/.

(Več v reviji ŠM 128)

Ne vem, kaj bi počel brez hokeja …

Erik je dijak Srednješolskega centra za pošto, telekomunikacije in računalništvo, obiskuje pa športni oddelek prvega letnika. V razredu sedi skupaj še z 31 sošolci – športniki. Njegov vzporedni svet je hokej na ledu. Čeprav je še kadet, igra tudi že v mladinski ekipi Olimpije. V tej konkurenci je v letošnji sezoni opravil devet nastopov, kot lahko razberemo iz statistike pa se je s sedmimi zadetki in štirimi asistencami na lestvici najboljših igralcev uvrstil presenetljivo visoko. Zdaj, ko je sonce močneje pritisnilo na strehe nad ledenimi ploskvami, pa se že preusmerja v »in line« hokej.

Olimpijin kadet je za svojo vlogo napadalca naštudiral finto, ki ji pravi »kavelj«. Preprosta finta s telesom, ploščkom in palico, nekakšna zanka, ki jo mora narediti plošček pred nasprotnim obrambnim igralcem, da se odpre prostor za strel na vrata, pa v resnici ni preprosta. Ko omeni tehniko takoj pohvali Anžeta Kopitarja, zdaj že NHL-ovca, ki navdušuje gledalce v najboljši ligi na svetu: »Anžeta smo občudovali že ko je igral še v Sloveniji. Zdaj pa je vzornik vsem nam mladim igralcem. Že prej smo skušali posnemati njegovo tehniko, igral je z glavo, imel je izvrsten pregled nad igro,« se Erik spominja Jeseničana in še doda, da so Anžetovi kadetski nasledniki letos v končnici državnega prvenstva premagali Olimpijo s 3:2 in 1:0.

 Kako spoznaš, kdo je dober v hokeju? Vprašanje je amatersko, saj se občasnemu gledalcu hokeja zaradi hitrosti zdi, da vlada na ledu nekakšen nered. Eriki, ki igra pretežno v napadu z Rokom Bergmanom, Gregorjem Režkom, Luko Ščapom in Benjaminom Levičem, je odgovoril preprosto in obenem natančno: »Dober igralec zna predvidevati.«

(Več v reviji ŠM 128)

Pohvale za trenerja in gimnazijo Škofja Loka

Ne vem, kako je Matic Skube, svetovni mladinski prvak v slalomu, prišel pred vrata znamenite slaščičarne  Homan v Škofji Loki. Nenadoma je stal poleg mene, v hlačah in majici peščeno puščavske barve. Za hipec me je spomnil na Clinta Eastwooda in ko sva zakorakala v stavbo, se je gibal kot Clint, nekoliko lenobno, s preračunljivo natančnostjo, samozavestno. V filmski pripovedi bi moral nositi pas s pištolo …, a je bil praznih rok.

Ko sva se dogovarjala za termin, mi je bilo jasno, da bo zjutraj smučal. Najbrž je nekje, za nekimi vrati, pustil še mokre smuči. Bil je petek in pravkar je priletel s Krvavca, kjer je opravili nastop za državno prvenstvo v veleslalomu: »Jutri imamo še eno tekmo,« me je seznanil.

Kdo ve, ali naslov državnega prvaka v smučanju sploh še kaj pomeni. Bilo bi izredno površno, da čez desetletje ne bi mogli ugotoviti, kdo je bil leta 2007 najboljši smučar v državi. V smučarskem svetu je bilo bolj pomembno vse, kar se dogaja v mednarodni areni. Za Matica je bilo MSP zagotovo najpomembnejše tekmovanje življenja, še posebno, ker je z odliko končal mladinsko obdobje. Matic bo mladinec še prihodnjo sezono, a takrat se bo podal že na nove preizkušnje – na tekme evropskega pokala.

»Sezona me je utrudila. Čutim, da imam mišice lenobne in otrdele,« je skušal razložiti z besedami, a jih ni uspel uskladiti z dejanskim stanjem. Moda je prav zato zbujal vtis filmskega Clinta. Če imaš za seboj 140 dni s smučmi na nogah, najbrž res začneš pozabljati, kako se hodi po asfaltnih ulicah.

(Več v reviji ŠM 128)

Topolino je zmeraj doživetje

Moje ime je Eva Sever Rus. Stara sem 14 let in obiskujem 9. razred Osnovne šole Tabor Logatec. Ker sem doma v kraju, kjer ima smučarski tek dolgoletno tradicijo, se tudi sama že osem let ukvarjam s tem športom. Za tek na smučeh me je navdušila prijateljica. Treniram 6-krat na teden po dve uri. Letos smo mnogo treningov opravili na Pokljuki, kar je bilo naporno zaradi izgube časa. Vendar pa je za menoj uspešna sezona. Na državnem prvenstvu sem osvojila 2. mesto, na tekmovanju Topolino 4. mesto, na Alpe-Adria z Anjo Eržen 1. mesto v sprint štafetah in 6. mesto v posamični tekmi.

Moja največja tekmica in zelo dobra prijateljica Anja Eržen je na Topolinu 2007 obdržala lanski naslov. Skupaj sva bili tudi v štafeti na tekmovanju Alpe-Adria, kjer sva v sprintih ugnali vso konkurenco. Družili sva se tudi na tekmovanjih za alpski pokal in na pripravah z mladinsko reprezentanco. Na vseh teh tekmovanjih sva bili sostanovalki, veliko sva se pogovarjali in ugotovila sem, da Anja ni samo odlična tekmovalka, ampak tudi zanimivo, veselo in prijetno dekle.

(Več v reviji ŠM 128)

Pri nas doma so vsi športniki …

Jan je zdaj učenec 9. razreda Osnovne šole v Ljutomeru. V zadnjih treh letih je zrasel – v višino in osebnostno. Zdaj se že zaveda, da je blizu vrha evropskega kadetskega namiznega tenisa, besedico »kariera« uporablja smiselno, njegov izraz je resnoben, a se zna nasmejati, predvsem pa je optimist: »Rad se spopadem z boljšimi od sebe,« zatrjuje, tako dojemanje igre pa je zagotovo pozitivno.

In kaj se je v zadnjih letih spremenilo pri njegovi igri? »Treba je odigrati že več žogic, imeti moram več moči, zato ne treniram več štirikrat na teden, ampak sedemkrat. Tudi zrasel sem, zato sem moral prilagoditi tehniko, zdaj igram lepše za oko. Dosegel sem nekaj lepih mednarodnih uspehov,« je razložil delček svoje namiznoteniške rasti in glasno obnovil uvrstitev na drugo mesto v dvojicah, skupaj z Maticem Slodejem, na lanskem kadetskem EP v Sarajevu. Trenerji in selektorji, ki ga spremljajo, so veseli tudi letošnje mednarodne zmage sredi januarja na Češkem, prav tako v dvojicah, a z italijanskim soigralcem Marcom Rechom. »Sodelovanje se je obneslo, pričakujem, da bova na prihodnjem mladinskem evropskem prvenstvu, ki bo julija v Bratislavi, vzela še kakšen skalp in osvojila medaljo,« se je razgovoril o svojem soigralcu, ki ga je srečal na mednarodnem tekmovanju v Modeni v Italiji, in dodal, »tam sem še za nekaj dni podaljšal tekmovanje s treningom. Takrat sva se z Marcom odločila za sodelovanje.«

Ga je v Modeni morda očarala zgodovina starega Rima, ki na vsakem koraku gleda vate, še posebno, če si tujec? Vprašanje o morebitnem veselju do zgodovine in prihodnjem študiju se je izkazalo za napačno predvidevanje: »Jeseni se bom vpisal v športni oddelek na gimnaziji v Murski Soboti. Vse možnosti za svoj športni napredek moram zdaj izrabiti za svojo športno kariero,« je povedal odločno in seveda pribil, da bo na koncu srednje šole nesel prijavo za študij na Fakulteto za šport. »Predvidevam, da v srednji šoli ne bom imel težav. Sicer pa je mama učiteljica kemije in biologije, obvlada naravoslovje,« je dejal Jan, in ne da bi trenil, dodal, da se je v šoli naučil poslušati in pozorno spremljati razlago, tako da se mu ni treba veliko učiti. »Zmeraj ko gremo na priprave, imam s seboj knjige in zvezke. Tudi moji kolegi tako preživljajo ure, ko nimamo športnih obveznosti. Na pripravah je dobro ozračje tudi za učenje, veliko bolj spodbudno kot doma, ko se učim sam. Sicer pa ves prosti čas porabim za šolo, da je vse v najlepšem redu,« je bil odkrit. 

Ko je omenil starše, je s ponosom povedal, da so pri njih doma vsi športniki: »Oče je igral nogomet v ekipi NK Cven, v prvi pomurski ligi, dedek je bil telovadec in selektor ženske odbojkarske reprezentance. Ženske v družini me spodbujajo, mama in babica skrbita, da imamo dobro prehrano, da zdržimo vse napore,« in je v šaljivem slogu naštel svoje priljubljene jedi. Seveda je bil na seznamu tudi pomfri, čeprav mu je znano, da ne spada med zdravo hrano, in da bi bilo bolj primerno uživati sadje.

(Več v Športu mladih št. 127)

Od umetnosti do čiste hitrosti

 Tjaša Kroflič, ki je že od petega leta pripeta na drsalke, je zdaj dijakinja četrtega letnika športnega oddelka na I. gimnaziji v Celju. Začela je z umetnostnim drsanjem, a ko je spoznala, da ji umetnostno drsalna resničnost ni naklonjena, na to jo je pogosto opozarjala poškodba kolena, je izrabila možnost, ki se ji je prav takrat ponudila – prestop v hitrostno drsanje na kratkih stezah, v short  track.

Kakšen šport je hitrostno drsanje? V nasprotju z umetnostnim drsanjem ne zahteva elegance in uglajenosti gibanja, ampak je pragmatična športna zvrst, nekakšna atletika na ledu. Od drsalcev in drsalk zahteva predvsem dobro telesno pripravljenost, izvrstno tehniko drsanja, pa tudi precej smelosti, ko je treba pri velikih hitrostih polagati v zavoju. Ne smeš se ustrašiti konkurentov, čeprav ti grozijo s komolci, padcem ali kakšnim drugim presenečenjem. Tjaši, japonske postave, ko je brez drsalk, ne bi prisodil, da obvladuje vse težave. A glede na to, da je že od otroštva na ledu, se ji zdi vse normalno. Led je podlaga, na kateri ji zlepa ne zdrsne.

Tako je menila še do nedavnega. Ko se je v Budimpešti temeljito poškodovala Patricija Sluga, ki je morala kar tam na operacijo, in ko je Urban Kalšek pred mladinskim svetovnim prvenstvom z dolgo klino drsalke ujel plošček, ki zaznamuje stezo v zavoju, in si zlomil gleženj, je začela pogosteje razmišljati o poškodbah tudi Tjaša. »Nikoli doslej me ni bilo strah pred poškodbami, zdaj pa že pomislim na nevarnost,« pravi, a v isti sapi doda, da se je tako navadila na hitrostno drsanje, da brez tega ne bi mogla več živeti. (Več v Športu mladih št. 127)

Cilj - reprezentanca

Tejo Oblak iz Škofje Loke (1990, 170 cm, organizator igre, 2. letnik ekonomske šole v Kranju), ki je igrala na sklepnem turnirju, je ena izmed ključnih igralk v vseh treh kategorijah škofjeloške ekipe, poleg tega pa je tudi kandidatka za mladinsko reprezentanco. Nadarjena košarkarica nam je povedala:

Kako si začela pod koši?

Košarko sem začela trenirati v 5. razredu osnovne šole pri klubu KK Odeja Škofja Loka in še zmeraj treniram v istem klubu. Igram za ekipo kadetinj, mladink in članice.

Kakšne uspehe si že nanizala?

Moj prvi uspeh pri košarki je bil v sezoni 2001-2002, ko smo v osnovnošolskem prvenstvu dosegle 2. mesto. Najbolj pa sem bila zadovoljna v sezoni 2004 -2005, ko smo s kadetinjam osvojile naslov državnih prvakinj. Takrat sem bila tudi izbrana v najboljšo peterko turnirja ter bila najboljša strelka turnirja. Tudi letošnja uvrstitev z mladinkami na 2. mesto v državi je zagotovo uspeh, ki se ga ni treba sramovati.

Doslej v reprezentanci?

Najprej sem igrala za pionirsko reprezentanco (Slovenj Gradec) in bila na turnirju izbrana za najboljšo obrambno igralko, potem pa še za kadetsko reprezentanco za letnik 89 (EP Estonija) ter za letnik 90 (EP Finska).

Cilji in moto

Moj cilj za letošnje leto je uvrstitev v mladinsko reprezentanco. Moj moto pa je, da brez košarke nebi zdržala, saj mi veliko pomeni.

O sebi

Skoraj vedno sem dobre volje, rada treniram, tudi s soigralkami se zelo dobro razumem, rada imam smeh. Rada bi postala uspešna športnica in zdi se mi, da sem na kar dobri poti.

V smučanju in kot človek

 Piko Dvornik smo povabili, da napiše nekaj o sebi in smučanju. Od povabila do izdelka je minilo le nekaj ur, v uvodu pa je zapisala: »Živijo! Nekaj sem napisala, pač, v skladu z obdobjem, v katerem sem. Najbrž se bom čez nekaj časa smejala svojim zdajšnjim razmišljanjem, ampak tako pač je.«

Šola in šport

Obiskujem 1. letnik gimnazije Novo mesto, sem v športnem oddelku, čeprav sem imela še lansko leto drugačne načrte. Ko po dolgem času pridem v šolo ali pa ko začnem razmišljati, kaj bi počela v življenju, se večkrat vprašam, kaj sploh počnem tu. Ampak, prav tu mi najverjetneje omogočajo najboljše usklajevanje šole s športom. Nikjer ni lahko, samo vedeti moraš, kaj je v določenem trenutku na prvem mestu. Morda prav zato, vsaj pri meni, pade kdaj tudi kakšna slabša ocena. Se zgodi, da mi šola ni zmeraj na prvem mestu.

Smučarski klub in trener

Že od začetka sem članica smučarskega kluba Trimo Trebnje. Zdi se mi, da nas je vsako leto manj, kar je po eni strani pričakovano, saj gre zmeraj bolj zares. Tu na Dolenjskem smo bolj ali manj »osamljeni«, zato smo predvsem v pripravljalnem obdobju večkrat prikrajšani za kakšen »primerjalni« trening s konkurenco, v pravem tekmovalnem ozračju. Vse skupaj pa skuša s pravimi prijemi nadomestiti naš trener Roman Podlipnik. In ker se tudi on zaveda, da smučanje ni vse, je hkrati učitelj na gimnaziji na Jesenicah. Večkrat si poiščemo zamenjavo za prvega trenerja. Oba, ki ga dopolnjujeta, sta prav tako dobra.

Sezona težav – problem je samo v meni

Seveda se zavedam, da je letošnja sezona ena izmed pomembnejših. Že od začetka  smo se dobro pripravljali na tekme, tako na smučiščih kot tudi na kondicijskih treningih. Šlo mi je dobro in imela sem občutek, da lahko naredim, kar hočem. Na treninge sem zmeraj prihajala dobre volje, sproščena, vendar še vseeno zbrana. Pred nekim štopingom pa se mi je vse obrnilo na glavo. Hotela sem si že spet priklicati tisti občutek zaupanja vase, vendar ga nisem našla. Vedela sem, da moram nekaj spremeniti, ampak mi ni in ni uspelo. To stanje je še zmeraj prisotno. Saj verjamem vase in vem, da lahko odpeljem tako, da vse premagam, a iščem občutek zaupanja, poskušam tudi kaj spremeniti. Včasih ne vem več, kaj naj naredim. Dobro se zavedam, da moram vztrajati. Prepričana sem, da bo kmalu prišel moj dan, ko se mi bo vse »ujelo«. Verjamem, da takih težav nimam samo jaz. Vsak ima kdajpakdaj tako obdobje, eni prej, drugi kasneje. Takrat imajo pomembno vlogo trenerji in bližnji, ki te podpirajo in verjamejo vate. Vem, da sem še zmeraj jaz tista, ki lahko kaj spremenim. Zanimivo, skoraj vsi so iskali problem v  smučeh, mažah, včasih je že kdo podvomil v uro, pa sodnike, na koncu smo prišli do prehrane. Sama sem ves čas vedela, da to ni vzrok za moje trenutne slabe dosežke. Problem je bil samo v meni in samo jaz ga lahko rešim.

Prehrana – o tem se je dobro pogovoriti

Vegetarijanstvo – je zdravo ali ne? Sama sem vegetarijanka že približno šest mesecev. Ko se odločiš za tako prehranjevalno spremembo, moraš natančno vedeti, kaj le-ta pomeni za tvoje telo. Torej je ključnega pomena, da sam sebe dobro poznaš. Moraš pa imeti nekaj temeljnega znanja o prehrani, pa o tem, iz česa je človek zgrajen, iz česa so živila, katere snovi potrebuje telo, da lahko opravlja različna dela, kako hitro se živila razgrajujejo … Vse to moraš povezati s svojim razumom in občutki. Upoštevati pa moraš tudi svojo kondicijsko pripravljenost in nasploh napore, ki jih preživljaš.

Pri športnikih je mogoče res težje zdržati brez mesa in mesnih izdelkov. Upoštevati moraš, denimo, da s tem, ko ne poješ »dunajca«, nekaj izgubiš, istočasno pa moraš razmišljati, kako boš to nadomestil. Rešitev iščem, če se le da, v naravnih nadomestkih. Nasploh se izogibam raznim tabletam, sirupom in podobnemu. Skratka, usklajevati moraš svoje znanje prehranjevanja in svoje občutke. Načeloma z vegetarijansko prehrano ni nič narobe, če si s tem ne škodujemo. Res, o teh zadevah se je dobro pogovoriti s kakšnim strokovnjakom s tega področja ali pa v roke vzeti kakšno knjigo o prehrani. Tudi sama na začetku nisem vedela, za kaj sploh gre, zdaj pa mi je že malo bolj jasno.

Rokomet, Amnesty, U2

To, prosti čas! Hecam se, ali pa tudi ne. V smučanju skušam čim bolj uživati. Tudi takrat, ko mi ne gre, to počnem zaradi sebe, vem, da lahko neham, kadar hočem, vem pa tudi, zakaj se že nekaj časa trudim in odrekam kakšnim stvarem. Ampak, napore ne jemljem kot trpljenje, prej kot nagrado za to, kar pač delam. Veliko je tudi prijetnih trenutkov.

Saj sem že rekla, da smučanje ni vse. Kadar ne smučam, se mi kar smeji, ko vidim, kaj vse želim narediti. Takoj za smučanjem sta rokomet in Amnesty International. Rokomet je šport, ki ga želim že od nekdaj igrati. Letos so se mi te želje izpolnile. Na treningih uživam, se zabavam, zabijam gole, potem pa grem. Ni čisto tako, je pa blizu.

Istočasno mi veliko pomeni to, da lahko sodelujem z Amnesty. To je nevladna organizacija, ki se med drugim bori za človekove pravice. Smo ekipa mladih, ki želimo po svojih močeh izboljšati prihodnost. Verjetno si marsikdo misli: »Kaj pa se bodo tile »tamali«, ki še sami zase ne vedo, vtikali v politiko?« Čez nekaj časa bomo mi spreminjali svet.

Najbolj uživam v poslušanju glasbe, pesmi. Pod pesem štejem samo tiste skladbe z odličnim besedilom, ki so hkrati povezane z izvirnim zvokom električne kitare, bas kitare in bobnov. Vsemu temu rečem U2. Res, odlična glasba, predvsem pa ljudje. Morda se sliši smešno, vendar sem se prav od njih ogromno naučila. Ko sem spoznala njihove vzpone in padce, sem vedela, da se ne smem kar tako predati. Spomnim se, da sem bila nekoč prepričana, da ne bom več trenirala. Nato sem si ogledala eno izmed kaset o njihovi biografiji. Zjutraj sem šla na trening. Kdor me pozna, zagotovo ve za U2 in moje načrte. Ob sebi imam zmeraj MP3 in vse pesmi U2.

Športnika leta Občine Kungota

Osebna izkaznica: starost: 14 let,  šola, razred: 9. razred v Osnovni šoli Kungota, najljubša hrana: testenine, palačinke, pica; najljubša pijača: ledeni čaj; najljubši film: Forrest Gump.

Kako si prišel v stik z badmintonom?

Zanj me je navdušil oče. Neko poletje sva si na morju za zabavo podajala perjanico. Tisto jesen sem začel trenirati v mariborskem klubu Argus.

Kakšno pa je stanje glede treningov in trenerjev?

Sprva sem treniral dva- do trikrat na teden, treniral me je Robert Tomažič – Čobi. Kasneje sem treniral štirikrat na teden že pri BK Kungota, ko je bil moj trener oče. Zdaj treniram petkrat na teden, moj trener pa je Aleš Forjan.

Kakšni so tvoji uspehi, želje in pričakovanja?

Večkrat sem že zmagal na državnem prvenstvu posamezno, v dvojicah in mešanih dvojicah do 11, 13 in 15 let. Zmagal sem na velikem mednarodnem turnirju v Friedrichshafnu v Nemčiji leta 2005, pa lani na mednarodnem turnirju Srebrna žogica v Lendavi, opravil sem več uspešnih nastopov. Sem v ožjem izboru za kadetsko reprezentanco, s katero bom najbrž septembra nastopil na ekipnem evropskem prvenstvo v Istanbul. Uspehe želim nizati še naprej, tako doma kot v tujini.

Imaš morda kakšnega vzornika?

Moj vzornik je že od začetka, zdaj treniram že osmo leto, Mariborčan Luka Petrič, s katerim sem treniral pri BK Argus. Luka je zdaj članski državni prvak. Občudujem pa tudi Danca Petra Gadeja Christensena, ki se na svetovnem badmintonskem vrhu uspešno kosa s prevladujočimi Azijci, predvsem s Kitajci in Indonezijci.

Kje nameravaš nadaljevati šolanje?

Zame je šola, kljub velikim športnim prizadevanjem, na prvem mestu. Dobro usklajujem šport in šolo, imam status športnika in učitelji me v badmintonu podpirajo, tako da se jim moram zahvaliti. Šolanje bom nadaljeval na II. gimnaziji v Mariboru. Niti sanja se mi ne, kaj bom počel v življenju … morda bom poslovnež, ekonomist … Vsekakor pa bom tudi po koncu športne poti ostal v badmintonu kot trener.

Kateri so tvoji konjički v prostem času?

Prostega časa je bolj malo, izkoristim pa ga za kakšno igro na računalniku, ogled filma ali pa grem s prijatelji na igrišče. Z branjem knjig pa bi se težko pohvalil …

(Več v Športu mladih št. 127)

Moj osebni rekord je 21,5 m

 Sem Vid Vrhovnik, doma v Škalah pri Velenju, 12. julija bom dopolnil osem let.  Sem učenec 2. razreda  podružnične šole v Škalah. V šoli mi gre kar dobro. Sem vesel, razigran in priden učenec ter dober prijatelj. Že štiri leta treniram smučarske skoke in sem član SSK Velenje.

Moj prvi trener je bil Luka Ograjenšek, sedanji trener pa je Viki Čepelnik. Moj osebni rekord je  21,5 m, največji uspeh pa nedavno osvojeni naslov državnega prvaka v Mislinju, na skakalnici s K-13, pri cicibanih do 9 let. Skačem tudi v drugih kategorijah in na večjih skakalnicah. Moj vzornik je Thomas Morgenstern. V klubu imam veliko prijateljev, saj moramo držati skupaj, da je na treningih lažje in zabavnejše. Pozimi treniramo v telovadnici dvakrat na teden. Če je sneg, smo skoraj vsak dan na skakalnici, na kateri naredimo po deset skokov na trening.

Doma imam  že 27 pokalov in nekaj medalj ter veliko diplom. V poletni sezoni sem sodeloval na pokalu Alpe-Adria v Italiji, Avstriji in Sloveniji in osvojil skupno  tretje mesto. V pokalu Cockta sem dosegel skupno 4. mesto med leto starejšimi tekmovalci. Tekmoval sem že v Nemčiji, v skokih in kombinaciji, osvojil pa sem prva mesta. Skoke imam rad in upam, da bodo v Velenju zgradili športni center z večjo skakalnico, da bom lahko, ko bom večji, treniral v Velenju in se mi ne bo treba voziti v Kranj ali Avstrijo.

V prostem času rad rolam, kolesarim, plavam, igram nogomet s prijatelji, hodim na različne športne tekme. Sem navijač sestre Kaje, ki trenira plavanje. Tudi sam imam veliko navijačev. To sta moja starša, pa sestra in učiteljica Magda, sošolci in sorodniki. Moja velika želja je, da bi bil zdrav in brez poškodb in da bi nekoč skakal na svetovnih prvenstvih ter na olimpijskih igrah. Ko bom velik, želim postati policist.

Lep športni pozdrav in še veliko uspehov pri pripravi revije Šport mladih.

Vid Vrhovnik

Spomin na sezono 2006 – (z leve) Dina Buljobašič, Kaja in Jana Majerič

Vesela je bila vabila za reprezentanco

Sem Kaja Vrhovnik iz okolice Velenja. Obiskujem 5. razred osnovne šole Livada - Velenje. Sem članica plavalnega kluba Velenje. S plavanjem sem se začela ukvarjati v 3. razredu. Po končanem plavalnem tečaju so me povabili v klub. Kmalu sem se udeležila državnega prvenstva, na katerem sem osvojila prvo medaljo. Nato sem dobila povabilo v državno reprezentanco. Uspešno sem nastopala na mednarodnih in domačih mitingih tako z državno reprezentanco kot s klubom. Letos sem na državnem prvenstvu osvojila pet državnih naslovov in eno drugo mesto. Tega se pred sezono nisem nadejala, saj nimamo zimskega bazena. Zaradi obnove bazena se vozimo na treninge vCelje. Zaradi treningov in učenja za šolo nimam veliko prostega časa. Včasih preberem tudi kakšno zanimivo knjigo (Živalski vrt iz škatlice, Harry Potter …) in poslušam glasbo. S prijatelji se zelo dobro razumemo, saj veliko časa preživimo skupaj v šoli. S soplavalci smo zelo povezani in držimo skupaj. Na tekmah pa damo vse od sebe in dosegamo lepe uspehe. Ko nimam tekmovanj, skupaj s starši držim pesti za brata Vida, ki tekmuje v smučarskih skokih.

Imam več konkurentk, s katerimi tekmujem, in sicer Mojco Sagmeister, Dino Buljobašič, Teso-Najo Jamšek in Saro Traven. Moja trenerka je Špela Bukovec. Na treningih preplavamo od 4 do 6 km. Treningi so kar zahtevni, a včasih tudi zelo lahkotni. V šoli mi gre odlično, saj že štiri leta dosegam odličen uspeh. Imam super razredničarko, ki me podpira, kljub temu da sem veliko odsotna. Največ podpore dobim od staršev, spremljata me na skoraj vseh tekmovanjih, pa od brata, sorodnikov, prijateljev, trenerjev … Moj cilj je, da bi se uvrstila na OFEM (olimpijski festival evropske mladine) leta 2009, ki bo na Finskem. Moja vzornica je Sara Isakovič.

Lep pozdrav (Kaja Vrhovnik)

Ne vidim nič drugega, kot šport …

Če bi Matjaža, ki je star šestnajst in pol, vprašali, zakaj je bila letošnja zima zanič, bi večina, ki ve, da je obetaven smučarski skakalec in državni prvak do 17 let, najbrž ugibali v povezavi s snegom in smučarskimi skakalnicami. Pa bi se zmotili. Matjaž je najprej igral hokej -, njegov brat Matej je še zmeraj hokejist -, in ker si fantje v Vrhpolju pri Kamniku, kjer je doma, sami naredijo led in, ko jim to uspe, izrabijo vsak trenutek za igro. Seveda, letos je bilo mraza za njihov okus premalo: »Hokej je najboljša igra za razgibat. Naše doma narejeno drsališče ni kar tako, saj je obdano z leseno ogrado,« zatrjuje in še pove, da je navdušencev za hokej, s svojo opremo, dovolj in še preveč za dve ekipi …

Vendar pa je Matjaževo življenje zdaj povsem v primežu smučarskih skokov. Obiskuje Ekonomsko gimnazijo v Kranju, znameniti športni oddelek, živi v internatu, »tu se imamo super, znamo se tudi zabavat, predvsem pa je poskrbljeno za šport in za šolo. Med tednom je vsak dan namenjen treningu, na skakalnica ali pa v fitnesu,« pravi, in če mu na koncu tedna uspe priti domov, prav tako trenira skoke, zvečer pa morda ujame še kakšno urico zabave za prijateljski hokej.

»Čeprav mi je bil hokej že od nekdaj všeč, sem se brez pomisleka odločil za smučarske skoke. Vendar pa sem med skakalce prišel šele pri desetih letih, to pa je v primerjavi z nekaterimi že zelo pozno,« pripoveduje član skakalnega kluba iz Mengša od koder je tudi Rok Benkovič: »V okviru šolskega programa treniram z Gorazdom Bertoncljem, Pimožem Triplatom in Jožetom Berčičem. Fantje, ki skrbijo za šport v šoli, so zelo zavzeti, vendar pa najraje treniram s klubskim trenerjem Alešem Selakom,« je še povedal prvi član mladinske ekipe skakalnega kluba iz Mengša.

(Več v Športu mladih št. 126)

Matica, dijaka 3. letnika športnega oddelka na gimnaziji v Novem mestu, smo še zadnji trenutek ujeli v mladinski konkurenci, in sicer po zaslugi neznanega judo fana (glej ŠM 125, str. 14), ki nam je razložil, da bi si zaslužil predstavitev že zdavnaj. Res, je. Napako popravljamo, in ker se zdravi po poškodbi, mu želimo hitro okrevanje.

V katerem klubu treniraš in kdo je tvoj trener?

Že deset let treniram v JK Olimpija Krmelj, trenerki sta Inna Toropeeva in Olga Shtyrba, obe sta bili odlični tekmovalki. Vadimo v  telovadnici osnovne šole v Krmelju.

Kam bi uvrstil judo na lestvici športov po zahtevnosti?

Zagotovo je zelo zahteven šport. Pri judu potrebuješ veliko kondicije, vztrajnosti in  vzdržljivosti  ter  tudi koncentracijo za vsak boj. S trenutkom nepazljivosti lahko izgubiš boj. Skrbno moraš spremljati telesno težo.

O Jigoru Kanu – ali jemlješ judo tudi kot filozofijo?

O filozofski razsežnosti juda sem razmišljal le enkrat, ko sem v šoli izdeloval seminarsko nalogo o zgodovina juda. Preletel sem nasvete J. Kana in takratno stanje v svetu juda. V njegovo življenje se nisem poglabljal, zanimale so me le njegove ideje in tehnike, ki jih je izpopolnjeval. Sprva sem ga jemal samo kot šport, ampak kasneje, ko spoznavaš bistvo juda, predvsem pri izpitih za pasove, usmeriš svoj razmislek tudi k filozofiji. Ju pomeni nežen in do pot. Iz tega se je kasneje razvilo veliko načel, denimo, popusti, da zmagaš ali z majhno močjo do velikega učinka. Športna pot juda brez filozofije je kratka in ponavadi neučinkovita. Brez odgovornosti, odrekanja, vztrajnosti, trdega dela ni uspeha. To je moja filozofija.

Na Nagaoki je nekdo nekoga butnil s čelom v glavo.

Judo je kontaktni šport, pri katerem pride tudi do nenamernih udarcev. Res pa je tudi, da je v vseh športih čedalje več »umazanije«. Mnogi bi naredili vse, da bi zmagali. Kljub temu da je vse večji poudarek na fair playju, je slednjega v praksi, žal, zmeraj manj. Tudi sam bil sem že večkrat »žrtev« agresivnega obnašanja.

Kakšen je dober trener?

Najpomembnejše je zaupanje, tako trenerja v tekmovalca kot obratno. Dober trener naj bi tekmovalce spodbujal, jim nudil oporo, saj ima vsak vzpone in padce, dobre in slabe dneve. Mora biti strog, zahteven in hkrati razumljiv ter spoštljiv. Dober trener je velika pomoč pri uresničitvi lastnega in skupnega cilja.

Bil si že na velikih tekmovanjih, na OFEM, MEP, KEP ...

Zame je bilo najuspešnejše leto 2005, potem pa so se začele vrstiti poškodbe. Najprej sem osvojil naslov kadetskega državnega prvaka, potem še 5. mesto na kadetskem A-turnirju na Češkem, kjer sem dosegel tudi normo za EP in OFEM. V vsej sezoni sem na šestih domačih kadetskih tekmah petkrat zmagal in bil enkrat drugi. Na EP v Salzburgu sem osvojil 9. mesto, na OFEM v  Lignanu 2005 pa sem, po porazu po točkah proti mladinskemu svetovnemu prvaku, pristal na 7. mestu. Ozračje na EP in OFEM je nekaj posebnega, boja pred polno dvorano se ne da opisati. Tega v Sloveniji ne moreš doživeti. Ponosen sem, da sem bil v reprezentanci za OFEM. To možnost imajo le redki.

(Več v Športu mladih št. 126)

Sabina – za prijatelje Biba …

Nataša Rode zaradi poškodbe ni nastopila na Zmajčku 2007. V nedeljo bi morala opraviti uro baleta. »Ni govora, bom raje gledala drsalno tekmo,« se je pridušala, »kaj pa, če bi za Šport mladih pripravila pogovor s katero od drsalk, ki so že končale nastop,« se je ponudila. Absolutno dobra zamisel. Katero od kolegic pa bi intervjuvala, je sledilo vprašanje, »ne vem, z vsemi sem prijateljica …« O Sabini Ališić iz jeseniškega kluba nismo v ŠM še nikoli ničesar prebrali.

V Športu mladih zmeraj vprašajo po šoli.

»Obiskujem prvi letnik jeseniške gimnazije, športni oddelek. Imam same nove sošolce in moram priznati, da so izjemni. Z vsemi se razumem in pogosto se skupaj odpravimo zvečer ven. Sobote so zakon, petkovi popoldnevi pa sploh (smeh).«

Zdaj bi morala povedati, kaj ti je v šoli najbolj všeč.

»Moj naj predmet so odmori (smeh).«

Treningi so pri drsanju ubijalski, so že zgodaj zjutraj. Se sploh zgodi, da je na treningu kaj prijetnega?

»Ja, veliko je napornih treningov, poleg tega pa tudi veliko zabave. Super je bilo lani poleti na kampu v Celju. Bivali smo v dijaškem domu, tam pa je bila tudi skupina nogometašev. Igrali smo se posebno igrico »komandosi«, ampak pravil in podrobnosti ne bi razlagala (smeh) …«

Iz prejšnjega vprašanja je razvidno, da so ti všeč fantje.

»Ja, ne, a res. Punce mi niso preveč …«

Imaš kakšen nadimek?

»Imam jih veliko. Najbolj mi je všeč Biba. Dali pa so mi ga sošolci.«

Ker hodiš v športni oddelek, moraš svoje sošolce in sošolke športnike tudi izobraževati v športni smeri. Si jim že razložila, kaj je pri umetnostnem drsanju lutz?

»Ne, sošolcem in sošolkam se niti ne sanja, kaj bi lahko bil lutz. Morda slutijo, da je to skok na ledu. Pa saj je že to veliko.«

Razloži bralcem ŠM, kaj je lutz.

»Pelješ se s hrbtom naprej in z desno nogo zapičiš v led, tako si pomagaš odriniti se v zrak in začeti vrtenje. Sledita dva obrata in izpeljava. No, ob tem bi lahko preizkusila domišljijo bralcev ŠM: Kam se vrti leva roka, v smeri urinega kazalca ali v nasprotni smeri? Odgovore naj pošljejo kar na naslov uredništva.«

Biba, se ti kdaj zgodi, da vzameš knjigo v roke in bereš, iz svojega veselja? Katere knjige so ti najbolj všeč?

«Veliko jih je. Všeč sta mi Biblija in  Koran. J. K. Rowling ima zelo dobre knjige, seveda tiste o Harryju Potterju. Ampak še raje grem s prijatelji v kino, sploh če vrtijo kakšno komedijo ali grozljivko.«

Svarun Bratkovič se je prvih plesnih korakov učil, ko je imel šest let. Takrat je z vrtcem Otona Župančiča v Mariboru, kjer je takrat stanoval, prvič javno nastopil na prireditvi Ciciban poje in pleše 2000. V glasbeno-plesni točki je plesal glavno vlogo Kresnička. Tudi s tem svojim nastopom je postal zanimiv za plesne strokovnjake, ki so ga povabili k plesu.

Na začetku je bil sam, dokler mu leta 2002 niso našli soplesalke Nastje Prajnč Kacijan. Nastja je začela obiskovati plesni vrtec pri štirih letih. Njen smisel za gibanje je bil tako vrhunski, da je navdušila vse strokovnjake. Pod budnim očesom Branka in Alenke Bohak sta hitro osvajala znanje plesnih korakov, v plesni sezoni 2003 pa sta že postala plesni par in pričela tekmovati za Plesni klub Pingi iz Maribora.

Na začetku leta 2003 sta v kategoriji mlajših pionirjev na državnem prvenstvu osvojila 3. mesto v standardnih  in latinskoameriških plesih. Že novembra pa sta pripravila prvovrstno presenečenje in na državnem prvenstvu v Oplotnici postala prvaka v kombinaciji standardnih in latinskoameriških plesov. Leta 2004 in 2005 sta osvojila vse tri naslove državnih prvakov in prestopila k pionirjem. Leta 2005 sta kot zmagovalca plesne lige osvojila še pokal Plesne zveze Slovenije. Leta 2006 sta osvojila naslova državnih prvakov v standardnih in latinsko ameriških plesih. Skupaj sta doslej osvojila že devet naslovov državnih prvakov. Imata že tudi nekaj mednarodnih zmag na Hrvaškem, v Italiji in Avstriji.

Januarja letos je Svarun dopolnil dvanajst let in prestopila sta v kategorijo mlajših mladincev. Poleg večje konkurence bosta plesala tudi zahtevnejši program, pilita ga že kar nekaj časa. Veselita se že novih oblek, čevljev in pa nastopov. Seveda pa upata, da bosta uspešna.

Svarunovi in Nastjini starši ju pri plesu podpirajo, vendar je treba pred vsakodnevnim treningom napisati domačo nalogo in se naučiti snov. Ker pa je šola zelo pomembna, kar se zavedata oba, se učita tudi takrat, ko potujeta na tekmovanja po Evropi.

Svarun obiskuje Osnovno šolo v Poljčanah, Nastja pa Osnovno šolo Prežihovega Voranca v Mariboru. Oba sta odlična učenca in z usklajevanjem šolskih in plesnih obveznosti nimata težav. Njuna želja za plesom je tako močna, da sta vredna vsega občudovanja. Kljub izjemnim uspehom pa oba ostajata skromna in se zahvaljujeta predvsem svojim staršem in svojima trenerjema Alenki in Branku Bohaku iz Plesnega kluba Pingi. Mi vsi pa ju bomo na njuni športni poti ponosno spremljali.

(Več v Športu mladih št. 126)

Sredi decembra je v Murski Soboti potekal sklepni turnir najboljših štirih pionirskih  košarkarskih ekip. Zmaga je odšla na Primorsko, saj so naslov državnega prvaka osvojili igralci ŠD Koš Koper, ki so drugič nastopili v tekmovanju Košarkarske zveze Slovenija. Da so Primorci zasluženo na vrhu, potrjuje tudi podatek, da v vsej sezoni niso izgubili niti ene tekme.

V rednem delu so nanizali kar osemnajst zmag brez poraza, pika na i pa so še trije uspešni nastopi na sklepnem turnirju. Kot se prvakom pritiče, prihaja iz njihovih vrst najboljši igralec turnirja - Alen Hodžič (191 cm, letnik 1992). 14-letni nadobudni košarkar je bil izbran za najkoristnejšega igralca: »Košarko imam rad, treniram že od petega razreda. Da igram košarko se moram zahvaliti prijatelju, ki me je povabil na prvi trening,« se prvih košarkarski korakov spominja desnoroki Alen, ki obiskuje 9. razred Osnovne šole Antona Ukmarja v Kopru. Za Alena, čigar oče se je ukvarjal s kajakaštvom, ni večjega zadovoljstva, kot doseči koš. To ni nič čudnega, ko pa ima mladi Koprčan prav posebnega vzornika – to pa je, žal, že pokojni hrvaški košarkar Dražen Petrović, ki je navduševal v dresu Šibenika, Cibone, Reala ter Portlanda in New Jerseya v ligi NBA.

Ana in Matej Šimenc, STK Valkarton Logatec

Pogovor z Ano in Matejem, bratom in sestro, je pripravil Miha, učenec 5. razreda na Osnovni šoli Rovte nad Logatcem. Tudi on je smučarski tekač, trenira pa šele dve leti. Lani je v svoji kategoriji zmagal na poletnem pokalu v teku z rolarkami, letos pa na dveh domačih tekmovanjih. Pravijo, da je vzdržljiv fant, ima pa še eno zanimivo in redko lastnost – rad piše.

Ana in Matej, kaj bi prebrali na vajini osebni izkaznici?

Ana: Sem Ana Šimenc in imam 17 let. Živim v Rovtah, rojena sem bila v Ljubljani.

Matej: Imam 16 let. Tako kot Ana prihajam iz Rovt, saj sva brat in sestra.

Kako preživljata čas, kadar nista v šoli?

Ana: Kadar nisem v prostorih gimnazije Ljubljana Šiška, svojo energijo vlagam v tek na smučeh. Za kaj drugega predvsem v zimskem času, ko je glavna sezona teka na smučeh, ni časa. Rada igram nogomet, hodim v hribe in rada preberem knjige.

Matej: Ko pridem iz Srednje lesarske šole, tudi jaz poleti kolesarim, krosiram, hodim v hribe, veslam, plavam in rolkam, pozimi pa uganjam pravi smučarski tek.

Torej sta smučarska tekača. Kako se je vajina športna pot začela?

Ana in Matej: Najprej sva trenirala alpsko smučanje, oče pa nama je predlagal, naj poskusiva s smučarskim tekom in tako nadaljujeva družinsko tradicijo. Tekel je tudi on in vsa njegova družina s stricem. Tekmujeva že šest let, starša naju spodbujata, najmlajši brat pa je prav tako začel s treningi (to sem jaz, ha ha).

Klara Korenčan, SK Duel Tabor

Sabljanje in mečevanje hitro pripišemo oddaljenemu srednjemu veku in ju romantično povezujemo z viteškimi dvoboji in mušketirji, četudi sta danes prisotna v športni areni. Kljub temu pa se je letošnja državna prvakinja v floretu, 11-letna Klara Korenčar, seznanila s svojim športom ravno na »srednjeveškem ljubljanskem gradu«.

Odlična učenka OŠ Maksa Pečarja se je preizkusila že v mnogih športih, a jo je pritegnilo sabljanje. Po očetovih besedah je odlična plavalka in smučarka. Sprva je odkrivala šport pri gimnastičnem krožku v šoli, tri leta pa v plesni šoli Bolero, svojo prvo strast pa je odkrila v baletu, ki ni zamrla vse do danes. Tako bo junija verjetno skušala opravit sprejemni izpit za srednjo baletno šolo. »Lahkotnost gibov in eleganca baleta sta mi pomagala tudi pri floretu.«

Sabljanje je zaznamovalo večji del mojega življenja. Star sem 13 let, sabljati pa sem začel že pri šestih letih. Treninge imamo trikrat na teden po dve uri v sabljaškem klubu Rudolfa Cvetka v Velenju.

Obiskujem 8. razred osnovne šole Livade v Velenju, obiskujem pa tudi glasbeno šolo kjer se učim igrati kitaro. V prostem času rad berem, igram računalniške igrice in košarko, rad imam pa tudi druge športe nasploh. Čeprav se moja sabljaška kariera ni začela z uspehi, se je počasi obrnilo na bolje. Moj prvi uspeh pa sem dosegel leta 2003, ko sem zmagal na mednarodnem turnirju v Splitu. Večje uspehe sem dosegel v Avstriji, kjer sem se trikrat uvrstil v sklepne boje, dvakrat pa mi je uspelo osvojiti bronasto medaljo.

Na državnih tekmovanjih sodelujem že približno pet let. Spomine na ta tekmovanja imam zelo lepe, saj sem se večinoma uvrščal na zelo visoka mesta. Trikrat mi je uspelo celo zmagati, tako da sem državni prvak v svoji kategoriji že dve leti zapored.

Moja glavna tekmovalna disciplina je floret, občasno pa se preizkusim tudi v meču, kjer sem na državnem prvenstvu osvojil bron.

Navita – kot vzmet

Monika še ni dopolnila 10 let, pa ima za seboj že sedem let drsalnega treninga. Lani je bila v svoji kategoriji deklice 1997 najboljša drsalka v Evropi, pa tudi na domačih tekmovanjih je bila izvrstna. Kdo se ne spomni njenih prvih nastopov, ko je na ledu skakala, kot bi bila navita ura, dajala je vtis, da bi se lahko vrtela po ledu poljubno dolgo. Še zmeraj ji je ostalo veliko tiste neizmerne energije. Brez drsalk zgleda kot krhka deklica, a tudi ko ni bila na ledu, ni bila niti trenutek pri miru. s prijateljico sta uganjali svoje skeče ali pa se je sama igrala z žogico.

Ko je spregovorila, je vrelo iz nje, odgovori so bili jasni in natančni, oblikovani tako kot liki na ledu: energično. A tako, kot je zapleteno gibanje pri  skokih, takšna je bila vsebina. Presenečenje se je začelo že ob vprašanju s šolo.

»Obiskujem 4. a devetletke na Osnovni šoli Prežihovega Voranca v Ljubljani, treniram pa v drsalnem klubu Labod na Bledu.«

Si zapustila jeseniški klub?

»Starši nekaterih deklet so mi nagajali, pa smo se odločili, da tam ne bomo več trenirali.«

Je zdaj v redu?

»Pred državnim prvenstvom sem opravila samo tri treninge. Treniram tudi ritmično gimnastiko v ŠD Moste v Ljubljani, a se termini treningov ritmike in drsanja prekrivajo. Všeč sta mi oba športa …«

Košarka je v Sloveniji eden izmed popularnejših športov. Žal se vse preveč ljudi osredotoča samo na moško košarko, ki se zdi nekaj povsem naravnega, medtem ko žensko udejanjanje s športom ni tako samoumevno. Športnice se pogosto srečujejo z nasprotovanjem, za svojo prepoznavnost pa se morajo zelo potruditi. V mnogih državah neenakovredno in trivialno poročajo o ženskih športnih dosežkih, ženski športi, posebno ekipni, so premalo predstavljeni v množičnih medijih.

Krivična je trditev, da ženska košarka ni atraktivna igra. To lahko trdijo tisti, ki še niso bili na nobeni tekmi ženske košarke. Morda ni tako hitra, kot je moška, a je prav tako energična, atraktivna in zanimiva. Prav tako kot moška košarka zahteva ogromno odrekanja, truda in financ. Prav zato želim v Športu mladih napisati nekaj o dekletih, ki vlagajo v košarko toliko ali pa morda še več kot fantje.

Predstavljam mladi in nadarjeni košarkarici iz različnih okolij: Niko Barič iz Trbovelj (1992, 167 cm, organizatorica igre, 9. razred osnovne šole)  in Tino Trebec iz Sežane (1990, 188 cm, center, 2. letnik Gimnazije Šentvid).

Kako sta začeli pod koši?

Nika: Moji začetki košarke segajo v prvi razred osnovne šole, ko sem obiskovala krožek. Po letu dni sem se pridružila KK Trbovlje, kjer treniram še zdaj. Prve korake me je naučil sedanji trener Damir Grgič. Igram za pionirsko in kadetsko ekipo.

Tina: Košarko sem začela trenirati v Sežani, sedaj pa že 2. sezono igram za ŽKD Ježica. V teh dveh letih sem zelo napredovala, zato moram omeniti  trenerja, ki sta me največ naučila. To sta Vlado Velikonja ter pomočnik trenerja Blaž Bergant. Igram za kadetsko, mladinsko in člansko ekipo.

Kakšne uspehe sta že nanizali v svoji karieri?

Nika: Pri desetih letih sem s pionirsko ekipo osvojila prvo medaljo, in sicer bronasto. Vsako leto ji je sledila še kakšna: leta 2003 srebrna za pionirke, bila sem izbrana v najboljšo peterko turnirja; leta 2004 zlata za pionirke, dodelili so mi naziv najkoristnejše igralke turnirja. Zlata medalja je sledila tudi leta 2005 za mlajše pionirke, takrat sem bila najboljša strelka turnirja; leta 2006 pa sem osvojila srebro s kadetsko ekipo.

Tina: Na sklepnem turnirju za kadetinje (letniki 1989) sem bila izbrana v najboljšo peterko turnirja; v mednarodni turnir (Ilirija), bila sem tudi najbolj koristna igralka turnirja.

Želim napredovati …

Sem Pina Umek, dvanajstletna članica Drsalnega kluba Celje. Na led sem prvič stopila pri dveh letih, trenirati pa sem začela pri petih. Za ta šport me je navdušila mami Metka, ki je tudi sama najprej trenirala umetnostno drsanje, nato ga je poučevala, zdaj pa je sodnica. Najprej je bila moja trenerka Urška Germadnik, nato Ina Uspenska, sedaj pa me trenira Boris Uspenski. Tekmovala sem že v mnogih državah. Bila sem že državna prvakinja v skupinah D, C in B, letos pa sem postala tudi državna prvakinja med pionirkami skupine A.

Uspešna sem tudi na  mednarodnih tekmovanjih. Večkrat sem že stopila na stopničke na velikih mednarodnih tekmovanjih lansko sezono pa sem v skupnem seštevku petih tekmovanj za evropski pokal zasedla tretje mesto v svoji starostni skupini. Res je, da so treningi naporni in  nimam veliko prostega časa in počitnic, vendar imam na drsališču veliko dobrih prijateljev, s katerimi se na treningih tudi zabavamo. Želim si, da bi v drsanju še napredovala, dosegala mednarodne uspehe  in spoznala čim več sveta.

OKVIR

Šola: 7. razred na OŠ Hudinja v Celju: »Dosežke na tekmovanjih sporočam razredničarki in športni pedagoginji. Učitelji in ravnatelj mi za uspehe tudi čestitajo in jih objavijo na šolskem radiu.«

Športna vzgoja: »Šolska športna vzgoja mi je zelo všeč.  Najraje igram odbojko. Sodelujem tudi na različnih šolskih športnih tekmovanjih.«

Horoskop: Tehtnica.

Drsanje: »Trenutno mi povzročajo težave trojni skoki, ki se jih še učim. Moja najvišja ocena je bila 4,3.«

Knjiga: »Nazadnje sem prebrala knjigo Jacqueline Wilson Najboljši prijateljici.«

Splet: »Uporabljam splet in v prostem času s prijatelji klepetam po msn.«

Šport mladih: »Ga zmeraj prelistam, saj ga imamo doma. Poleg drsanja pa mi je v člankih najbolj zanimiva še gimnastika.

Med drsanjem in glasbo

Stara sem 12 let in obiskujem 7. razred OŠ Lava v Celju. Za drsanje me je navdušil brat Urban, saj sem ga skupaj s starši spremljala na vseh tekmovanjih v umetnostnem drsanju. Sama sem prvič stopila na drsalke pri dveh letih. Trenirati pa sem začela pri štirih letih. Z letošnjimi nastopi nisem najbolj zadovoljna, pričakovala sem boljšo uvrstitev, a sem imela malce smole. Lani sem na državnem prvenstvu osvojila 3. mesto. Poleg drsanja se ukvarjam z glasbo. Obiskujem glasbeno šolo, kjer se učim igranja na sintisajzer in na tolkala, med katera spada ksilofon, mali boben, konge in baterija. Obiskujem tečaj angleškega jezika. Rada smučam in deskam, rolam in se vozim s kolesom. Kar precej časa namenim učenju, saj sem odlična učenka. Drsanje mi je zelo všeč, zato nameravam s treningi nadaljevati.

Rojena: 31. avgusta 1990, uvrstitev na lestvici WTA 2006: 625, najvišja točka kariere: iz kvalifikacij v 1. kolo na odprtem prvenstvu Slovenije v Portorožu septembra 2006, poraz z A. Klepač s 4 : 6, 5 : 7, visoka: 175 cm, šola: 2. letnik športnega oddelka na II. gimnaziji v Mariboru, turnirske nagrade: 4.225 UD.

Mariborska teniška igralka Tadeja Majerič, je članica najuspešnejšega slovenskega teniškega kluba. Med vrstnicami ni najvišje uvrščena igralka, nekaj mesecev mlajša in za nekaj mest je na lestvici WTA (611) višje Mariborčanka Polona Hercog. Vendar se umetnost vstopanja v poklicni teniški svet kaže po poti, ki jo izbere igralec ali igralka. Ja, pot do cilja v tenisu je velika umetnost. Nekatere poti se zdijo dolge in zamudne, druge pa bližnjice, vendar nikoli ne veš, če na koncu le-te morda ne stoji znak za slepo ulico.

Teniška pot s šolo

Tadeja se je odločila za pot med tenisom in šolo. Na kateri točki svoje poti je Tadeja? Če bi se ozrli v teniško sezono 2006, bi jo opisali takole: jeseni 2006 je bila še okoli 830. mesta na lestvici WTA, na odprtem prvenstvu Slovenije v Portorožu pa je v kvalifikacijah dosegla tri pomembne zmage proti veliko bolje uvrščenim igralkam. Decembra 2006 je bila že na 622. mestu. To je bil pomemben napredek. Poleg tega Tadeja redno napreduje kot dijakinja na II. gimnaziji v Mariboru. Zdaj je v drugem letniku športnega oddelka. Tudi to je točka njene športne in življenjske poti.

Tadeja je še zmeraj prisotna v svojem klubu, nedavno je zmagala na dvoranskem prvenstvu do 16 let. Trener Igor Košak Tadejo še posebno ceni, prav zaradi njene teniške poti: »Je vzorna športnica, najboljša je v svoji kategoriji. V zadnjem letu je zelo napredovala, predvsem z delom v domačem klubu z domačimi trenerji. Ob vsem pa redno napreduje tudi kot dijakinja. Res je prava športnica, čeprav se mi zdi, da v domačem okolju nima prave veljave,« se je jezil in dodal še marsikaj o slovenskih in mariborskih teniških okvirih. Milan Soršak, športni pedagog na Osnovni šoli Ludvika Pliberška in teniški veteran, ki svojo varovanko prav tako spremlja že od malih nog, pa se je šalil, da si bo štel njeno teniško napredovanje na svetovno raven tudi kot svojo zaslugo, saj ji je nekaj let napenjal loparje. No, zagotovo pa je po njegovi zaslugi kot učenka na Osnovni šoli Ludvika Pliberška spoznala marsikateri šport, med drugimi tudi smučarski tek: »Tekla sem tudi na šolskem pokljuškem maratonu. Prireditev mi je bila všeč. Smučarski tek še zmeraj spremljam in veselim se uspehov naše smučarske tekačice Majdičeve. Prepričana sem, da je smučarski tek eden najbolj napornih športov. Če bi bil tenis tako naporen, ga zagotovo ne bi igrala,« je pohvalila Petro.

Dragoceni izlet na Švedsko

Tadeja je november in del decembra 2006 preživela na Švedskem, kjer je na povabilo teniškega kluba Fair Play v Malmöju igrala v prvi ligi: »Teniško sem veliko pridobila. Med drugim sem v treh nizih premagala Sofio Arvidsson, 61. igralko na svetovni teniški lestvici, pa še nekaj igralk, ki so uvrščene okoli 300. mesta na lestvici WTA. Po tej strani sem bila zadovoljna s švedsko turnejo, sicer pa mi dežela ni bila všeč. Ves čas je deževalo, vmes pa sta bila le dva lepa dneva,« se je spominjala dežele na severu Evrope.

Švedske se najbrž spominja še pogosteje, kot bi želela, saj mora zdaj v športnem oddelku drugega letnika II. gimnazije v Mariboru vneto vrteti liste v šolskih knjigah in zvezkih. O šoli in možnostih, ki jih ima kot dijakinja športnega oddelka, pove vse najboljše: »Rada bi se jim zahvalila za možnosti, ki jih imamo športniki,« zatrjuje, a obenem prizna, da kemijo in matematiko pač mora delati še z inštruktorji, »samo tako lahko napredujem brez zastojev. Včasih česa tudi ne razumem in rabim dodatno razlago. Žal, nekateri sošolci prav tako manjkajo, pa vendarle nimajo težav z razumevanjem,« pove prostodušno. Ocenjevati položaj z nogami na trdnih tleh se je Tadeja navadila pri tenisu, saj je treba v vsaki partiji vztrajati in se potruditi. V življenju ni nič drugače. Zaupala nam je še: »Šolske obveznosti bom skušala opraviti do 24. junija. Športniki lahko opravljamo izpite tudi med počitnicami, a upam, da mi tega ne bo treba.«

Komaj 11-letni Tim Gajser, petošolec z Osnovne šole Makole, je minulo evropsko tekmovanje naraščajnikov v motokrosu z motorji do 65 kubičnih centimetrov, kljub mnogim zapletom in odsotnosti na prvi dirki v Romuniji, prepričljivo končal na 3. mestu. Ker v športu ni če-jev, se tudi pri Timu ne oziramo v preteklost, vendarle pa je treba poudariti, da so bili vsi njegovi lanskoletni evropski nastopi tako prepričljivi, da najbrž ni mogoče dvomiti o Timovi izjemni nadarjenosti. 

Motokros in še mnogi drugi športi …

V Timovi športni zgodbi je navidezno veliko zagonetk, tako da je razlaga njegove športne in življenjske poti dokaj zapletena: od hrvaške licence do slovenske oznake na lestvici UEM (Evropska motociklistična zveza), mladosti, ki je prepletena z očetovo željo, da bi sin nadaljeval njegovo športno pot, do fantove nenavadne resnosti, prepletene s svojevrstnim otroštvom. Najbrž je pomembna očetova intuicija, ki sinu omogoča športno raznovrstnost in tako postavlja motokrosu, prvemu športu v življenju obeh, trdne temelje za kasnejše obdobje, ko bo zakorakal v zrelejše obdobje svojega življenja. Tim je že zdavnaj pospravil motorje v garažo. Zdaj je na vrsti smučanje, v katerem tudi tekmuje, a ker ni snega, se bo v mrtvi sezoni pridružil nogometnim naraščajnikom Aluminija. »To je ekipa, v kateri bi nekoč rad igral,« je razložil mladenič iz Pečk, povsem prežet s športom. Stal je že na judoističnih blazinah bistriškega Impola in se spogledoval s smučarskimi skoki.

O Timu in njegovem očetu Bogdanu bi lahko zapisali marsikaj zanimivega. Zdi se, da je v ospredju očetovega dojemanja športa, pa čeprav nima strokovne športne izobrazbe, prav intuitivno dojemanje vzgoje in pogled na šport naraščajnikov. S svojimi pogledi stoji zelo blizu prave razlage o športu za naraščajnika, tako da mu ne zmanjka štrene, ko plete poti za Timovo športno napredovanje: »Nihče mi ne verjame, da z motorjem trenirava zelo malo. Julija in avgusta sva opravila samo tri treninge. Vem, da je za Timov športni razvoj pomembno veliko drugih gibalnih informacij. Zato ni potrebe, da bi veliko vozil z motorjem, saj kljub temu preživi veliko časa na motorju že na tekmah. Ne vem, zakaj bi sledil mnogim svojim vrstnikom s prekomernim treningom na motorju. Predvsem pa Timu ponavljam, da je prva šola. Tako dobro ve, da mora biti v šoli dober,« razmišlja oče. Tim je pohvalil svojo učiteljico Katico Slana, ki jo imajo učenci zelo radi, saj je njeno podajanje pouka prijazno in tudi do vseh učencev v razredu je enaka: »Ne, nimam samih petic, tudi nekaj štiric imam,« je predstavil svoje šolske uspehe. Oče Bogdan brez dlake na jeziku pravi, da mu je žal, ker šola v Makolah svojim učencem še dolgo ne bo mogla ponuditi sodobnejše telovadnice: »Športna vzgoja se mi zdi pomembna, a kot kažejo načrti, športne dvorane v Makolah še dolgo ne bodo imeli, ker so krajani premalo prodorni,« in ko je zajel sapo, je povedal še marsikaj, kar presega Timovo športno predstavitev.

Priprave in  prestop na gimnazijo – za športni uspeh

Živa je živa, vsaj tako bi lahko razumeli ob odgovoru na vprašanje, kaj vse jo še zanima: »Poleg šole in športa nas mlade zanima zabava. Normalno, saj smo sicer časovno zelo zavzeti.« Ko smo jo vprašali, če tudi kaj bere za svoje veselje, je priznala, da imajo v šoli dovolj branja z Antigono in Svetim pismom: »Naš razrednik Matjaž Apat uči slovenski jezik in je zelo zahteven. Ampak je tudi pravičen pri ocenjevanju,« je dodala dijakinja prvega letnika na Gimnaziji Ljubljana Šiška, ki zatrjuje, da je z vstopom na gimnazijo veliko pridobila prav pri svojem športu. »Lani sem bila na dveh pripravah, na Otočcu in v Kungoti. Priprave so bile dobro izpeljane, menim, da sem veliko pridobila,« pravi zmagovalka drugega republiškega turnirja do 17 let.

Živa že tekmuje na mladinskih tekmovanjih evropske serije, na katerih je lani med 17-letnicami nastopila v Umagu (5. do 8. mesto) in v Mirni (9. do 12. mesto). »Tudi letos se bom udeležila priprav. O tem, da bi hodila na priprave kam v tujino, še nisem razmišljala. Bom raje kar dokončala šolo, po gimnaziji pa morda skočim še na kakšne priprave, denimo, na Dansko.«      

Ana Marija Šetina, BK Medvode

Pogled  odvisen od strani mreže

Ko je začela Ana Marija Šetina (v Športu mladih 123 smo je predstavili skupaj z Evo Kuprivec, saj sta najboljša slovenska dekliška dvojica) naštevati, kaj vse počne poleg šole in badmintona, bi skoraj zmanjkalo prstov na eni roki. In ko smo jo vprašali, kaj bo, ko bo velika, je bil njen odgovor nekako v skladu s športom in likovnim krožkom, ki sta v središču njenega zanimanja: »Bom športna pedagoginja ali pa modna oblikovalka …«

Ana Marija ima to srečo, da njeno badmintonsko rast usmerjajo kar trije – trenerja Rok Trampuž, ki je v  BK Medvode sicer glavni trener, Matevž Šrekelj, še zmeraj vrhunski igralec z značilnim prijateljskih prijemom učenja badmintona, tretja pa je Nina Pulko, prav tako nekdanja izvrstna igralka, ki pa ima v sebi dovolj strokovne pedagoške žilice, saj je po poklicu profesorica kemije in biologije. Ana Marija, Eva Kuprivec in vsi drugi badmintonski naraščajniki v klubu zato enako zavzeto poslušajo kogarkoli od trenerske trojice, a zase znajo izbrati, kar jim najbolj ustreza. In prav zato je več trenerjev lahko tudi prava pot za uspešno napredovanje, saj dobrih nasvetov nikoli ni preveč.

Badmintonski igralci pogosto tarnajo, kako zelo drag je badminton, saj je treba nenehno menjavati krhke loparje in žogice. Ko smo vprašali Ano Marijo, ki že peto leto trenira, ni o tem vedela ničesar: »Loparji so res dragi, zato nanje pazim. Enega imam za trening, drugega pa za tekmovanja. Že dolgo mi ju ni bilo treba zamenjati, ker bi ju zlomila,« je dejala in tudi žogice pri njej trajajo kar dolgo. Zaradi tega nikoli ne »tarna« na glas, ko bi bila za to priložnost, da bi dobila kakšno darilo, ki bi bilo primerno za badminton, denimo, ob rojstnem dnevu ali kakšnem drugem prazniku: »Včasih dobim kakšno malenkost od staršev, a ne, da bi jih žicala,« še pove.

Ja, Ana Marija ima za igro dobro roko. Samo pomislite, da trenira štirikrat na teden po uro in pol, loparji pa veliko časa obdržijo svojo obliko.

O športnih ciljih se nisva veliko pogovarjala. Z Evo želita biti najboljši, a ker je to dokaj težavna naloga, bosta tudi v letošnji sezoni skušali zmagati v dvojicah. Ko pa bosta sami stopili na igrišče in si stali na nasprotni strani mreže, ne bo šale: »Takrat se grdo gledava, ampak ko greva z igrišča, sva spet prijateljici,« je športno povzela resnico o njunem sodelovanju.   

Eksplozivna sproščenost

Alja Sitar je učenka na Osnovni šoli Venclja Perka v Domžalah, po športni pripadnosti pa je atletinja. V šoli je zaposlena z devetim razredom devetletke,  prosti čas – ko ni v šoli ali na treningu – pa preživlja z učenjem klavirja v glasbeni šoli in pridno uporablja MSN …

In kaj bi še lahko dodali k biografiji dekleta, ki se je rodilo 11. julija 1992. V svojem atletskem dnevniku za leto 2006 ima zabeleženih prek trideset nastopov na različnih tekmovanjih, od pionirske do članske konkurence, kar pomeni več kot osemdeset štartov. To pa je za mlado tekmovalko veliko. Letos je postavila dva pionirska državna rekorda – v teku na 60 m s časom 7,66, njen drugi rekordni dosežek pa je v teku na 200 m s časom 24,86. Svojo hitrost je izkazala tudi na 100 m, kjer je z izidom 12,05 izenačila pionirski državni rekord. K temu športnemu opisu bi morali pridati še vse letošnje naslove državne prvakinje v šprinterskih disciplinah v klubski in šolski konkurenci.

Najbrž bi sama dodala, da živi v atletski družini, saj starejša sestra Ajda teče na srednjih progah, nepogrešljivi član atletske družine je tudi mama Daša, ki Aljo in Ajdo spremlja na mnogih tekmovanjih, zunanjim opazovalcem pa se zdi, da morda celo nekoliko preveč skrbi za dekleti. Ne bomo ugibali, kako bo rosno mlada šprinterka podirala rekorde v prihodnje, saj napovedi nič ne pomenijo. Alja je že v tem atletskem trenutku v slovenskem vrhu, najbrž tudi sama čuti, da postaja nepogrešljiva in da bo njena vpletenost v reprezentančno dejavnost v prihodnjih letih še bolj izrazita.

Zagotovo je to prijeten občutek, ki ni ne dovoljuje prisotnosti dvomov. Najbrž so olje na ogenj njenih ambicij že prve denarne nagrade. Kaj v resnici pomeni toliko različnih vplivov, ki imajo svojo moč, bomo bolj dojeli v prihodnji sezoni. Trener Lojze Pungarčič previdno načrtuje njeno atletsko pot, saj se zaveda, da Alji še veliko manjka do zrelosti v vseh pogledih. Že dejstvo, da je doslej trenirala le trikrat na teden in da se še ni lotila vadbe z utežmi, govori v prid trditvi, da je obdobje resnejše vadbe še pred njo.

Naveličan sem drugih mest …

Aljoša Turk je eno izmed najmočnejših orožij mladinske reprezentance. Badminton ga spremlja že deset let. »Od nekdaj imam rad šport, badminton pa je bil, ko sem začel trenirati, eden izmed redkih športov na Mirni. Danes je drugače,« pravi Aljoša, sicer dijak 3. letnika športnega oddelka na Gimnaziji Novo mesto. »Šola s pomočjo razumevajočih profesorjev teče, pohvaliti pa moram sošolce, ki spremljajo moje uspehe, me spodbujajo in pridejo celo navijati na tekmovanja. Face so,« še doda.

Najbolj mi odgovarjajo dvojice

Aljoša je leta 2006 opravil šest tekmovanj za mladinsko reprezentanco, njegov trenutni položaj na mladinski evropski lestvici pa je obetajoč – 1. mesto v dvojicah z Matevžem Bajukom in 6. mesto med posamezniki. »Samozavest mi je zrasla po dobri igri dvojic na lanskem ekipnem prvenstvu na Slovaškem, kar se je začelo odražati tudi v moji igri. Danes mi dvojice najbolj ustrezajo,« pravi. To se odraža v letošnjih uspehih: četrtfinale na Slovaškem, osmina finala v Švici, 1. mesto v Sloveniji, 3. mesto na Hrvaškem in četrtfinale na Češkem.

Od kje takšni uspehi?

»Predvsem so plod dobrega dela na treningih, pa tudi izkušenj … pomemben dejavnik pa je tudi najin odnos z Matevžem,« pove Aljoša. V dvojicah sta namreč nerazdružljiva že skoraj osem let. »Ne spomnim se, da bi se kdaj sprla. Drug drugega motivirava, med igro pa tudi veliko komunicirava. Dvojice so po svoje že ekipna igra in zato je to še toliko bolj pomembno.«  O konkurenci na turnirjih za evropsko mladinsko jakostno lestvico pravi, da je močna, vendar na tekmovanjih ni najboljših igralcev iz zahoda Evrope. Z njimi se bodo »soočili« na dveh najmočnejših evropskih mladinskih turnirjih v Nemčiji in na Nizozemskem, na katerih nastopa tudi precej azijskih igralcev.

Večje želje tudi med posamezniki

»Najljubše so mi dvojice, a po uspešnih nastopih v uvodnem delu sezone mi je »zrasel apetit« tudi med posamezniki. Sprva sem ciljal na uvrstitev med deseterico na končni jakostni lestvici, zdaj pa vidim, da zmorem več. Na koncu sezone želim biti med tremi najboljšimi tudi med posamezniki,« pravi mladi Mirnčan. Trenutno 6. mesto je obetajoče. Aljoša bo tudi v drugem delu sezone vsako tekmo »pustil srce na igrišču«, kar, pravi, da najbolj ceni pri svojem vzorniku, francoskem nogometnem zvezdniku Henryju.

Želje in obeti za prihodnost

Aljoša upa, da bo vstopil v novo leto s čim manj poškodbami, ki so mu, kot pravi, vzele že kar precej tekmovanj: »Pa nič zato, sem pa med odsotnostjo z igrišča lahko več naredil za moč in eksplozivnosti,« doda. Cilj sezone je torej ohranitev vodilnega mesta med dvojicami in preboj med tri najboljše med posamezniki. Na domačem terenu pa želi zmagati na DP v mladinski konkurenci: »Sit sem že drugih in tretjih mest. Želim si zmage.«

Še pogled v prihodnost. Nekoliko zadržano pravi: »Treba bo delati,« in razkrije tiho željo – olimpijske igre. Aljoša pa želi tudi po končani igralski karieri ostati v badmintonu. Na katerem mestu – to je ostala skrivnost.

Špela Silvester

Motivacija je ključna!

Kmalu 17-letni Dominik je na državnem prvenstvu srednjih šol opozoril nase z nepopustljivim nastopom in nekaj lepimi zmagami. Z judom, ki ga trenira od 7. leta, je razpet med Lendavo, kjer je uradno še registriran kot član njihovega kluba, in Mursko Soboto, kamor ga od januarja naprej starši petkrat na teden vozijo na treninge.

»Starši na teden naredijo precej kilometrov, saj je od naselja Renkovci, kjer živim, v Mursko Soboto in nazaj približno 150 kilometrov. Če k temu prištejemo še kimono, ki ga je treba zamenjati vsaki dve leti, ter stroške tekmovanj in potovanj, bi lahko samo potrdil, da v tem športu res ni zaslužka,« se šali in dodaja, »velika motivacija zame je bila uvrstitev na lansko KEP v Salzburgu, kjer sem sicer ostal brez uvrstitve, a sem dojel, kako močne so v judu Rusija, Gruzija, Azerbajdžan.«

Prihodnje leto v lov za točke

Sicer pa mladinski reprezentant, ki edini tekmuje v kategoriji do 66 kg, ni postal judoist kar po naključju. Z dve leti starejšim bratom sta skupaj trenirala skoraj sedem let. Rok je medtem svojo športno pot končal, mlajši brat pa v naslednjem letu načrtuje nastop na mladinskem EP in SP, za kar se bo potegoval na kvalifikacijskih turnirjih na Češkem, Madžarskem in Poljskem ter v Nemčiji in Franciji.

Trening v številkah

Dominko je opisal svoj trening: »Samo za ogrevanje judoisti naredimo po 50 počepov, sto sklec in šestdeset trebušnjakov, potem pa še mete in vstope, ki jih je tudi do 70. Tehnik je v judo nešteto. Skušamo se jih učiti počasi in praktično, tako da to čim večkrat izvajamo,« pove Dominik in doda, da s tem pridobi prav tisto, kar mu pride prav v boju. Ugotovil je že, da ni dobro izpuščati treningov, saj potem izgubi moč in vzdržljivost. V svoji judoistični poti je zamenjal že precej trenerjev, po njegovem pa je najboljši tisti, ki zna motivirati in pritegniti na treningih.

Obdobje hujšanja ali »nič jesti, samo trenirati«

To ni nasvet za tiste, ki imajo odvečne kilograme! »Kar jaz počnem, je zgolj hujšanje na kratek rok,« razloži Dominik svojo teorijo »nič jesti, samo trenirati«. Gre za »zbijanje« telesne teže pred kakšnim tekmovanjem, ko je na dnevnem urniku samo en obrok, ponavadi je to kosilo. Sicer pa s kilogrami ni toliko problemov, če skušaš svojo težo vzdrževati, tudi s tekanjem.

Ko ni na blazinah

V času, ki ni namenjen šoli in judu, je Dominik ljubitelj filmov in skupine Red Hot Chili Peppers. Kaj pa računalniške igrice? »Niti ne. Igral sem sicer eno od judoističnih igric, pa niti ni bila zanimiva.« Dijak 3. letnika ljutomerske gimnazije že razmišlja o svoji študijski prihodnosti: »Zadnje čase me mika kriminalistika, v kateri bi mi judo prišel prav ali pa v vojski.« Simpatičnega najstnika boste težko opazili kje drugje kot na blazinah in v šoli. V petek zvečer, ko večina njegovih vrstnikov razmišlja, kako, s kom in kam, se Dominik šele vrača s treninga in takrat je že preveč utrujen, da bi si zastavljal podobna vprašanja …

Moja plesna zgodba

Sem Emanuela Senjor , obiskujem 8. razred na Osnovni šoli Toneta Čufarja v Ljubljani. Moja plesna zgodba se je začela leta 1997 v plesni šoli Kazina, kjer plešem še danes, plesno znanje pa želim še izpopolnjevati. Prvo diplomo sem si priplesala po končanem cicibanskem programu. S šestimi leti sem prestopila v tekmovalno pionirsko jazz skupino, pod vodstvom koreografinje Mirjam Podobnik. Leta 2001 sem se udeležila prvega državnega prvenstva, na katerem smo s točko Čebelice osvojile 8. mesto. Tega leta sem začela udarjati svoje prve udarce pri stepu. Naslednje leto smo se ponovno udeležile državnega prvenstva v jazzu in osvojile 6. mesto. Nato se je naša pot začela vzpenjati.

Spomnim se prvega odhoda na svetovno prvenstvo (leta 2003), ko smo prvič postale zmagovalke. Na SP se nam ni bilo potrebno peljati daleč, saj je tekmovanje potekalo v dvorani Tivoli. Za step pa smo se odpeljali v Rieso v Nemčiji. Rieso smo naslednja leta obiskovali kar dvakrat na leto. Čas, ko poteka svetovno prvenstvo v jazzu in stepu, učitelji dobro poznajo, saj sem v šoli odsotna štirinajst dni. Tako se mi vedno zdi, da takrat v šoli vzamejo največ snovi. Ko se vrnem, me čaka spisek nalog in snovi, ki jo moram prepisati. Vesela sem, da obiskujem šolo, ki podpira športnike. Pohvala gre moji razredničarki, ki prisluhne mojim željam  in mi pomaga usklajevati termine spraševanja in drugih šolskih obveznosti. Njej in vsem učiteljem se lahko zahvalim, da sem uspešna učenka, saj mi zares sledijo na plesni poti. Moji sošolki sta natančni in skrbni, da mi kakšna snov ne manjka in da česa ne pozabim.

Doslej sem trenirala pri Mirjam Podobnik, Mojci Uršič in Mitji Popovskem, ki je moj trener še danes. Preizkusila sem se pri solo jazzu pa tudi pri: pari jazz, male skupine jazz in step, formacije jazz in step, letos pa tudi pari step. Na svoji plesni poti sem se udeležila kvalifikacijskih turnirjev, državnih in svetovnih prvenstev, evropskega prvenstva, festivalov v Sloveniji in Italiji, večkrat sem nastopala v oddaji  Pod klobukom, na Emi 2002, na prireditvah na Kongresnem trgu, v Cankarjevem domu s Simfoničnim orkestrom, Festivalni dvorani, v operi, pustnih sprevodih po Ljubljani …

Na plesni poti mi zelo pomagajo starši, ki ne zamudijo nobene tekme. Podpirajo me v vseh pogledih in brez njihove pomoči ne bi mogla postati tako uspešna plesalka.

OKVIR

Uspehi 2006

Emanuela je nanizala prek 40 dogodkov od leta 2003. Zaradi pomanjkanja prostora objavljamo samo njene nastope v letu 2006: 1. na DP (duo step: It don't mean a thing), 2. na DP (male skupine jazz: Full moon), 1. na DP (male skupine step: Minor swing), 1. na DP (formacija step: Mas que nada), 1. na DP (formacija jazz: Memories), 1.  na festivalu Just dance ter 2. in 3. na pokalu izzivalcev (duo step: It don't mean a thing), elitna zlata medalja na festivalu Just dance 2 (formacija jazz: Bachus),  zlata medalja na festivalu Just dance 2 ter posebna nagrada za najbolj vroč kostum; male skupine jazz Full moon; elitna zlata kolajna na festivalu Just dance 2 (formacija step Mas que nada), zlata medalja na festivalu Just dance 2 (mala skupina step Have fun), 1. na MEP (mala skupina jazz: Full moon); 6. na MSP v Riesi (duo step: It don't mean a thing), 2. mesto na MSP v Riesi (mala skupina step: Minor swing 2), 3. na MSP (formacija step: Mas que nada 3), 2. na SP v Riesi (mala skupina jazz: Full moon), 1. na MSP v Riesi (formacija jazz: Memories).

Ob bradlji še preskok

Klemen (18), absolutni državni prvak v mnogoboju, sicer pa letošnji državni prvak v parterju, na krogih in na bradlji, sicer ni več mladinec, vendar pa še zmeraj spada med srednješolce: »Do konca tretjega letnika na Euro gimnaziji moram opraviti še pet izpitov, potem pa me čaka še en letnik,« pravi telovadec, ki je prav okoli novega leta nekoliko več moči namenil šoli. Njegovi telovadni cilji so visoki, k svojemu širokemu gimnastičnemu znanju dodaja nove prvine: »Velika spodbuda je bilo 10. mesto na bradlji na letošnjem mladinskem evropskem prvenstvu, ko sem bil samo za 25 stotink prekratek za finale. Poleg bradlje mi še najbolj ustreza preskok. En skok imam dober, drugemu pa bo treba še kaj dodati,« je ocenil svoje znanje. 

Omar je zmeraj resen – in uspešen

Kaj menijo o Omarju Alhadyju, drugouvrščenem v mnogoboju pri dečkih z obveznimi vajami 4 in zmagovalcu v parterju pri kadetih, njegovi trenerji Jure Herzmansky in Igor Prašničky? Strinjata se, da tako resnega telovadca še nista imela. Včasih so zaradi tega v zadregi vsi, Omar in trenerji, saj telovadec pojmuje trening kot izjemno resno dejavnost, trenerji pa se včasih radi pošalijo. Na koncu ni jasno, katera stran bo pretehtala, Omerjeva resnost ali trenerjeva šala. Ampak, v tem je tudi nekaj dobrega, saj Omar naredi na treningu najbrž nekoliko več kot vrstniki, ki kakšen trenutek izrabijo tudi za šalo. In ker je šala skupna vrednota, se zabavajo vsi.

Na letošnjem državnem prvenstvu v Rušah se je Omar Alhady izkazal pri kadetih, ki so nastopali že s poljubnimi vajami, in sicer z zmago v parterju, drugim mestom na bradlji, v finalu pa je bil še v krogih in na konju. Omar je, kot večina njegovih gimnastičnih vrstnikov, mnogobojec – torej vsestrani telovadec.

Omar je zdaj učenec 8. razreda devetletke na Osnovni šoli Vič. Če menite, da je v šoli kaj drugače kot na treningu gimnastike, se motite. Ima same odlične ocene. Čeprav je do konca osnovnega šolanja še leto in pol, mu je že zdaj jasno, da bo njegova srednješolska izbira gimnazija Vič ali pa Bežigrad. Ni posebno zaskrbljen, ko razmišlja o svoji prihodnji športni poti: »Če mi bo zneslo, bom treniral še naprej. Za zdaj ne vidim ovir, upam pa, da jih tudi v prihodnje ne bo,« pravi, ampak v njegovih besedah je čutiti odločenost, da je šola prva in če bi tu kaj zaškripalo, bi za nekaj časa najprej ukinil šport. S šolo seveda ni tako na tesnem s časom, da bi lahko že zdaj razmišljal o takem razpletu. Nikakor, vendar pa Omar obiskuje še glasbeno šolo, izpopolnjuje pa se kar v dveh inštrumentih – violini in klavirju.

Omar Alhady je zanimiv telovadec, saj govori nekoliko tudi arabsko. Njegov oče je namreč doma iz Jemna in ker je fantu ta dežela všeč, mu ni odveč, da se uči tudi jezika svojega očeta: »Bil sem že na obisku v Jemnu, v mestu, kjer je odraščal oče. Zelo lepo je tam, veliko je majhnih trgovinic, veliko je zelenja, ljudje pa živijo zelo zelo skromno. Povsem drugače kot pri nas. Oče ima tam veliko sorodnikov in prijateljev, ki so me prijazno sprejeli,« je še povedal fant, ki prav zdaj bere Harryja Potterja v angleščini.   

18-letni Rok, dijak 4. letnika Srednje trgovske šole v Kranju, karate trenira že enajst let. Z resnejšim tekmovalnim udejstvovanjem je začel šele ob koncu osemletke, ko je imel za seboj že več kot šest let treninga. »Z vstopom v srednjo šolo sem začel več tekmovati in tudi uspehi so se začeli vrstiti. Že nekaj časa sem član reprezentance. To pa me tudi  obvezuje, da več treniram, da se udeležujem različnih priprav,« zatrjuje Rok, ki je že prestopil v mladinsko kategorijo, seveda pa tekmuje tudi že za člane. Letos je osvojil naslov državnega prvaka, prihodnje leto pa si želi nastopiti na mladinskem evropskem prvenstvu. »To bo moje prvo mladinsko evropsko prvenstvo. Z velikih tekmovanj imam že izkušnjo, saj sem letos nastopil na kadetskem evropskem  prvenstvu. Tam sem prvi dvoboj dobil, drugega pa izgubil. Upam, da bom v prihodnje uspešnejši,« je optimističen Rok, ki ima med karateisti veliko prijatelj in znancev, tako da mu na domačih tekmovanjih nikoli ni dolgčas.   

Rok Trost je eden izmed redkih univerzalnih karateistov. Na DP za kadete in mladince na Vrhniki (13. maj 2006) je nastopal še kot kadet (do 17 let) in se veselil zmage z ekipo v katah (Rok Trost, Nejc Kavčič, Žiga Vegnuti), bil je drugi v katah posamezno in tretji v športnih bojih do 60 kg. Čez poletje (rojen je 1. avgusta 1988) je dopolnil 18 let in postal tudi mladinec (od 18 do 21 let) in član nad 18 let. Člani so imeli DP oktobra na Vrhniki, kjer je Rok z ekipo osvojil srebro v katah (ista sestava) in zmago v športnih bojih do 65 kg. Rok je torej že na svojem prvem članskem DP osvojil zlato medaljo. 

Tadeja, še zmeraj učenka 9. razreda Osnovne šole v Turnišču, neopazno a zanesljivo prodira proti slovenskemu vrhu v svoji kategoriji do 52 kg. Visoka tekmovalka se je letos izkazala na mnogih turnirjih, na Nagaoki pa je precej težav povzročila tudi dve leti starejši Nini Miloševič. Na Nagaoki 2006 je z Nino, nekdanjo tekmovalko mariborskega Železničarja, zdaj pa JK Duplek, sicer izgubila, a pravi: »Z Nino so dvoboji zelo naporni, saj je zelo močna nasprotnica. Po moči postajava vse bolj enakovredni, vendar je Nina bolj izkušena in tudi tehnično boljša. Vseeno pa upam, da jo bom nekoč ujela,« pravi Prekmurka, ki je pri judu že osem let. Njen trener je Jože Kovač.

»Vem, da se je Nina s trenerjem nedavno preselila iz mariborskega kluba v JK Duplek, sama pa sem v JK Lendava čisto zadovoljna. Zdaj uživam na treningih, ki so raznovrstni. Tudi tekmovanja, na katerih nabiram izkušnje in spoznavam nove prijateljice, so mi v veselje. S trenerjem se dobro razumem, menim, da ima dovolj znanja. Zdaj je vse odvisno od mene, koliko pridobljenega znanja bom znala uporabiti na tekmi. Trener me spodbuja k uporabi raznovrstne tehnike. A s problemom uporabe enega ali dveh metov, ki jih najbolje obvladamo, se srečujemo vsi mladi tekmovalci. Dobro je tudi to, da treniram s fanti, ki so precej močnejši,« pravi Tadeja, ki bo jeseni že dijakinja na gimnaziji v Ljutomeru.    

Tjaša je dekle, ki se rado smeji, s svojimi čopki spominja na znamenito Piko Nogavičko. Obiskuje 8. razred Osnovne šole Jakoba Aljaža. Priznava, da ima med svojimi ocenami tudi kakšno trojko. Osmošolka ima status športnice, a se nanj ne izgovarja. Izkazalo se je tudi, da je kar dobro obveščena, kdo je ravnatelj njene šole: »Gospod Milan Rogelj,« je povedala in menila, da se z ravnateljem tudi dobro poznata.

Državna prvakinja iz leta 2005 je med pogovorom dejala, da ji kate niso posebno všeč. Takoj je dodala: »Sem fajterka.« Angleškemu izrazu je sledil takojšen prevod v slovenščino in dodatno pojasnilo za nagnjenost do bojev: »Jaz sem pretepač. Oče me je jemal na treninge, ko sem bila še čisto majhna, pa tudi trenirati sem začela že zgodaj, od 1. razreda naprej.» Najbrž se je kat naveličala, predvsem pa so boji veliko bolj dinamični. Ne moti je več, da včasih prestreže kakšen udarec, pravzaprav pravi, da je tega že navajena.

Mlada kranjska bojevnica trenira skoraj vsak dan, karate pa ji zdaj pomeni … VSE.  Treningov se veseli, saj se po šoli, ki je dokaj naporna, tam sprosti. Tjaša je nekaj čas obiskovala tudi plesni klub Tinča, a za vse ni bilo časa. O svojih športnih ciljih ni govorila, a zagotovo že z nestrpnostjo pričakuje prva velika mednarodna tekmovanja. Tudi vzornic najbrž ne išče zunaj kluba, saj trenira v istem klubu kot Iva Peternel, ki je bila letos 5. na svetu v absolutni kategoriji. Trenerji Jaka Šarabon, Drago Ristič in Stane Nadižar, ki se dopolnjujejo na njeni karatejski poti, bodo že znali poskrbeti, da bo, denimo, na mladinsko evropsko kadetsko prvenstvo prišla dobro pripravljena.   

Sestop z droga – z dvojnim stegnjenim saltom

V Športu mladih št. 123 je Renata Knap razmišljala, zakaj, denimo, nekdo navija za nekoga, pa ga nikoli ni videl in ga najbrž tudi ne bo. No, pri našem obetavnem mladem telovadcu Žanu Žunku je nekoliko drugače. Zanj sem se navdušil, ko je povedal, da je doma iz Melja. In zakaj je Melje tako posebno, da je treba navijati za športnika, ki tam živi? V tem vzhodnem industrijskem predelu Maribora športa skoraj ni bilo, fantje so se zabavali z uličnim nogometom, kopanjem v mrzli Dravi in s pretepaškimi pohodi … Danes je drugače. Obvoznica proti Šentilju je Melje presekala na polovico, nekaj ulic je izginilo, Meljska ulica, ki je bila še dolgo okovana v pohorske granitne kocke, da po njih nisi mogel s kolesom nikogar peljati na »štangi«, pa je asfaltirana. Pravi čudež.

Kako pa je Žan našel telovadnico Športnega društva Center, poleg mestnega parka, kakšne tri kilometre od Melja? Po naključju se je tam sprehajal z očetom. Radovednost ga je pripeljala do telovadnice in zazdelo se mu je, da bi morda tudi sam začel trenirati, saj vsak dan ne moreš iti na potep na bližnji Meljski hrib ali rolati med hišami s sivimi, razpadajočimi pročelji. Treba se je zapisati športu. Žan se je pred osmimi leti kar dobro odločil.

Prepričani smo, da še nihče iz Melja ni nikoli naredil dvojnega stegnjenega salta z droga, kot ga zmore Žan. Meni, da je to ena težjih prvin, ki jo obvlada: »Zdaj treniram dvojni salto v parterju, vendar za zdaj še pristanem v mehki gimnastični jami.« Mimogrede je še povedal, da pri enojnemu saltu, ki ga dobro obvlada brez jame, opravi še obrat za 720 stopinj, kar pomeni, da se kar dvakrat obrne okoli vzdolžne telesne osi.

Kakšen šport je gimnastika?

Telovadec iz Melja, ki zdaj tekmuje pri obveznih vajah 4 (na DP je zmagal na vseh orodjih, razen na konju), v obveznem programu pa tudi že pri kadetih, je naštel nekaj značilnosti, ki niso posebno spodbudne za privabljanje telovadnih naraščajnikov: »Gimnastike je težaven, zahteven šport, veliko je gibov in prvin, treba je poslušati trenerja, dolgo moramo ponavljati prvine, da se jih naučimo,« je naštel. In kdo so njegovi največji konkurenti? »Matic Pečan iz Ljubljane in Žiga Potočnik iz našega kluba. Tudi Alhady je dober,« je kar hitro končal z naštevanjem.

Žan obiskuje 8. razred devetletke na Osnovni šoli Ivana Cankarja v Mariboru. Čeprav ni bil prepričan, da sošolci zanj navijajo, se lahko pohvali, da si je nekaj sošolcev vendarle ogledalo njegov nastop na Taboru. Ne, ni veliko telovadcev, ki se lahko pohvalijo, da so jih videli sošolci pri delu. Tudi to je spodbudno.  

Matic Moličnik, AD Kronos

Matic, dijak drugega letnika Gimnazije Ljubljana Šiška, že lahko reče, da je šprinter - dosežka 10,90 in 22,00 na 100 in 200 m za mlajšega mladinca to potrjujeta, pa tudi 36,41 na 300 m. Sezono 2006 je končal veliko bo­lje, kot je načrtoval. Osvojil je štiri naslove na državnem prvenstvu (100 m, 200 m, 4 x 100 m in 4 x 300 m, z ekipo Lucijan Kobal, Lenart Grkman, Klemen Tratar); za nameček pa se lahko pohvali še z državnim rekordom 42,27 v štafetnem teku 4 x 100 m, z ekipo: Lu­cijan Kobal, Urban Čeč in Lenart Grkman. Matic je v štafetah aboniran za zadnjo preda­jo. Tudi mednarodna zmaga na pokalu Alpe-­Jadran na 100 m in v štafeti sta dosežka za šprintersko samozavest.

Matic je zdaj že preklopil na sezono 2007, v kateri bosta v ospredju dva cilja: uvrstitev na svetovno prvenstvo za mlajše mladince (svoja dosežka 2006 mora še ponoviti), pred­vsem pa z velikim zanimanjem pričakuje uvrstitev in nastop na OFEM (olimpijski fes­tival evropske mladine) v Beogradu. "Me­nim, da bo prav tekma v Beogradu najbolj zanimiva, tudi zato, ker so bili dosežki na OFEM doslej nekako v okviru mojih spo­sobnosti. Upam, da do takrat ne bo po­škodb," in namigne, da ne gre prehitevati z napovedmi. Tudi to mu je jasno, da bo Jurij Demšar, najhitrejši srednješolec, ki ga je do­slej puščal stopničko nižje, prihodnje leto že zunaj srednje šole: "Upam, da bom nasledil njegove uvrstitve na srednješolskem prven­stvu. Upam," pravi in seveda pušča odprta vrata presenečenjem ...

Matic je različna športna obzorja odkri­val vsaj že tri leta pred svojim dokončnim vstopom v atletiko. Kot plesalec v akrobat­skem r je preganjal tremo s športnim psiho­logom Matejem Tuškom in prav ta izkušnja mu je kasneje, po popolni prekinitvi s ple­som in po usmeritvi v atletiko v prvem let­niku srednje šole, pomagala, da se je laže zbral za svoje nastope.

"Trening akrobatskega rokenrola je bil za­hteven, predvsem pa je bilo več treninga mo­či kot pri atletiki. Pri plesu sem v treh letih zamenjal tri plesalke: prva je odšla, ker ni želela čakati na moje okrevanje po poškod­bi, druga je imela preveč dela v šoli, tretjo pa sem zapustil, ko sem se odločil za atleti­ko. Z zadnjo soplesalko sva se že prej veliko pogovarjala, tako da ji je bilo jasno, da se poslavljam od plesa," se je spominjal svoje­ga prvega športnega obdobja. "Mojo hitrost je odkril športni pedagog Aleš Peče z Osnovne šole Franceta Bevka v Ljubljani, pa čeprav je bil njegov pogled bolj usmerjen v košarko," je še izdal glavnega pobudnika za menjavo športne ljubezni v prvem letniku srednje šole.

Matic zatrjuje, da ima do štafetnih tekov posebno veselje: "Cenim jih, saj je to v atleti­ki edina panoga, za katero se trudi ekipa. Ob uspehu je tudi večje veselje kot pri posamični zmagi," razčlenjuje Matic svoj pogled in se­veda ne pozabi omeniti zanimivega dogaja­nja iz Bresannoneja, ko so s štafeto postavili državni rekord za mlajše mladince. "Veselili smo se zmage in dobrega izida, kaj pa je v resnici pomenil, pa ni vedel noben od trener­jev, ki je bil takrat poleg. Da je rekord, nam je po telefonu povedala moja trenerka Saša Maraž. Rekorda nismo utegnili proslaviti, saj smo se zvečer že vrnili v Ljubljano, pozneje pa se s tem dosežkom tudi nismo več ukvar­jali," se spominja.

Za trenerko Sašo Maraš ima sogovornik sa­me pohvale: "Všeč so mi njeni prijemi. Zna nas spodbuditi, če je dosežek slabši skušamo skupaj dognati vzrok. Včasih razčleni moj tek, še preden zvem za izid. Pa tudi sicer nam raz­loži, čemu je kakšna vaja namenjena, tako da se ob tem izobražujemo tudi sami."

In kaj Matica zanima poleg šole (kje ne po­zna slabih ocen) in atletskega treninga? Zdaj se poglablja v oblikovanje spletnih strani:

"Upam, da bom letos ustvaril svojo s!ran in neuradno stran gimnazije Ljubljana Šiška," in mimogrede navrže vprašanje, zakaj v Špor­tu mladih ni več koledarja šolskih športnih tekmovanj, "včasih sem bil na tekočem z vse­mi prihajajočimi tekmovanji, zdaj pa bi mo­ral prelistati ves Informator, da bi kaj zvedel. Tudi te podatke bi rad postavil na našo šol­sko spletno stran ... "

Jure Škobrne, ŠK Tolmin

Sem Jure Škoberne iz Tolmina, imam 19 let. S šahom se ukvarjam že od 7 leta, ko sem prvič nastopil na državnem prvenstvu do 10 let. Že moj drugi nastop leta 1996 je bil zelo uspešen, saj sem osvojil naslov državnega prvaka z vsemi možnimi točkami. Kmalu po pr­vih uspehih sem se, iz neznanih razlogov, za nekaj časa prenehal ukvarjati s šahom, ponov­no pa sem pridobil voljo, ko sem imel 13 let. Od takrat sem se udeleževal bolj ali manj vseh mladinskih tekmovanj v Sloveniji, sem ter tja pa tudi članskih. Sedaj nastopam le še na član­skih tekmovanjih, letos pa sem na odprtem državnem prvenstvu dosegel 5. mesto.

Za svoje največje športne uspehe štejem lanskoletni naslov državnega prvaka do 18 let, 11. mesto na mednarodnem odpr­tem prvenstvu v Novi Gorici 2006 ter 18. mesto,:, hudi konku­renci, na mednarodnem turnirju v Bielu 2006 v Švici. Uspešno igram tudi na pospešenih in hitropoteznih tekmovanjih, na ka­terih sem dosegel kopico zmag in drugih dobrih uvrstitev. Po­leg šaha se ukvarjam s košarko, večkrat sem nastopil tudi za tolminski košarkarski klub.

Sedaj imam naziv FM (FIDE mojster), ki sem ga pridobil ju­lija 2005, vendar sem na dobri poti k nazivu MM (mednarodni mojster), saj imam že dve od zahtevanih treh norm. Moj FIDE rating znaša 2407 točk, kar me uvršča med 15 najboljših šahis­tov v Sloveniji, do konca tega leta pa je moj cilj priti med prvih deset ter osvojiti omenjeni mednarodni naslov.

Letos septembra so mi prvič ponudili nastop v članski repre­zentanci Slovenije, s katero sem odpotoval v Brno na Ceško, na srednjeevropski pokal. Tega tekmovanja sem se zelo veselil, med drugim tudi zato, ker smo bili v celotni ekipi skoraj vsi vrstniki in smo lahko skupaj zastopali slovenske barve. Celoten vtis je nekoliko pokvaril le slabši uspeh, saj smo bili do tega trenutka navajeni le visokih uvrstitev, vendar pa zahteva pomladitev reprezentance svoj dolg. Kon­čali smo na 6. mestu od desetih ekip, vendar pa je pri mladih tako ali tako vse odvisno od trenutne forme, zato bi lahko bil rezultat kaj kmalu povsem drugačen. S svojim nastopom nisem bil zadovoljen, saj sem zbral le 50 % možnih točk, kar je pod pričakovanim. Vseka­kor pa je prvi nastop vedno veliko doživetje in upam, da bo nastopov še veliko.

Že od malega nastopam za tolminski šahovski klub, vendar pa si želim spremembe in iščem nekoga, ki bi mi omogočil nastop v superligi in ki bi finančno podpiral moj na­daljnji razvoj, še posebno, ker sem postal študent in nameravam nameniti šahu še več časa (denarja) kot doslej.

Robi Kardinar, KK Tropovci, freerider

Marike Kardinar, večkratne svetovne prvakinje - rekorderke v kegljanju, najboljše slovenske kegljačice vseh časov, nam ni treba posebej predstavljati. Zdaj pa se je začel s športom uveljavljati tudi njen starejši sin Robi. Najprej se je ukvarjal z rokoborbo, nogometom, karatejem in atletiko, na koncu pa je pristal pri kolesarstvu. Septembra je v Koprivnici na Hrvaškem med mladinci osvojil dru­go mesto na mednarodnem tekmovanju Memorial Jožeta Horvata 2006.

Bolj zanimiva pa je zgodba o tem, kako se je Robi lotil kolesarstva. Ko je Marika na svetovnem prvenstvu v Osijeku, po poškodbi, ko tega nihče ni pričakoval, osvojila medaljo, sta Marikin mož Marjan in Robi, da bi športno proslavila uspeh, prekolesarila pot od Osijeka do Dobrovnika! Od takrat Robi pridno vrti pedale.

Jure Vidmar, MTK Kranj

Jure Vidmar, rojen 26.2.1992, obiskujem 9. razred Osnovne šole Franceta Prešerna v Kranju. Moj cilj za letošnjo sezono je uvrstitev na OLIMPIJSKI FESTIVAL EVROPSKE MLADINE (OFEM) in tam, seveda, čim bolje plavati.

Moji naj dosežki so: Minulo sezono sem s SLO reprezentanco dečkov in deklic na mednarodnem prvenstvu v VIAREGGIO plaval takole: 2. na 100 P s časom 1:09,36, 3. na 100 K s časom 56,69 in  5. na 100 D s časom 1:03,81.

V kategoriji mlajših dečkov sem dosegel 6 državnih rekordov, 25-metrski bazenu: 100P 1:12,68, 200 M 2:23,76; 50-metrski bazen: 200 K 2:13,16, 400 K 4:34,19, 100 P 1:14,19, 200 M 2:26,29.

Na letošnjem državnem prvenstvu mi je malo zmanjkalo do dveh državnih rekordov, in sicer na 200 P mi je zmanjkalo 0.10 sekunde s časom 2:34,34, na 400 M dobre pol sekunde 4:50,55.

Zaradi treningov nimam veliko prostega časa, saj treniram 4-krat zjutraj od 6. ure do 7.15 in 5-krat popoldne od 18. do 20. ure in v soboto zjutraj od 7. do 9. ure. Vsak torek in petek pa imamo pred treningom, od 17. do 18. ure suhi trening.

Moji konkurenti so: ROK SAGMEISTER, TIMOTEJ PIRC-PODOBNIK (Timi), ALEKS KOŠTOMAJ in klubski kolega JAN-KAREL PETRIČ.

Kar mi ostane prostega časa pa s prijatelji igram košarko ali pa se s kolesom odpeljem do moje punce ANE. Tudi ona plava.

Moji konjički: rad zbiram različne spominke iz drugih držav in krajev, pa tudi obeske za ključe.

Matej Rojec, VK Ljubljanica, Gimnazija Vič, trener Jošt Dolničar

I7-letni Matej je nekako vodni človek; včasih je plaval, zdaj pa upravlja čoln. Ko je prvič vrgel oko na veslaški šport, za katerega ga je sicer navdušil prijatelj, je bil že kar izoblikovan športnik - plavanje mu je izklesalo telo, okrepilo mišice in vzdržljivost. "Nasploh mi je šlo dobro, bil sem zadovoljen, saj je tudi družba bila dobra," razloži Matej in doda, da je to šport, ki vpliva na disciplino, saj te navadi delati, sploh ko si v stiski s časom. Letošnje DP na Bledu je zanj in za Matevža Malešiča, s katerim tekmujeta v dvojnem dvojcu, bilo po­sebno uspešno in kanček presenetljivo. Premagala sta namreč blejska favorita, navezo Špik in Ulčar, ki sta bila prepričljiva še dva tedna pred DP, na mednarodni tekmi v Beljaku. "Upala sva, da bi nama lahko uspelo, vsekakor pa sva računala na drugo mesto," razlaga Matej uspeh, ovenčan z zlato medaljo. Ja, je treba garati, vsak dan na treningih in na regatah ter tekmah med vikendi - le tako ti uspe, je prepričan. Na kožo mu je sicer bolj pisana družba v čolnu in ekipno ozračje, torej dvojni dvojec in četverec.

Kako pa Matej in športna prihodnost? "Ne razmišljam preveč o tem, saj nikoli ne veš, kaj vse se lahko zgodi." No, želimo mu vsaj čim več presenečenj, kakor je bilo tisto na DP!

Hedvika Korbar, VK Bled, Gimnazija Jesenice, trener Robert Kraševec

Za Hedi bi lahko rekli, da ohranja tradicionalne gorenjske športe; pa ne govorimo o smučanju, marveč o hokeju in veslanju. Od prvega je dobesedno preveslala k drugemu, na pobudo očeta. Še prej pa si je ogledala zlato olimpijsko tekmo Luke Špika in Iztoka Čopa v Syd­neyju in pri tem ugotovila, da ji veslanje ugaja. Šest let je minilo od takrat in I8-letni dijakinji športnega oddelka jeseniške gimnazije je veslanje, kot pravi, utrdilo karakter in razvilo mišljenje, kar navse­zadnje pomaga tudi v šoli. "Brez karakterja v tem športu ne gre. Jaz sicer ne kažem čustev, prej trmo, čeprav priznam, da sem na SP v Amsterdamu en dan jaz tolažila dekleta in jih mirila, drugi dan pa je strlo mene," pravi Hedi ter razloži svoj pogled na veslanje, kjer ne poteka nujno vse tako, kot si zamisliš: odločitev o zmagi se, denimo, lahko razplete v zadnjem trenutku in je marsikaj odvisno od tvojega temperamenta! Slednji ji je najbrž pomagal pri zavesljajih na DP, kjer sta z Rebeko Babič ugnali drugi čoln in tako postali državni prvakinji v dvojnem dvojcu.

Liona Rebernik, AK Poljane

Začetki športnega udejstvovanja Lione Rebernik segajo v »zgodovino«, ko je svojo športno pot pričela kot smučarka v SK Branik in jo nadaljevala kot teniška igrala v TK Galeja. Vabili so jo k odbojki, kateri se je še kot učenka Osnovne šole Malečnik izkazala s posluhom za igro, na koncu pa je, na prigovarjanje mame Violete in očeta Toma ter športnega pedagoga Mirana Pečovnika – Pidžija, končala v atletskih vodah. Skratka, športnica od pet do glave. Pionirska in mladinska reprezentantka Slovenije v šprinterskih disciplinah je že po prvi sezoni atletskih treningov opozorila nase. V pionirski kategoriji je v ospredju tako v šprintih, skoku v daljavo in teku čez ovire. Zagnana dijakinja prvega letnika športnega oddelka II. Gimnazije iz Maribora se je s svojo pozitivno energijo pridružila klubu dobre volje. Po odlični sezoni, v kateri je osvajala mnoge državne naslove, je prvič nastopila tako za pionirski kakor tudi za mladinsko reprezentanco, nabrala si je pomembne izkušnje in v svojo športno vitrino postavila prve pokale.

»Najbolj mi je pri srcu pokal, ki sem ga osvojila na finalu ekipnega prvenstva Slovenije za srednje šole. Poleg tega, da so najboljša ženska atletska ekipa med srednjimi šolami v Sloveniji, so mi organizatorji z dosežkom v teku na 400 m polaskali z naslovom »naj« tekmovalke. Smo mlada ekipa in upam, da bomo tudi v naslednjih letih uspešni,« se je razveselila Liona.

O letošnji sezoni pa je samozavestna tekmovalka povedala:« Dosegla sem več kot sem pričakovala, saj sem šele na začetku svoje atletske poti. V prihodnje si želim le zdravje in treningov brez poškodb. To je zagotovo najboljši obet za sezono 2007. Rada bi se uvrstila na katero od pomembnih tekmovanj v prihodnji sezoni, do takrat bom resno trenirala. Želim uspeti in zato bom naredila vse.«

Žiga Legat, VK Bled, Gimnazija Jesenice, trener Robert Kraševec

Zgodba o Žigi Legatu je zgodba o nekdanjemu judoistu, ki je želel spoznati nekaj drugega - najbližje mu je bilo veslanje. Žiga je namreč Blejčan. Letos je največ tekmoval v dvojcu, čeprav je njegova poseb­nost enojec. "Enojec mi je najbolj všeč, ker sem tam odvisen samo od sebe," pove Žiga, ki gladino blejskega jezera po petih letih treningov že zelo dobro obvlada, pa še odlično se počuti, ker diha svež zrak. Šport za močne? Fantje imamo resda več moči, zatrjuje Žiga, toda v njegovem klubu je kar nekaj punc, med drugim tudi Hedi. Sicer pa so v kategoriji mlajših mladincev v širšem evropskem merilu letos pre­cej močni nemški in romunski veslači.

Sam pa za svoj zgled jemlje nizozemskega skifista Olafa Tufteja. Kak­šen recept uporabiti, da postaneš naslednji Olaf? "Dober veslač si tak­rat, ko ti je trening v veselje in tega ne počneš z odporom. Pomagajo tudi uspehi, ki te še dodatno motivirajo in zadržijo," zatrjuje Žiga.

Kaja Ričnik, VK DE Branik, OS Angel Besednjak, trener Primož Merf

Kaja je nekoč veslala na morju v čolnu in si je predstavljala, kako bi šele bilo fino, če bi veslala zares. Ob dnevu odprtih vrat mariborskega veslaškega kluba Branik se ji je zdelo enako fino, kot takrat v mislih na morju. Začela je natančno 6. junija letos, na DP za mlajše mla­dinke, v dvojnem dvojcu pa je zlata medalja bila njena. In tudi od Karin Kaiser, ki z njo tekmuje v dvojcu. Ker ima Kaja še kratko ves­laško dobo, bi rada spoznala tudi, kako je veslati v skifu, kjer bo, kot pravi, lahko stresla vso jezo na plano. Pa ne da bi se na koga posebej jezila, na kakšnega trenerja, denimo. "Ne, trener nas spodbuja na tre­ningih in tekmah." Enkrat je spodbuda bila tudi neke vrste grožnja: Če ne bo zmage, bomo potrojili treninge!

Malce v šali, malce zares, sicer pa ni vse le v športu, spoznaš tudi precej novih ljudi, zatrjuje 14-letnica. Zapisana športu bo prihodnje leto skoraj zagotovo članica športne družine v športnem oddelku II. gimnazije v Mariboru.

Jernej Markovec, VK Bled, OŠ Žirovnica, trener Sadik Mujk

Kdaj si se začel ukvarjati z veslanjem in zakaj te je to pri­tegnilo?

Z veslanjem sem se začel ukvarjati konec šolskega leta 2004/2005 in se že od mladih let veselim tega športa. Zanj sta me navdušila starša, predvsem oče. Večkrat sem gledal njegovo zbirko spominov s tekem. K veslanju so me pritegnili pestrost treningov, potovanja, družba in tekme. Ukvarjal sem se še s karatejem.

Imaš veslaškega kakšnega vzornika?

Moj največji vzornik je oče in upam, da bom tudi jaz tako uspešen.

Kakšni so vaši treningi, kolikokrat na teden trenirate?

Trener pionirjev je Sadik Mujkić in je zelo prijazen ter priljubljen trener. Naši treningi so dolgi od ure in pol do dve, so pa od štiri- do šest krat na teden. Trening se začne z ogrevanjem na suhem, nato sledi odhod na vodo, kjer preveslamo približno štirinajst kilometrov. Ob koncu treninga pa se še temeljito razgibamo.

Bi se preizkusil tudi v dvojnem dvojcu, četvercu?

V tej sezoni sem se dvakrat pomeril v dvojnem dvojcu in bilo je zanimivo, za četverec pa sem še premlad.

Kaj ti je pomenil uspešen nastop na državnem prvenstvu?

Vso sezono sem si zelo želel zmage na državnem prvenstvu in ta želja se mi je izpolnila. Državno prvenstvo je bila najpomembnejša tekma v sezoni, vse moči sem usmeril prav v to tekmo. V veslanju želim preseči uspehe svojega očeta in iti po stopinjah Iztoka Čopa.

Anže Petrič BK Vipava, BK Kobjeglava

Vipavec Anže Petrič, dijak 4. letnika na Srednji šoli v Sežani, je v svojem zadnjem mladinskem letu za las ujel udeležbo na mladinskem svetovnem prvenstvu, v svojo vitrino s športnimi priznanji pa je priložil kar dve svetovni mladinski odličji ­samostojno v hitrostnem zbijanju in s kolegom Nikolo Djordjevičem v štafetnem zbijanju. Tista, ki si jo je priboril sam, je bronasta, druga pa je srebrna.

Do naslova - tudi z očetom in sestro

"Ja, Nikola, ki je že lani na mladinskem sve­tovnem prvenstvu v Sloveniji osvojil medaljo, v finalu proti Italijanoma ni imel najboljšega dne. Če bi metal tako kot jaz, bi bila svetovna prvaka. Ampak balinanje je šport kot vsi drugi, enkrat imaš izjemen občutek, drugič pa ga ni," je opravičil prijatelja s precej daljšim bali­narskim stažem, kot ga ima sam. "V osnovni šoli sem najprej tekel, kasneje sem se nekaj ča­sa zadrževal pod koši, nato sem želel postati nogometaš, a tudi to misel sem kmalu opustil. Oče me je navdušil za balinanje v domačem klubu. To je bilo šele pred dobrimi tremi leti," je povedal in še hitro razložil, kako je sploh prišel v mladinsko državno reprezentanco, saj njegov matični klub Podskala iz Vipave, kjer so mu dali temelje balinarske igre, nastopa v nižji območni ligi, "ja, na državnem prvenstvu so me opazili člani prvoligaške ekipe BK Kob­jeglava in kmalu so me povabili, da bi se jim pridružil. Zdaj imam dvojno registracijo in igram za oba kluba. Toda če ne bi prišel v večji in boljši klub, ne bi videl reprezentance in sve­tovnega mladinskega prvenstva," je brez zadrž­kov povedal Anže in pritrdil še očetu Jošku, ki nam je razkril eno od skrivnosti hitrega Anže­tovega napredka, "pogosto smo mu na doma­čem balinišču pomagali na treningih postavljati krogle, da je lahko treniral zbijanje. Brez tega nas ne bi mogel trenirati," sta si upravičeno pri­pisala delček zaslug oče in Anžetova sestra Ma­ruša.

Anže se še dobro spominja svojega prihoda med balinarje, predvsem po tem, kako zelo ogret je bil za svoj novi šport: "Treniral sem po trikrat na dan - zgodaj zjutraj, popoldan in zvečer. Seveda brez očeta in sestre ne bi bilo tako intenzivnega treninga. Ne spadam med ze­lo nadarjene balinarje, ampak takrat sem pri­dobil veliko občutka," razloži in še pove, da v Vipavi sploh ni mladih, ki bi se navduševali za balinanje. "Zdaj je prišel v klub novinec, a ni tako prizadeven, kot sem bil jaz. Vse druge fan­te, ki želijo biti športniki, pobere nogometni klub," je razložil športni položaj v Vipavi in se takoj spomnil gostovanja v Franciji, v nekem manjšem mestecu blizu Lyona, kjer je bilo na enem mestu kar osemdeset balinišč, "ampak tam je balinanje tudi izbirni predmet v osnov­ni šoli!" Res, Francija je geografsko dokaj bli­zu, po športni plati pa je neznansko oddaljena - to ugotavljajo tudi v drugih športih.

Alkohol - sovražnik balinarjev

Kakšna disciplina je hitrostno zbijanje? Pri­morci to vedo, mnogim drugim pa je treba razložiti. Tekmovalec ima na eni in drugi stra­ni balinišča približno dva metra dolgo ozko preprogo iz gume, v njej pa je šest zapored­nih lukenj, v katere postavljajo krogle. Tek­movalec ima pet minut časa, najprej mora zbi­ti kroglo na prvi poziciji (najbližjo na eni in drugi strani), ko ju uspešno zbije, mu posta­vijo krogli na poziciji št. 2 in tako vse do šes­te balinarske krogle, pravijo jim kar "bule". Na svetovnem prvenstvu je tako s 43 zadetki (od 49 poskusov) postavil nov mladinski dr­žavni rekord. "Lahko bi zadel še eno kroglo, saj sem imel še dve sekundi časa, pa so od na­vdušenja, ker sem osvojil bronasto medaljo, prileteli na balinišče predsednik Balinarske zveze in navijači in mi začeli čestitati," je bil kar malo jezen, saj je imel 50. kroglo že v dlani in pripravljeno za met. Ampak, ko so mu Vi­pavci priredili sprejem v mestu in mu je čes­tital tudi župan, mu je bilo prijetno pri srcu.

O športnih načrtih se z Anžetom nisva ve­liko pogovarjala. Seveda bo balinal še dolgo, še naprej želi biti uspešen, predvsem pa upa, da bodo ponovno vpeljali kategorijo mlajših članov (do 23 let), ki so jo nekoč že imeli. "Ja, balinanje zahteva kar precej odrekanja, pred­vsem pa športno življenje, čeprav mnogi me­nijo, da je to šport za starce. Mnogi sploh ne vedo, kakšen šport je balinanj e," in je še na­vrgel, kaj zanj pomeni športno življenje, "predvsem brez alkohola. Vsi resni balinarji se ga med turnirjem, pa če traja en teden, ne dotaknejo oo."

Alen Pavlec in Tara Bohak PK Pingi

Alen Pavlec in Tara Bohak sta na državnem prvenstvu, v dokaj močni konkurenci, pristala na 4. mestu. Uvrstitev jima je v spodbudo, saj se zavedata, da je prav v njuni kategoriji nekaj izvrstnih plesnih dvojic. Ob koncu šolskih počitnic sta plesalca PK Pingi opravila uspešno nemško turnejo, na kateri sta dosegla nekaj spodbudnih uvrstitev.

Najprej sta nastopila na plesnem parketu v Leipzigu, (12. in 13. avgusta) na tekmovanju v okviru saksonskih plesnih dnevov, v Stuttgartu pa sta zaplesala na odprtem prvenstvu Nemčije (od 15. do 19. avgusta).

V Leipzigu sta v svoji kategoriji in v konkurenci 46 plesnih parov, ki so se pomerili v standardnih plesih ( v dunajskem in angleškem valčku, tangu, kvik stepu in slow foxu), uspešno priplesala v finale ter se na koncu veselila 7. mesta. Zmaga je potovala  v Litvu, in sicer Imantasu Yoneckisu in Martyni Mickute, na drugo mesto se je uvrstil ruski plesni par Ivan Novikov in Margarita Klimenko, na tretje pa Nemca Anton Skuratov in Anna Seltenreich. Alen in Tara sta zadovoljno povedala, da je bila konkurenca močna, zato sta s svojo uvrstitvijo zelo zadovoljna:«Čudovito je bilo plesati v finalu, plesala sva dobro in prav zato se tako veseliva uspeha.«

Po saksonskih plesnih dnevih sta se Alen in Tara odpravila v Stuttgart na odprto prvenstvo Nemčije. Starejša mladinca sta na tekmi v standardnih plesih dosegla solidno 30. mesto.

Na odprtem prvenstvu Nemčije sta v latinskoameriških plesih, prav tako med starejšimi mladinci, tekmovala Matic Rodica in njegova nova soplesalka iz Moldavije Ana Matus. Med 178 pari sta se uvrstila na 21. mestu. V kombinaciji desetih plesov (v petih latinskoameriških in petih standardnih) sta v konkurenci 93 plesnih parov na 18. mesto priplesala Slovenca Damir in Tadeja Halužan, Tara Bohak in Alen Pavlec sta bila 25.

Monika in Matej TK Inles Riko Ribnica

Monika Oražem in Matej Šporar sta obetavna tekmovalca v triatlonu. Pred seboj imata še dolgo športno pot, ki bo, kot kažejo dosedanji dosežki, uspešna. Svoj trud in prizadevnost sta letos v Kočevju kronala z naslovom absolutnega državnega prvaka v triatlonu. Pri njunem uspehu ima pomembno besedo njun trener Miloš Petelin. Z osvojitvijo naslova absolutnega državnega prvaka v triatlonu sta bila zadovoljna: "S tem je bil poplačan trud, ki ga vlagam na treningih," je povedala Monika, učenka 7. razreda Osnovne šole dr. Franceta Prešerna iz Ribnice, ki jo na tekmah zmeraj spremljajo starši. Mateju, dijaku 3.

letnika srednje šole Kočevje, je bilo DP le bežna stopnica pred pomembnejšimi cilji, a je pripomnil:

Kdo so vajini največji tekmeci?

MONIKA: "To so Tjaša Romšak, Nika Kožar, Nina Mandi, Maruša Andoljšek." MATEJ: "Moji tekmeci tekmujejo v evrop­skem in svetovnem pokalu."

Vajini največji uspehi?

MONIKA: "Lani sem bila državna prva­kinja v triatlonu in duatlonu. Ta uspeh sem letos ponovila."

MATEJ: "Na evropskem mladinskem pr­venstvu v duatlonu v Debrecenu 2005 sem pristal na 26. mestu, na svetovnem mladin­skem prvenstvu v duatlonu v New Castlu 2005 sem bil 16., z ekipo pa sem na letoš­njem evropskem prvenstvu mlajših mladin­cev na Reki osvojil 4. mesto."

Kakšno kolo vozita?

MONIKA: "Specialko bianchi."

MATEJ: "Vozim kolo znamke cube - ag­ree."

Imata vzornike v triatlonu?

MONIKA: "Vzornika nimam."

MATEJ: "Moj vzornik je Britanec Tim Don, dvakratni udeleženec olimpijskih iger."

Kako je s treningi?

MONIKA: "Tek treniram na stadionu šti­rikrat na teden, kolesarim dvakrat na te­den ter plavam petkrat na teden v ribniš­kem bazenu."

MATEJ: "Treniram dvakrat do trikrat na dan v Ribnici ter v okolici Ljubljane."

Blaž Jarc KK Adria Mobile, Novo mesto

Blaž Jarc, dijak 4. letnika na biotehniški gimnaziji v Novem mestu, je eden od nerazdružljivih novomeških kolesarskih mušketirjev. Vsi imajo pred seboj le še nekaj mesecev mladinskega obdobja, prihodnje leto pa bo skupaj z Blažem Furdijem, Markom Kumpom in Benjaminom Cujnikom prestopil med mlajše člane do 23 let. Ob koncu mladinskega obdobja je doživel kar dvoje velikih tekmovanj - evropsko in svetovno mladinsko prvenstvo, takoj za tem pa še mednarodno obarvano mladinsko dirko Po Štajerski. S prvima dvema nastopoma je bil nekoliko razočaran, zato .pa mu je dvignila samozavest dirka po Stajerski, na kateri je prepričljivo zmagal.

"S Furdijem sva v prvi etapi pobegnila sku­paj še z devetimi kolesarji, v zadnjem klancu pred ciljem pa sva bila tudi najmočnejša," se spo­minja obetavnega konca 94 km dolge etape, ko sta za več kot za pol minute prehitela zasle90­valce. Oba novomeška Blaža sta na dirki po Sta­jerski stopila na najvišji stopnički, na 4. mestu pa jima je delal družbo še Benjamin Cujnik. Zato pa sogovornik ni bil najbolj navdušen nad svo­jim nastopom na svetovnem mladinskem prven­stvu v Belgiji: "Že na evropskem prvenstvu je šlo vse narobe, zato smo z velikimi pričakova­nju odšli v Belgijo. A očitno še tudi tam nisem bil v pravi formi, poleg tega pa so nastopi na velikih tekmovanjih precej odvisni od sreče. Marko Kump je bil s šestim mestom v cestni vožnji še najboljši, vsi drugi pa smo bili, čeprav z majhnimi zaostanki, precej za njim," razloži Blaž, ki bi še najraje pozabil na tekmo v krono­metru, "dirkališče formule 1 v Spa-ju zgleda po televiziji, ko vozijo hitri avtomobili, ravno, v resnici pa ni niti metra ravnine," pravi Blaž, ki je to 23 km dolgo nalogo opravil s povprečno hitrostjo 38,115 km/h: "Zaostanek v hitrosti zgleda malo, a se na koncu pozra."

Ko je Blaž govoril O dirki Po Stajerski, je več­krat poudaril pomen ekipe, ki ima pri končnem uspehu tekmovalca najpomembnejšo besedo:

"Naša mladinska ekipa je res prava ekipa, ne sa­mo na tekmi, tudi ko nismo na kolesih, smo pri­jatelji. Skupaj gre vse lažje, zmeraj se ravnamo po geslu Vsak za vsakogar. Navadno se že pred dirko dogovorimo, komu bomo skušali poma­gati, da se pre rine v ospredje, med tekmo pa pogosto spremenimo načrt in preusmerimo po­zornost na tistega, ki ima tisti dan dobre noge," pravi Blaž. Letos čaka novomeške kolesarje še nekaj zahtevnih mednarodnih tekmovanj, naj­pomembnejša pa bo dirka svetovnega pokala Po Istri. "Lani smo na njej vozili zelo dobro, upam, da bo tako tudi letos," pravi Blaž, ki je sicer ve­lik ljubitelj športa, a obenem gleda nanj zrelo in realno, "seveda si želim, da bi nekoč vozil za kakšno poklicno ekipo, a od želje do uresničit­ve je dolga pot. Če ne bom uspešen v kolesarst vu, se bom pa usmeril v šolo in na kakšno dru­go področje."

Najbrž bodo pri tej odločitvi najbolj pomemb­na prav naslednje leto ali dve, ko se bo znašel v bližini absolutne konkurence: "Rad bi pohvalil našega trenerja Branka Filipa. Vsi mu zaupamo, predvsem pa se mi zdi, da je trener z izvrstnimi prijemi za mlade kolesarje. Ko bo naša ekipa pri­hodnje leto prestopila med mlajše člane, bo za nami že nov rod kolesarjev. Prepričan sem, da bodo prav tako uspešni, če jih bo le dobil v roke naš trener," pravi Blaž in v eni sapi našteje obe­tavne mladeniče, "to so Jure Ribič, Gregor Ba­čar, Gregor Lah in Pavel Gorenc."

Da je kolesarstvo zahteven šport, je potrdil tudi Blaž Jarc: "Po šoli in treningu mi ne ostane veliko časa in moči za še kaj drugega. Rad po­slušam glasbo, uživam pred računalnikom, a ča­sa za te konjičke je bolj malo," zatrjuje. Na vpra­šanje, če nosi modno rumeno zapestnico Lan­cea Armstronga, pa pravi: "Ne, ne nosim je in tudi vem, zakaj ne. Mnogi jo nosijo, pa ne ve­do, zakaj. Moram pa povedati, da je Armstrong moj kolesarski vzornik, tako kot naš Jani Braj­kovič. Navijam za Janija in z velikim zanima­njem spremljam njegov nastop na Vuelti."

Mike Urbanija

17-letni Mike je za spoznanje drugačen teniški igralec, ki išče svojo pot. Trditev je splošna in temelji na skopih podatkih, ki bi jih teniški poznavalci morda kaj hitro omajali. A vendarle so včasih bežni vtisi, ki nimajo ozadja, lahko dokaj natančni. Do Mikea, dijaka tretjega letnika Srednje šole v Domžalah, smo prišli po naključju, ki bi ga lahko imenovali tudi zmaga. V začetku avgusta je namreč zmagal na ITF turnirju v Domžalah. »Slovenski zmagovalcev tega turnirja je bolj malo,« je dejal športnik, ko smo ga vprašali, kaj mu pomeni ta zmaga.

Zmaga na pomembnem teniškem turnirju je še zmeraj nekaj, kar ne bi mogli opredeliti za drugačnost. Prav tako je nismo iskali v skrbi, s katero je po treningu loparje ponovno vtaknil v polivinilaste vreče. Zdelo se je, da je fant iz okolja, ki zna ceniti športni pripomoček, zagotovo se zaveda, da ga je moral nekdo kupiti. Morda se je drugačnost kazala tudi tako, da je pred odhodom na žrebanje za teniški turnir v Mariboru intenzivno treniral, čeprav bi se lahko izgovoril, da vadba pred začetkom turnirja res nima smisla, še posebno, če je počitek lahko celo koristen pripomoček za dober štart. Lahko tu iščemo Mikevo drugačnost?

Mike se je ob začetku šolskih počitnic odločil, da bo poslej svoj trening podredil temelitejši splošni pripravi. Vsak dan po dve uri kondicije sta se, kot meni fant iz Lukovice, izkazali kot dober prijem. »Menim, da se to zelo pozna na igri,« pravi tenisač, ki povezuje boljšo pripravljenost z zmagama na domačem turnirju za fante do 18 let in uvrstitev v finale na enem od članskih turnirjev. Ja, kondicijska priprava in občutenje lahkotnejše igre je bil najbrž dovolj dober razlog, da mu je podredil tudi vadbo med počitnicami:«Upam, da se bom v šoli nekako dogovoril za jutranji uri pouka, ko navadno opravljam ta del vadbe. Rad bi še napredoval, ali pa vsaj ostal na enaki ravni, doseženi med počitnicami,« je razmišljal tik pred začetkom šolskega leta. Čeprav zdaj že eno leto občasno nastopa tudi v absolutni kategoriji v domačem okolju, se je odločil, da bo skušal v prihodnji sezoni, ko bo še zadnje leto mladinec, priplezati čim višje na svetovni mladinski lestvici. Zdajšnje 730. mesto na svetovni mladinski lestvici po enem samem turnirju za točke ITF bo tako zanimivo izhodišče za primerjavo ob koncu leta 2007.

Postavljanje novih temeljev teniške igre mu ni padla kar tako v glavo. Priznava, da so se o tem veliko pogovarjali v domačem krogu. Oče, nekoč vrhunski voznik motokrosa, športa, ki prav tako zahteva izjemno telesno pripravljenost, si je mislil, da najbrž tudi v tenisu telesna pripravljenost igra pomembno vlogo. Ko smo Mikea povprašali po konjičkih, je kar oživel:«Igram in line hokej, tudi treniram z ekipo in seveda redno igram v domači ekipi. Vse je namenjeno sprostitvi, poleg tega pa tudi hokej pripomore h kondiciji,« je prepričan Mike, ki včasih sede tudi na motor.

»Prihodnje leto si želim udeležbe tudi na kakšnem teniškem kampu v tujini, morda v Španiji ali na Češkem, kjer bi se še bolj posvetil tenisu. Pri nas takih možnosti ni,« pravi igralec, ki zdaj sodeluje kar s tremi trenerji: Igor Ogrinc in Andraž Jovanović skrbita za teniško plat, Robert Kotnik pa za kondicijo. »Uživam v tenisu, posebno, ko se mi posreči dobra poteza,« zatrjuje z navdušenjem, ki ne dopušča dvomov, da igra zase in za svoje veselje. Morda pa je prav to otroško navdušenje nad igro, pa čeprav jo spoznava že deset let, tisto, kar je najbolj nenavadno in drugače. »Včasih med igro tudi zakričim od razočaranja, ampak to je navadno samo trenutek sprostitve. Loparjev ne mečem po igrišču,« zatrjuje.

Jerica Bernik, Orientacijski klub Škofja Loka

Marsikoga v šport pripeljejo drugi, pogos­to so to starši ali vrstniki. Tako nekako se je z orientacijskim tekom seznanila tudi ]erica. Brat se je z njim ukvarjal že dve leti, nato jo je pregovoril, naj poskusi tudi sama. Sprva ji ideja ni dišala, kajti trenirala je košarko in to ji je zadoščalo. Kasneje se je odločila, da obiš­če orientacijsko tekmo: "Te odločitve ne bom nikoli obžalovala. Hvala bratu, da me je pre­pričal. Orientacij ski tek me je, preprosto, za­svojil," pove z nasmehom.

Na prvo tekmo je odšla za zabavo in brez posebnega znanja. In zakaj jo je že prva tek­ma tako zelo potegnila v ta šport? "Zmagala sem. Prehitela sem vsa dekleta, ki so se prav takrat pripravljala na svetovno šolsko prven­stvo. To me je zelo motiviralo."

Začela se je bolj zanimati za ta šport, red­no obiskovati tekme in tudi trenirati. Trenin­ge orientacije združuje s treningi atletike. V šestih sezonah se je na njeni domači polici na­bralo precej odličij (večkratna šolska držav­na prvakinja, državna prvakinja v klasični in krajši razdalji, štafetah oo.).

Zakaj orientacija?

"Zakaj? Ker je drugačen, predvsem pa zani­miv šport z močno povezavo med fizičnim in mentalnim delom. Ni pomembna samo fizična pripravljenost, pač pa se moraš v določenih tre­nutkih hitro in premišljeno odločiti za pravo pot. Orientacisti nimamo strahu, da bi se izgu­bili. To je skoraj nemogoče, saj se nikoli ne iz­gubimo, pač pa samo zaidemo z idealne poti."

Načrti za prihodnost ...

Letos bo končala z nastopi v mladinski konkurenci na evropskih prvenstvih. V pri­hodnosti bi se rada udeležila tudi svetovnega prvenstva, vendar pa je pot do tja kar dolga. V prihodnji sezoni bo tekmovala v članski konkurenci, ker ji absolutna konkurenca pri­naša več izkušenj. Rada pa bi se še nekoliko bolj preizkusila v MTB-O in SKI-O, torej v orientaciji na kolesih in tekaških smučeh.

Še druga področja ...

]erica (18) je dijakinja zadnjega letnika gim­nazije v Skofji Loki, zelo rada smuča, hodi v hribe, kolesari, teče na smučeh, je tudi dejav­na tabornica. Taborništvo in orientacijski tek se ji zdita naravno povezana. Ne samo, da je orientacija ena od pomembnih taborniških spretnosti, pač pa je tudi obojestransko po­vezano z naravo. Pri teku sprošča svojo fi­zično energijo, pri taborništvu pa ustvarjalne zamisli.

Še za konec ...

"Orientacijski kolega mi je dal atletski na­svet, ki se ga kaže zapomniti - Treniraj težko, da boš zmagoval z lahkoto," dodaja z nasmeš­korn.

Eneja Osterman, Orientacijski klub Polaris Ljubljana

Eneja najbrž ne bi začela z orientacijskim tekom, če si ne bi ob pravem času poškodo­vala komolca - sreča v nesreči pač. Pred po­škodbo je uspešno tekmovala v odbojki, s svoj~ ekipo je b~la državna prvakinja, poleg tega Je bIla nekajkrat državna reprezentant­ka. Na eni od tekem jo je žoga nesrečno za­dela v komolec, zaradi česar je bila primora­na nekaj časa počivati. Ker pa ji športni duh tega ni dovoljeval, je na bratovo povabilo po­skusila z orientacijo, pri kateri komolec ni ta­ko pomemben. In tako se je začelo ...

"Prva tekma je bila zelo poučna in dolga, saj sem za progo, ki bi jo danes pretekla v 40 minutah, porabila 150 minut. Vsekakor mi to ni vzelo volje. Ugotovila sem, da mi je ta šport všeč. Tečeš, da ti ni dolgčas, se hkrati še ori­entiraš. Super kombinacija."

Tako se je Eneja udeleževala zmeraj več in več tekem i~ treningov ter bila vse uS'p~šnej~ šao Kmalu Je postala državna prvakinja pn mladinkah, zadala pa si je cilj biti najboljša rudi pri članicah. To ji je letos na državnem prvenstvu v šprintu uspelo. Eneja pa se želi dokazati še na klasični razdalji.

Strah pred izgublanjem v gozdu?

"Sploh ne. Morda sem imela pred prvo tek­mo malo treme. Menim, da se mladi ne želijo ukvarjati z orientacijo zato, ker se bojijo, da

bodo zašli. To je najbrž velika težava pri pri­vabljanju naraščaj nikov. Ampak to sploh ni mogoče, saj zmeraj prideš do ceste ali hiš in greš lepo nazaj do cilja. Izgubljanje po goz­du pa je povsem naravno, v tem je bistvo ori­entacije; kako najhitreje in čim točneje najti določene točke - kontrole. Vendar, če se mo­tijo tudi najboljši orientacisti s Švedske, za­kaj ne bi delali napak še mi?"

Načrti za prihodnost

V prihodnosti si želi vidnejših uvrstitev na evropskih MTB-O pokalih (podobno je te­ku; zemljevid imaš na nosilcu, ki je pritrjen na kolo). zo-letna Eneja cilja na naslov dr­žavne prvakinje in skupne zmagovalke ori­entacijske lige, želi si čim boljših uvrstitev na svetovnih prvenstvih.

Poleg orientacije

Zelo rada kolesari (zato jo tako zanima tu­di MTB-O), hodi v hribe, turno smuča, ves-

a, začenja s pustolovskimi tekmovanji (ad­venture race - mešanica disciplin), fotografi­ra, potuje in raziskuje. Tehnična tip(ica) z močnim adrenalinskim duhom - obiskuje drugi letnik Fakultete za strojništvo.

Državno prVenstvo OŠ in SŠ 2006

Državno prvenstvo v orientaciji za osnovne in srednje šole bo v petek, 6. ok­tobra pri OŠ Komenda Moste. Tekmovanje organizira Mira Rek, OŠ Komenda Moste. Prijaviti se je treba do 28. septembra na naslov andreja.anzur@gma­il.com tel. 031 710 411. Barvna orientacijska karta je v razmerju 1:10.000. Tek­movanje je posamično in ekipno. Prijava ob 12. uri, prvi štart ob 13.30.