Arhiv rubrike

Na tradicionalni predstavitvi zamejskega športa so se športni delavci Zveze slovenskih športnih društev v Italiji pohvalili z mnogimi uspešnimi športnicami in športniki, omenili pa so tudi dva mlada jadralca Simona Sivitz Košuto in Jašo Farnetija, ki sta se proslavila v razredu 420, novembra 2007 pa sta presedlala v olimpijski razred 470. Pravzaprav so bili v svojih predstavitvah zelo skromni, dejali so še, da bi se jadralca sicer prišla predstavit v Ljubljano, pa to ni bilo mogoče, ker imata v šoli pisne naloge …

No, oba jadralca smo v soboto popoldne presenetili v tržaški marini Sirena v Barkovljah, tam, kjer je srce znamenite Barkolane, čeprav je njun klub Čupa v Sesljanu. V brezvetrju sta na kopnem urejala svojo novo olimpijsko 470 – formulo 1 med majhnimi tekmovalnimi jadrnicami.

Seveda nas je najprej zanimalo, kakšno je njuno razmerje do šole, saj sta vendarle oba vrhunska športnika. Povedala sta, da šole v Italiji nimajo posebnega posluha za športnike: »Saj nam opravičijo izostanke, s tem ni težav, ampak kaj več pa ne. Pouk imamo tudi ob sobotah, tako da lahko začnemo treninge šele po pouku. Sobota je tudi edini dan, ko se zvečer lahko dobimo s prijatelji. Nedelja navadno mine s treningom, zvečer pa je treba znova narediti tudi kaj za šolo. Ja, časa za šport nimava veliko,« sta menila odlična jadralca, ki sta se v minulih dveh letih izkazala na jadrnici razreda 420. Flokist Jaš, ki skrbi za jadra, obiskuje 3. letnik tehniško usmerjenega znanstvenega liceja Franceta Prešerna v Trstu, Simon pa je prav tako v 3. letniku šole Žiga Zoisa na oddelku za geometre. Oba načrtujeta vpis na univerzo, Jaš na katero od tehniških, Simona pa mika arhitektura …

Šestnajstletnika torej mika vrhunska tehniška izobrazba, imata pa tudi visoke športne cilje, in sicer želita leta 2012 nastopiti na olimpijskih igrah: »To se zdi neznansko daleč, ampak veva, da se čas vrti zelo hitro. V razredu 470 so mladinci do 21. leta, tako da imava samo v mladinski konkurenci še pet let možnosti za uveljavljanje,« sta se poigravala s svojimi prihodnjimi izzivi, a ljudje, ki ju spremljajo, jima zaupajo in pomagajo, so prepričani, da bosta tudi z jadrnico 470, ki sta jo dobila v roke šele ob koncu novembra 2007, kaj kmalu začela nabirati izkušnje tudi v absolutni konkurenci.

»Seveda se zavedava, da je konkurenca v razredu 470 večja kot v 420, saj je olimpijski razred,« sta na trdnih tleh, a z izjemno željo po uspehu. Očitno so to njuno športno zavzetost občutili tudi sponzorji. Novo jadrnico 470, ki je bila še nedavno v lasti Margona in Čopija, in ves projekt njunega prehoda na višjo tekmovalno raven so zato podprli slovenski Seaway, pa domači izdelovalci jader US (Ullman Sails) iz Trsta ter Nautivela (LOGO).

Ja, pot do sponzorjev sta si nadobudna slovenska jadralca utrla z nizom uspešnih nastopov s 420, ki se je začel leta 2006 v Waymouthu v Veliki Britaniji na mladinskem svetovnem prvenstvu, kjer sta osvojila 12. mesto, v italijanski ekipi pa sta pripomogla k skupni zmagi. Istega leta sta na Kanarskih otokih na članskem svetovnem prvenstvu ISAF pristala na 5. mestu v srebrni skupini (drugi kakovostni razred), na italijanskem nacionalnem prvenstvu pa sta bila tretja in hkrati tudi najuspešnejša mladinca. Kakovostni preskok sta naredila leta 2007. Že januarja sta na Novi Zelandiji na svetovnem prvenstvu pristala v absolutni konkurenci na izvrstnem 24. mestu v zlati skupini najboljših. Višek njune jadralske poti pa je bila bronasta medalja na evropskem članskem prvenstvu poleti v Istanbulu. V bolj slabem spominu imata mladinsko evropsko prvenstvo v Medenblicku na Nizozemskem, kjer sta bila že blizu medalje, a sta zaradi komaj opaznega dotika vodilne angleške posadke v odločilnem plovu doživela diskvalifikacijo in na koncu pristala na 14. mestu, kar pa je še zmeraj uvrstitev, ki ji ni česa očitati. Domače državno prvenstvo sta v absolutni konkurenci končala na 3. mestu in bila hkrati druga najboljša mladinca v Italiji.

Zdaj že drugo leto sodelujeta s slovenskim trenerjem Matjažem Antonazom (z Davorjem Glavino sta bila leta 1987 svetovna mladinska podprvaka jadralnega razreda 470): »Sodelovanje se je začelo konec leta 2005. Dobro se razumemo,« je povedal Simon, in se spomnil na razplet poletnega evropskega prvenstva v Istanbulu, »ko sva bila pred zadnjo regato evropskega prvenstva še na 4. mestu, nama je do odločilne zmage in bronaste medalje pripomogla psihološka podpora trenerja.«

Jadralca se s trenerjem pogosto sestajata na slovenski obali, v Izoli, še pogosteje pa v Kopru, kjer imata mlada tržaška jadralca konkurenco vrstnikov. »Kadar preživiva vikend na slovenski obali, prenočiva kar pri trenerju. Takrat so treningi precej naporni, začnejo se že zjutraj s tekom ali z vožnjo s kolesom po klancih, ki jih nad Izolo ne manjka, sledi jadranje,« sta nakazala svoje športno življenje. Povedala sta še, da skušata na različnih regatah po svetu po zaslugi trenerja, ki sam v svojem tekmovalnem obdobju ni imel te sreče, videti še kaj več kot samo morje in jadralni klub. »Ni dobro, če tisoče kilometrov od doma mladim ljudem ne pokažemo še česa, s čimer obogatimo šport,« zatrjuje trener.

In še vsakdanja kakovost, ki Slovencem iz matice ne pomeni veliko. Simon in Jaš sta prepričana Slovenca in to dokazujeta s slovensko besedo na vsakem koraku. Najbrž bi se čudila slengu in angleščini v reklamah ter anglosaški in ameriški glasbi slovenskih radijskih oddaj  na vsakem koraku, tako kot prijatelj James John Moody iz Yorkshira, ki je ob obisku Ljubljane dejal: »Tu se počutim kot doma, povsod samo angleščina.«

Morda bo v prihodnosti po zaslugi Slovencev v Italiji in tudi naših jadralcev tam še zadnje zatočišče slovenskega jezika … Kdo ve?   

Omar Alhady, Partizan Vič, Ljubljana

Pri Omarju Alhadyju, državnem prvaku med kadeti na krogih, drugouvrščenemu v parterju ter tretjemu na drogu, se v zadnjih dveh letih, odkar smo ga predstavili v Športu mladih, ni zgodilo nič pretresljivo novega. V šoli (v Osnovni šoli Vič) je še zmeraj absoluten, z ocenami na najvišji ravni, še vedno v glasbeni šoli, za seboj ima že osmo leto violine in klavirja. Tudi to ni nič novega, da že nekaj časa ni bil v Jemnu, očetovi domovini, kjer ima veliko sorodnikov. »Najbrž bomo kmalu spet odpotovali na obisk. Zelo si želim spet videti domovino svojega očeta,« je povedal prihodnji dijak Gimnazije Vič v Ljubljani.

No, Omarja seveda zanima še eno potovanje, in sicer v Švico na mladinsko evropsko prvenstvo 2008. Umirjeno, kot zna, je povedal, da trenutno na vseh orodjih dodaja težavnejše prvine in prav zato je na državnem prvenstvu najbrž zmagal na krogih. Zaupal nam je: »Imel sem kar zahtevno vajo. Odločil sem se, da bom izpeljal težjo vajo z veletočem nazaj, prvino, ki je označena s težavnostno stopnjo C. Te vaje nisem veliko vadil, a mi je vseeno uspelo. Tudi seskok se mi je posrečil z majhnim prestopom. Zmage sem bil zelo vesel in tudi doma so bili veseli mojega uspeha.«

Z Omarjem smo se pogovarjali tik pred novim letom. Zanimalo nas je, če bo morda našel čas za kakšen koncert, ki jih je prav v tem času veliko: »To najbrž ne, ampak brez nastopa v glasbeni šoli ne bo šlo. Predstavil se bom z obema inštrumentoma, in sicer na koncertu, na katerega lahko pride vsakdo.« Na koncertu v glasbeni šoli zagotovo ni manjkalo gledalcev, ali je bil med njimi kašen telovadec ali sošolec, pa se bomo pozanimali.

Miha Virant, Partizan Vič, Ljubljana

Na državnem prvenstvu v mnogoboju je pristal na 6. mestu, a njegov seštevek 27,050 točk kaže, da ni nastopil na vseh orodjih. Res, že nekaj časa je poškodovan, težave ima z ramo, zato se izogiba vajam na krogih in na bradlji. Kljub temu ni obupal, raje se je usmeril na orodja, pri katerih ga poškodba ne moti, med njimi je tudi preskok.

»Pred poškodbo ga nisem maral, ko pa sem začel bolj trenirati, se mi je priljubil in letos sem postal državni prvak v preskoku. Pred tem so bili moje najbolj priljubljeno orodje krogi, pa tudi na bradlji sem rad telovadil,« pravi Miha, devetošolec z Osnovne šole Vič v Ljubljani, kjer je njegov športni pedagog znameniti Andrej Strehovec - Bič. To pa pomeni, da je Miha tudi ljubitelj igre pod koši.

Miha ima v razredu družbo klubskega kolega Omarja Alhadyja, v sosednjem paralelnem razredu pa je še Matic Pečan, prav tako člana Partizana Vič. Vsi skupaj so letos na državnem prvenstvu osvojili kar štiri naslove državnih prvakov. Osnovna šola Vič bi bila lahko absolutna ekipna državna prvakinja, če bi šole tekmovale tudi v tem, skorajda že vrhunskem gimnastičnem programu. Tudi sicer rad nastopa za šolo, denimo, v atletiki.

Miha ima rad športe, pri katerih je treba uporabiti moč. Zato mu je med ekipnimi športi najbolj všeč hokej na ledu. Njegova ljubezen do hokeja pa ni samo namišljena, saj je tudi sam hokejist. Ko zamrznejo bajerji v ljubljanskem predmestju ali na Rakitni, se zberejo prijatelji, nataknejo drsalke in že se s palicami v rokah podijo za ploščkom.

»Navijam za HK Jesenice. Najbrž zato, ker sem jih nekaj spoznal na drsališču na Jesenicah, kamor gremo večkrat s šolo drsat za športni dan. So prijazni fantje in se z nami radi pogovarjajo,«pravi Miha, ki se bo jeseni vpisal na športni oddelek Gimnazije Ljubljana Šiška. To pa pomeni, da s športom misli zelo resno.

»Prihodnje leto bom še zmeraj nastopal v obveznih vajah 4, vendar bodo vaje precej težje. Upam, da bom do takrat že pozabil na poškodbo in da bom lahko nastopil na vseh orodjih in v mnogoboju. Tega se že veselim,« zagotavlja.     

Žiga Britovšek, Partizan Vič, Ljubljana

»V sezoni, ki je pred vrati, bo veselo na vseh področjih,« pravi zmagovalec mnogoboja državnega prvenstva pri mladincih in drugouvrščeni v absolutni kategoriji, v kateri je zmagal še na konju z ročaji, in razloži, »veliko se je začelo dogajati v gimnastiki, še več pa v šoli. Veliko sem manjkal in zdaj skušam priti na zeleno vejo.« Obetavni telovadec z Viča, dijak 4. letnika na Srednji zdravstveni šoli v Ljubljani, ki ga kmalu čaka še matura, razmišlja takole: »Naporno je usklajevanje športa in šole. Še dobro, da je razredničarka prof. Zdenka Vogrič na moji strani. Ja, res sem vesel, da šolo zdelujem sproti in ne po izpitih, tako kot nekateri moji kolegi. Ne vem, če bi zbral toliko volje.«  

Žiga je že okusil nastop na svetovnem pokalu, saj se je oktobra v Glasgowu predstavil na konju z ročaji, orodju, ki mu poleg bradlje najbolj leži: »Delil sem si petnajsto mesto, to pa je zame lepa spodbuda za naprej. Ob zelo močni konkurenci sem bil vesel, da sem to dosegel. Zdaj ko sem občutil ozračje pomembnega tekmovanja, bo veliko lažje,« je še pristavil in potrkal po lesu, »lani sem bil zaradi poškodbe dva meseca v outu. Upam, da bo letos vse v redu.  

Peter Lampret, ŠD Maribor Center

Si predstavljate, da vas zagrabi, da bi trenirali nek šport, denimo, gimnastiko, tako kot Peter, a bi bil najbližji klub oddaljen vsaj 50 km? Ja, veliko volje morajo imeti vsi, tekmovalec, starši in še kdo, najbrž je tudi časa za šolo precej manj, saj ga nekaj požre vožnja. In prav zato smo v uredništvu uživali, ko smo videli Petra v svojem drugem elementu, v drugačnem gibanju – pri jadranju z desko po valovih, vožnji s kolesom in deskanju po snegu.

11-letnik iz Dobrne, ki trenira v Mariboru, je zmagal med vrstniki kar v treh nastopih, poleg tega pa je ujel še bronasto medaljo državnega prvenstva med kadeti. Čestitamo. O sebi je napisal tole:  

»Star sem 11 let in obiskujem peti razred osemletke. Gimnastiko sem začel trenirati, ko sem bil star sedem let. Sprva sem imel trening enkrat na teden, zdaj pa treniram vsak dan od ponedeljka do petka. V športnem društvu Center Maribor je moj trener Miha Marinšek, s katerim se zelo dobro razumem. Na treninge me vozijo oče, mama in babica. Zelo rad treniram in zaenkrat mi brez večjih težav uspeva usklajevati šolske obveznosti in gimnastiko. Upam, da bo tako tudi v prihodnje.

Bil sem državni prvak v OV1 (starostna skupina do 8 let) in OV2 (starostna skupina do 10 let), letos sem osvojil še naslov državnega prvaka v OV3 (starostna skupina do 12 let), zlati medalji na bradlji in konju z ročaji ter bronasto na parterju med kadeti do 14 let. Na mednarodnem tekmovanju v Makedoniji sem s kadetsko reprezentanco na tekmi treh držav osvojil tri bronaste medalje – na bradlji, na krogih in v mnogoboju.«

Matic Pečan, Partizan Vič, Ljubljana

Matic je že tako globoko v gimnastiki, da si življenja brez treninga in tekmovanj ne zna več predstavljati. Zdaj ko je devetošolec na Osnovni šoli Vič, kjer mu delata družbo sošolca iz paralelke Omar Alhady in Miha Virant, in se mu že kmalu obeta boj ob prehodu v srednjo šolo, pač ne gre drugače, kot da šolo jemlje resno.

»Zadnje čase sem precej manjkal zaradi treningov, zdaj pa je konec šale, moral bom  priti do ocen, ne gre drugače. Nekaj popusta imam pri športni vzgoji. Naš športni pedagog Andrej Strehovec dobro ve, kaj pomeni trening gimnastike in zato lahko, sicer v okviru projekta nadarjenih učencev oz. izbirnega predmeta šport, kjer sem lani sodeloval pri košarki, manjkam pri eni uri športne vzgoje in ta čas preživim na treningu gimnastike,« je pohvalil razumevanje svojega učitelja in je še dodal, »tudi to, da smo v devetem razredu trije telovadci, mi ne koristi, ker imam različne učitelje.« Matic se bo jeseni vpisal na eno od gimnazij, v ožjem izboru sta Gimnazija Vič in Gimnazija Ljubljana Šiška.

Zanimivo je, da sta z Omarjem Alhadyjem sicer prijatelja, ampak v gimnastiki sta vendarle konkurenta. Na letošnjem državnem prvenstvu je Matic zmagal v parterju, Omar pa se je na njem uvrstil na drugo mesto. Omar je zmagal na krogih, Matic pa je bil drugi: »V vsej gimnastiki mi je najbolj všeč parter. Tudi na krogih bi lahko zmagal, vse je bilo odvisno od seskoka. Omar je seskočil tako, da je naredil samo en poskokec, mene pa je salto naprej z obratom in pol premaknil kar za tri korake. No, tudi v finalu parterja je bila razlika med nama samo 5 stotink. Vrstni red bi lahko bil tudi obraten. V parterju imava isto vajo, jaz imam boljše skoke, Omar pa ima bolj izpiljene špičake in podobno,« zatrjuje Matic, ki si uvrstitve, pa čeprav na državnem prvenstvu, ne jemlje preveč k srcu. Nekoliko ga jezi, da je Omar en mesec starejši. Matic bo šele januarja star 14 let, zato ne bo mogel kandidirati za mladinsko evropsko prvenstvo.   

»Letos sem še zadnje leto telovadil tudi v kategoriji obveznih vaj 4, prihodnje leto pa bom že med kadeti. To bo ugodno, saj mi ne bo treba delati obveznih vaj, med kadeti bodo samo še poljubne vaje. Menim, da bo tako bolj zanimivo,« se že veseli športne spremembe in prehoda k težavnejši gimnastiki, čeprav bosta imela s trenerjem Juretom Herzmanskym več dela.

Ko se Matic sreča s knjigo, ga najbolj zanima, koliko strani ima, saj časa za branje, razen med počitnicami, nima.     

Rok Klavora, Sokol Bežigrad

Če bi Rok Klavora (19, 173 cm) telovadil na konju z ročaji, bi lahko dejali, da je osamljeni jezdec ŠD Sokol Bežigrad, a ker je državni prvak v parterju, bi mu morda bolj pristajal vzdevek akrobat. Ker je letos nastopil v finalu svetovnega pokala v Ostravi ob parterju še v preskoku, se mu takšen vzdevek najbrž kar prilega. Poleg tega je Roku drog (z vragolijami, ki so na njem možne) orodje, ki mu zelo ustreza, to pa je še tretji razlog, ki govori v prid njegovemu nagnjenju do akrobatike. A če vemo, da je Rok preživel od svojih devetnajstih kar petnajst let v telovadnici, potem moramo dodati, da je z obema nogama trdno na zemlji, pa naj bo vzdevek še tako »zračen«.

DP – tekma za domačo rabo

»Gimnastika je garaški šport, veliko je treba delati, in šele na koncu kaj nastane,« pravi Rok, ki je svoj življenjski uspeh dosegel v Ostravi, in sicer z dvema uvrstitvama v finalu svetovnega članskega pokala. »Tudi zmaga na državnem prvenstvu je lepa popotnica in motov za naprej. Ampak zdaj smo že toliko stari, da bi se morali na velikih tekmovanjih uvrščati v finala in pobirati medalje. Državno prvenstvo je samo tekma, s katero se doma pokažemo, kaj znamo,« je razmišljal, ko je vadil helijev obrat na bradlji.  

»Srednjo ekonomsko šolo delam z izpiti, tako lahko dvakrat na dan treniram. Sem v četrtem letniku, imam še nekaj obveznosti za tretji letnik. Potem pa nameravam na Fakulteto za šport. V življenju želim biti uspešen,« na kratko združi sedanjost z željami za prihodnost in dodaja, »seveda bom ostal vse življenje v gimnastiki, ampak nisem prepričan, da se bom lotil trenerskega dela. Bolj me mikata, denimo, delo na Fakulteti za šport ali pa športna vzgoja na srednji šoli. Kot trener bom z veseljem delal z mladimi telovadci.« O trenerstvu ni želel razmišljati: »Delo trenerja je zahtevno. Najprej mora biti prijazen, to je včasih težko, saj vemo, kakšni so mulčki in kaj vse jim roji po glavi. Moj trener Dejan Jovanović je z menoj zdržal štirinajst let, kar je poseben dosežek. Trener mora biti neprestano na treningih, če imaš družino, je to težko uskladiti.        

Konkurenca za ekipo za EP 2008

Rok Klavora si bo leto 2007 zapomnil po množici tekmovanj, najbolj pa septembrski finale svetovnega pokalu v Ostravi na Slovaškem, kjer je stopil v svetovno telovadno gimnastično elito v parterju in v preskoku: »Upam, da bom poslej ujel še mnogo nastopov v svetovnih finalih. Uspešni smo bili tudi kot ekipa na univerzijadi v Bankoku (12. mesto). Nastopal sem v parterju, a sem si zvil nogo, tako da je bilo s tem tekmovanja zame konec. Evropsko prvenstvo na posameznih orodjih je bilo letos v Amsterdamu (konec aprila), v parterju sem pristal na 52. mestu, kar je za prvi takšen nastop kar dobro. Zadovoljen sem bil z vajo, uspelo mi je, da sem jo izpeljal do konca. Tega sem se najbolj razveselil. Predvsem pa sem na evropskem prvenstvu dobil veliko izkušenj. Zdaj telovadim bolj sproščeno, vaje mi veliko bolj uspevajo.«

Prvo Rokovo naslednje veliko tekmovanje bo evropsko prvenstvo: »Več se nas bo potegovalo za mesto v ekipi. Če ne omenjam obeh naših asov, smo v konkurenci Sašo Bertoncelj, Alen Dimic, Žiga Britovšek, Sebastjan Štraus, ki pa se je pred dnevi hudo poškodoval, pa še Žiga Šilc, ki je prav tako poškodovan.»    

Mladi obetajo

Rok opaža, da je kar precej nadarjenih telovadcev med najmlajšimi, ki spadajo še bolj v kategorijo naraščajnikov: »Na državnem prvenstvu sem videl, kaj zmorejo. Tudi v mojem klubu sta dva – Jan Miklavž in Jaka Zorec, oba trenirata pri Franciju Rojcu.

Kaj je najtežje?

Rokova najtežja prvina je kombinacija treh skokov, salto nazaj, stegnjen z obratom za 540 stopinj (ob pristanku gledaš naprej), tako sledi stegnjeni salto naprej z enim obratom (gledaš naprej) in na koncu stegnjeni salto z enim in pol obrata ter pristanek: »To kombinacijo imajo v svojih vajah mnogi telovadci, saj je dokaj zahtevna. So še druge povezave, denimo, stegnjeni salto nazaj z dvema obratoma in pol in povezava s kakšnim saltom naprej in obratom .... Največ točk prinesejo prav povezani skoki.«

Bradlja je  Rokovo četrto orodje v nizu priljubljenih: »Na bradlji se intenzivno učim  novih prvin, ki jih bom uporabil v vaji za EP. Dobro je, da pogosto treniram poleg Mitje Petkovška. Pomaga mi, včasih pokaže kakšno »finto«. Sploh pa je Mitja zelo prijazen. Nekaj stvari na bradlji sem se naučil z njegovo pomočjo. Tudi salto naprej raznožno in helijev obrat na bradlji ter nekaj ostalih prvin. Znati prvine še ne pomeni veliko, najtežje jih je povezati.«

Žiko Stevanovič, Partizan Vič, Ljubljana

Tretješolec s Srednje strokovne in poklicne šole Bežigrad pravi, da obiskuje Teksas: »To je bolj udomačen izraz za našo šolo, ampak, kolikor vem, je šola kar urejena. Moja smer je prometni tehnik. Na koncu me čaka poklicna matura, potem pa se bom moral zbrati, da bom opravil preskok z dodatnimi izpiti, s čimer bom lahko kandidiral za vpis na Fakulteto za šport. Šport me najbolj zanima in upam, da mi bo uspelo,« je povedal resno, a odkritosrčno, kot je potekal ves pogovor.

»Konj in bradlja mi ne gresta posebno dobro, pa ne zato, ker ne bi dovolj treniral, preprosto imam na teh dveh orodjih težave,« je povedal brez dlake na jeziku. »Posebno me daje seskok z bradlje. Obvladati bi moral seskok z dvojnim saltom nazaj, pa še enega ne znam. S tem se mučim že dolgo, očitno je vse v glavi. Zato delam pri seskoku enojni salto naprej, a tudi to je premalo za kakšno resno oceno,« je razkril svojo hibo na bradlji, o svojem počutju na konju pa je pristavil, »trener mi razlaga, da imam idealno postavo za konja, ampak še sam ne vem, zakaj ga ne maram. Pa saj to ne pomeni, da ne treniram dovolj. S trenerjem sva naredila načrt, kako pripeljati vaje na konju in na bradlji na zeleno vejo, vsak dan treniram na obeh orodjih. Enkrat se mi mora odpreti,« pravi Žiko, ki je še mimogrede razložil, da kadeti najbrž do evropskega prvenstva ne bodo sestavili ekipe, zaradi česar je tudi udeležba vprašljiva.

Zanimivo je, da je tudi Žiko najprej obiskoval Osnovno šolo Vič, kjer ga je za gimnastiko, tako kot mnoge druge, nagovoril športni pedagog in gimnastični trener Jani Muha. Še zmeraj zatrjuje, da je mnogoboj boljša izbira kot specializacija za eno orodje: »Ko sem lani zaradi bolezni nastopil samo na parterju, sem se zelo slabo počutil. Če nastopaš na vseh šestih orodjih, ti mora nekje uspeti.« 

Žiko je velik ljubitelj nogometa in kadar ima možnost, z veseljem igra s prijatelji najboljšo igro na svetu. »Seveda imam tudi svojo ekipo, za katero navijam. To je Liverpool. Zakaj prav ta? Ker mi je všeč rdeča barva,« razkrije začetek svoje barvne lestvice, v kateri imajo posebno mesto tudi bolidi Ferrarija, ki so v njegovih očeh malo hitrejši od konkurence, pa še njegov dres je v barvah nacionalne zastave, kjer prav tako ne manjka rdeče barve.

S polnimi jadri – med sporednimi svetovi …

Spadate med ljudi, ki se jim dan ali teden lahko vlečeta kot jara kača? 10-letna Petra Bedene pozna ta pojav le iz pripovedovanja. Odličnjakinja iz OŠ Toneta Čufarja v Ljubljani le redko, največkrat v podaljšanem bivanju, okusi »tradicionalno« preživljanje prostega časa na igrišču. Sicer pa spretno krmari med šolo in šolskimi obveznostmi ter mnogimi obšolskimi dejavnostmi. Ko je prestopila prag osnovne šole, je takoj začela spoznavati vzporedne svetove plesa in glasbe, čemur sta se kasneje pridružila še gimnastika in judo.

Deklica z nežnim nasmehom je pred petimi leti postala članica plesne šole Kazina, kjer je sprva spoznavala različne plese, zadnji dve leti pa se posveča latinsko-ameriškim plesom. »Znanje plesa mi lahko koristi kadarkoli, ob mnogih priložnostih,« je dejala petošolka, ki za prijaznim obličjem skriva odločnost in razum, že usmerjen v prihodnost. Iz podobnega vzgiba se je pred dvema letoma pridružila šolskemu judoističnemu krožku, kjer pa pod vodstvom Dejana Vogrinca že sega po medaljah na domačih in mednarodnih tekmah. »Judo ni le šport, v katerem razvijam svoje fizične sposobnosti. Je tudi spretnost samoobrambe, zaradi česar se počutim varneje. A nasprotnika z judom ne poškoduješ, le ravnotežje mu spodneseš,« je razložila in poudarila, da judo pomeni mehko pot.

Že v starih časih se je od mladih damic zahtevalo zaokroženo vzgojo, ki je obsegala znanje jezikov, plesa, petja, vezenja. Te vsebine so se spreminjale, še zmeraj pa raznovrstna znanja in spretnosti pričajo o zaokroženi osebi. Petra je že v prvem razredu pričela z igranjem flavte, ki pa jo je pred dvema letoma zamenjala za klavir. »Z dvema rokama izvabljam več tonov, zaradi česar je melodija polnejša,« razmišlja in dodaja, »poleg tega pa je klavir odlično dopolnilo petju. Pogosto skušam pesmi, ki jih pojemo pri zboru, doma zaigrati tudi na klavir.«

Pred petimi leti se je Petra namreč pridružila otroškemu zboru RTV Slovenije, s katerim so že nastopali na radiu, v Filharmoniji in v Cankarjevem domu, pa v frančiškanski cerkvi. Občasno pa stopi iz zbora in navdušuje kot solistka. »Sama sem pela tudi že v Filharmoniji. Trema sicer ni moja spremljevalka, a tam  sta občinstvo in mogočnost institucije napravila svoje.« Treme se je precej otresla na tekmovanjih juda, na katerih trener Dejan nenehno ponavlja, da ne smejo pokazati strahu. »Na mednarodnih tekmah, kjer ne poznam nasprotnikov, me malce stisne. A tedaj le globoko vdihnem in si rečem, da sem trenirala in zato tudi zmorem,« nam je zaupala svoj pogled na strah. A tako razmišlja tudi pred zahtevnejšimi kontrolnimi nalogami ali klavirskimi izpiti. Po uspehih sodeč so njeni prijemi uspešni.

Da v umu dekleta z rumenim pasom nenehno tli misel na prihodnost, pričajo ne le njene mnoge dejavnosti, temveč tudi učenje. Ko se velika večina otrok julija zapodi v užitkarstvo poletnih počitnic, si Petra sprva vzame dva tedna, da obnovi in utrdi snov preteklega šolskega leta. »Nekatera znanja so zagotovo zelo uporabna, a bi lahko hitro potonila v pozabo. Za plavanje, sončenje, branje pa mi še zmeraj ostane dovolj časa,« je razložila, ko je zagledala začudenje na mojem obrazu.

Marsikomu se zdi, da je Petra prezasedena. Celo njena mama, ki jo sicer spodbuja in ji svetuje pri izbiri krožkov, meni, da bi lahko malce izpregla. A Petra se bolj strinja z očetom, ki jo podpira v njenih prizadevanjih. »Krožki so sprostitev – podobno kot športna vzgoja, da si oddahnem od matematike ali angleščine, ki zahtevata veliko zbranosti. Ko pa mi katera od dejavnosti odpade, se vlečem naokoli kot megla,« je še pridalo dekle, ki se raje kot pred televizijski zaslon za konec tedna odpravi s starši v gore.

Ja, in še to: Petra je bila zmagovalka judoističnega turnirja ŠD Mala šola juda, kjer so ji podelili naziv najuspešnejše tekmovalke.

Plavalna svetovljanka

Ste že kdaj pomislili, da bi uspešnemu športniku – vrstniku ali vrstnici, pa čeprav ga ne poznate osebno, poslali čestitko za, denimo, uspešen nastop na svetovnem prvenstvu? Morda se sprašujete, zakaj bi kaj takega naredili? Preprosto zato, ker Sara tudi v vašem imenu po svetu razširja podobo nasmejane, prijazne, zadovoljne in uspešne najstnice iz Slovenije. Sam bi ji poslal čestitko zaradi vsega naštetega, in tudi zato, ker je plavala v finalu svetovnega prvenstva, pa ne mladinskega, pač pa absolutnega.

V elitnem klubu osmerice

Sara je tako prestopila v klub osmih najuspešnejših plavalk na svetu v disciplini 200 m delfin in tako samo potrdila, da je plavalna svetovljanka. Kaj to pomeni v plavanju, si Slovenci ne predstavljamo, saj le redki vedo, kako razširjen šport je plavanje in kakšno neznansko konkurenco, poleg atletike, obvladuje ta šport absolutnih številk, v katerem se nihče ne more skriti za nikomer. Ko smo naštevali Sarine pluse, zakaj bi ji kazalo poslati čestitko, ni bilo poleg presežnika, ki bi se nanašal na voljo in željo, da uspešno sklene maturo na gimnaziji  Bežigrad, v mednarodnem programu. Ko je s sijočim obrazom pripovedovala o pripravah v Južni Afriki in prijetnem ozračju v univerzitetnem središču v Pretoriji, pa o doživljanju avstralskega Brisbaneja ali ozračja razsežne Arene Roda Laverja, kamor so za svetovno prvenstvo kar na teniška igrišča postavili bazen, sem jo mimogrede vprašal, če je spotoma morda še kaj naredila za šolo, še posebno, ker sva se pogovarjala samo dve uri po prvem od mnogih maturantskih preizkusov mednarodnega programa. »Ja, vsak dan se je treba učiti, brez tega pa ne bi šlo,« se je zasmejala, ne da bi skušala podkrepiti izrečeno z resnobnim izrazom obraza, »najbrž mi ne bo uspelo, da bi se uvrstila med zlate maturantke, ampak že to, da z lahkoto opravljam maturo, mi veliko pomeni,« je nakazala skrito željo. Mimogrede je pohvalila še svoja profesorja Sojerja in Kodermana. Zanjo sta si vselej, tudi po pouku, prijazno vzela čas za razlago snovi, ko se je na veliko tekmovanje pripravljala v korenu afriškega roga in v deželi Tam spodaj. Ob osmi uri zvečer pa je razhajajočo družbo, ki je sodelovala pri pogovoru, seznanila: »Zdaj bi se morala že eno uro učiti. Jutri me znova čaka del mature.« Nato je odbrzela h knjigam.

Brez zdravja – ni dosežkov

Vesti s svetovnega prvenstva v Melbournu so v Sloveniji kapljale le prek medijev. Sara zatrjuje, da je bilo v tej enosmerni komunikaciji marsikaj nepomembnega. »V Sloveniji ni pravega specializiranega plavalnega športnega novinarja,« je dejala mama Rebeka, nekoč tudi sama izvrstna plavalka. Več o plavalnih nastopih smo lahko zvedeli iz pogovorov po prvenstvu, tudi to, da se jo je že med prvenstvom lotila bolezen. Zaradi slabosti in bruhanja je dobila infuzijo. »Ker so podobne znake slabosti doživljali tudi drugi plavalci, smo sklepali, da ni bil vzrok okužba s hrano, pač pa slaba kakovost vode. Na enem od treningov sem pogoltnila kar precej vode, po tem so se začele težave,« je pripovedovala. Toda ko je razmišljala, če bi morda brez teh zapletov lahko stopila še za korak bližje k medalji, se je pozabavala z možnostmi: »Nobene razlike ne bi bilo, četudi bi bila peta. Ja, če nenadoma shujšaš za dva kilograma, se to močno pozna. Medalja je bila, ko zdaj razmišljam o tistih dogodkih, res oddaljena, toda nikoli ne bom vedela, kako bi svoj hiter začetek pripeljala do konca, če bi pričakala finale povsem zdrava.« 

Sara, s šestnajstimi leti doslej najmlajša slovenska udeleženka olimpijskih iger 2004 v Atenah, pravi: »Po maturi si bom vzela še nekaj dni za žur, potem pa se bom lotila priprav za prihodnje izzive. Že zdaj mi je hudo, ker se je končalo srednješolsko obdobje. Tako dobro sem se počutila v šoli, da bi še kar hodila v isti razred, še posebno, če bi vedela, da je matura že opravljena,« je uporabila časovni stroj.

In kaj bo počela prihodnjo sezono? Pravega odgovora na to vprašanje nismo dobili. Sredi mature razmišlja, da bo eno leto uživala v Sloveniji, med prijatelji, samo s plavanjem in tekmovanji in se tako poskušala čim bolje pripraviti na OI v Pekingu. Že naslednji trenutek jo je, navajeno načrtovano izrabiti vsak trenutek dneva, pograbila panika: »Ampak, nekaj bom morala početi. Morda pa enoletni premor do začetka študija sploh ni najboljša možnost,« se je otresla nečesa, kar v zadnjih desetih letih intenzivnega plavalnega udejstvovanja sploh še ni doživela, »pa saj še nisem utegnila opraviti vozniškega izpita, glede na to, da je oče pilot, pa dedek in babica tudi, zdaj pa se je še brat Gal vpisal na letalsko šolo EPTS na Danskem, bi se  spodobilo, da se seznanim z letenjem. Dedek in babica v Beogradu bi bila neznansko ponosna, če bi se lotila letenja,« ji je začela delovati domišljija.

Želja – treningi tudi v tujini

Toda šala, v kateri je bila vsaj polovica resnih namenov, je izpuhtela, takoj ko se je vrnila k plavanju. Čeprav je bil ta del pogovora najbolj buren, bo v tem zapisu bolj kratek. »Nič še ni odločeno in dokler je tako, ne bi želela buriti duhov,« pravi Sara, ki je izjemno pronicljiva opazovalka plavalnih dogajanj okoli sebe, pa čeprav jim s svojimi dejanji ne daje posebne teže. »Zelo cenim Petra Mankoča, pogosto ga kaj vprašam. Seveda sem hvaležna trenerju Mihi Potočniku, da me je pripeljal tako daleč, ampak zdaj tudi sama razmišljam, kaj in kako bi še lahko izboljšala pri svojem plavanju. Izpopolniti želim predvsem obrat, tu je Mankoč najbrž naš največji poznavalec,« je Sara vrgla drobec in postregla z novim, »zaželela sem si tudi malo plavalne družbe vrstnic iz Nizozemske. V Melbournu smo se precej družili, izjemno sproščena in samozavestna družba so. Ne vem, zakaj ne bi kakšen zimski mesec preživela z njimi,« in se je že vnaprej veselila treninga v malo bolj spodobnih razmerah, kot so v radovljiškem bazenu pod balonom.

Sara, ki je v domačih plavalnih bazenih staknila astmo, se zaradi tega niti ni jezila. Vesela je bila, da so zdravniki po mnogih pregledih to sploh ugotovili, da je prejela učinkovito zdravilo, ki ga je bilo treba tudi pravočasno prijaviti, da je ne bi obdolžili jemanja nedovoljenih poživil. »Žal pa vse bolj ugotavljam, da v Slovenji ni dovolj posluha za plavanje. Veselila sem se že Mancevičevega projekta plavalnega centra, pa je padel v vodo. Na Nizozemskem ima vsaka občina svoj 50-metrski plavalni bazen, Ljubljana pa ga, kot edina od evropskih glavnih mest, še nima,« pravi Sara in misel dopolni, »lepo je trenirati v dobro prezračenih zimskih bazenih, brez klorovih hlapov, ki se vlečejo nad gladino …«            

Dober tek – s tepanjakinejm 

Naslednja Sarina plavalna nastopa bosta na univerziadi v Bankoku in na velikem plavalnem mitingu na Japonskem, kamor so povabljeni vsi finalisti nedavnega svetovnega prvenstva. »Vam bom povedala, kakšen okus ima tepanjaki,« je takoj uporabila priporočilo znanca pilota. Ja, Sarino obzorje že dolgo niso več samo obrisi gorenjskih hribov.    

Sarini državni rekordi

100 m prosto 56,19 (1. 8. 2006, Budimpešta)

                      59,19 (25. 6. 2005, Almeira)

200 m prosto: 1:58,79 (26. 7. 2005, Montreal)

400 m prosto: 4:12,25 (24. 6. 2005, Almeira)

100 m delfin 59,16 (25. 3. 2007, Melbourne)

200 m delfin 2:08,69 (28. 3. 2007, Melbourne)

Z visokimi športnimi cilji

Namiznoteniška igralka Kaja Petrovčič je ena od mlajših igralk iz Križ pri Tržiču, trenira že polnih sedem let. Zdaj je učenka 8. razreda na Osnovni šoli v Križah, v redovalnici ima zelo dobre ocene, njene misli pa so namenjene predvsem športu.

»Šport je zdaj v mojem življenju na prvem mestu, imam tudi status športnice, vendar se nanj redko sklicujem,« pravi in dodaja, »ne, ne treniram za rekreacijo, v športu imam visoke cilje. Zdaj sem kadetinja, na lestvici najboljših sem trenutno na osmem mestu. Letos načrtujem prodor med štiri najboljše v Sloveniji. S takšno uvrstitvijo bi si odprla pot na velika tekmovanja. Rada bi nastopila na evropskem kadetskem prvenstvu,« razloži in doda, da ima že nekaj mednarodnih nastopov na Madžarskem, Hrvaškem, v Avstriji in Italiji. »Na tekmovanjih v tujini si pridobiš veliko izkušenj, spoznaš mnogo novih igralk,« meni dekle, ki vadi pri Žigi Jazbecu in Klemnu Mraku.

Kaja je prava športnica in za zabavo se loti vsakega športa, denimo, badmintona in odbojke. Badminton ji je všeč, ker udarci ne zahtevajo take natančnosti kot namiznoteniški, izjemno pomembno pa je delo nog. Prav to pa pride prav pri namiznem tenisu, ki zahteva kačje reflekse. In odbojka? Kot nalašč so prišla Šolska košarkarska liga in odbojkarska tekmovanja: »Odbojko je izjemno lep šport in vesela sem, da so se na ŠKL spomnili tudi nanjo. Fino se mi zdi, da je poleg veliko navijačev, da je dobro športno ozračje, da sošolci in sošolke navijajo in da pri dogodku sodeluje vsa šola.

(Več v reviji ŠM 128)

Zdaj že v članski reprezentanci

Na državnem prvenstvu je eden od starejših trenerjev razmišljal, kako igralkam razložiti, da vsak kilogram dodatne teže pripomore, da se reakcijski čas podaljša, da se na dolgotrajnih turnirji z odvečno težo povečuje utrujenost, da bolj trpijo sklepi: »Ja, pri pogovorih o teh težavah je treba biti zelo obziren,« je ugotovil. No, Anita Tomašić, trenerka Mance Fajmut, dijakinje drugega letnika srednje šole iz Slovenj Gradca, teh težav nima. Manca, ki sicer živi in trenira na Ravnah na Koroškem, je bila od nekdaj vitka igralka. In če se je že nekoč lahko pohvalila z izjemno hitrimi udarci, ta njena lastnost postaja z leti še bolj izrazita.

Mančina prva trenerja sta bila Marko Špegel in Andrej Bač, pred približno tremi leti pa je skrb za njeno vadbo prevzela Anita Tomašić, ki meni, da je Ravenčanka ena od najbolj nadarjenih igralk: »Nedavno se je pridružila članski reprezentanci. Svoj prvi članski nastop je imela na tekmi evropske lige v Avstriji. Tekmo je sicer izgubila z 2 : 3, vendar je igrala zelo dobro. Konec marca bo z reprezentanco nastopila tudi na članskem evropskem prvenstvu v Beogradu. To bo zanjo in za njeno dojemanje kakovostne igre zagotovo pomembna izkušnja.« Manca je v zadnjem obdobju osvojila vse turnirje v mladinski kategoriji. Trenerka Anita Tomašić dodaja: »Manca je napadalna igralka, predvsem pa je zelo pomembno, da ima rada svoj šport, da na treningih uživa. Tudi zato se ne bojim, da ne bi napredovala.«

Gravitacija – tako in drugače

Kaj ima astronomija skupnega z namiznim tenisom? Načelno prav toliko kot z vsemi drugimi športi z žogo, saj je gravitacija eno temeljnih vprašanj vesolja. Deluje namreč na vsa naša početja, ureja gibanja. No, če je poleg Anja Garmut, 13-letna učenka 8. razreda na Osnovni šoli v Radljah, je povezava še nekoliko trdnejša, saj ena naših obetavnih mlajših kadetinj v okviru izbirnih vsebin na šoli sledi tudi astronomiji. Doslej sicer še ni prebrala kakšne knjige Stephena Hawkina, a ga pozna: »V šoli smo se pogovarjali o njem,« je dejala.

A Anjo veliko bolj zanimajo zakoni gravitacije (težnosti), ko gre za namiznoteniško žogico, ko nanjo vpliva sama, s svojimi zavitimi udarci, ki povzročajo različna vrtenja. S praktičnimi vprašanji vrtenja in odboji celuloidne žogice, težke samo 2 grama, se ukvarja že osem let, njeno napredovanje pa spremljata in usmerjata trenerja Vojko Lukner in Matej Peter, oba strokovnjaka za trening z dekleti. Z Anjo smo se pogovarjali na reprezentančnih pripravah v Radljah. Priznala je, da je bila slabo organizirana, saj je želela Nino Pavlin povabiti k sebi domov, pa jo je prehitela in se nastanila v hotelu. No, najbrž je kljub temu preživela prijeten teden zimskih počitnic v družbi najboljših igralk in svojih približnih vrstnic.

Radeljčanka je lani osvojila TOP turnir za mlajše kadetinje, na državnem prvenstvu pa je bila druga: »Lani sem se udeležila evropskega prvenstva v Sarajevu. V svoji kvalifikacijski skupini sem bila tretja, tako da sem se uvrstila v tolažilni turnir in tam pristala na 8. mestu. V Sarajevu sem videla, kako dobre so že igralke moje starosti. To spoznanje je bilo dober motiv za še bolj zavzeto vadbo. Sploh pa se mi zdi, da se naša trenerja kar potrudita, da imamo zahtevne treninge,« se je spominjala svojega največjega tekmovanja in seveda priznala, da z zanimanjem pričakuje letošnje mladinsko evropsko prvenstvo v Bratislavi, »še prej pa želim izboljšati uvrstitve na našem TOP turnirju in državnem prvenstvu,« je povedala kar 173 cm visoka igralka.

Namizni tenis in jaz

Za namizni tenis sem se odločil pri sedmih letih. V šoli sem se sprva prijavil za dve dejavnosti, za igre z žogo in namizni tenis. Ker sem se moral odločiti, kam bom hodil,  sem si sam pri sebi rekel, da bom igral namizni tenis in če mi bo všeč, bom tudi ostal.

Ko sem videl trenerja (Darka Maliča), nisem vedel, ali bo strog ali prijazen. Prepričal me je, da je namizni tenis pravi šport. Že na drugem treningu sem igral z njim. Bilo je zabavno, saj je zadel vse žogice, tudi sam nisem bil slab. Vse treninge sem vzel resno, trener me je večkrat pohvalil in prepričal, da lahko postanem dober igralec. Po pol leta treninga me je poslal na prvo tekmo. Bil sem vznemirjen. Igral sem dobro, saj sem prišel do četrtfinala, izgubil sem proti zmagovalcu turnirja Darku Jorgiču. Še naprej sem pridno treniral in zmeraj pogosteje igral s trenerjem.

Več informacij o mojem klubu, trenerjih in soigralcih je na spletu http://www.klub-ntk-logatec.si/.

(Več v reviji ŠM 128)

Ne vem, kaj bi počel brez hokeja …

Erik je dijak Srednješolskega centra za pošto, telekomunikacije in računalništvo, obiskuje pa športni oddelek prvega letnika. V razredu sedi skupaj še z 31 sošolci – športniki. Njegov vzporedni svet je hokej na ledu. Čeprav je še kadet, igra tudi že v mladinski ekipi Olimpije. V tej konkurenci je v letošnji sezoni opravil devet nastopov, kot lahko razberemo iz statistike pa se je s sedmimi zadetki in štirimi asistencami na lestvici najboljših igralcev uvrstil presenetljivo visoko. Zdaj, ko je sonce močneje pritisnilo na strehe nad ledenimi ploskvami, pa se že preusmerja v »in line« hokej.

Olimpijin kadet je za svojo vlogo napadalca naštudiral finto, ki ji pravi »kavelj«. Preprosta finta s telesom, ploščkom in palico, nekakšna zanka, ki jo mora narediti plošček pred nasprotnim obrambnim igralcem, da se odpre prostor za strel na vrata, pa v resnici ni preprosta. Ko omeni tehniko takoj pohvali Anžeta Kopitarja, zdaj že NHL-ovca, ki navdušuje gledalce v najboljši ligi na svetu: »Anžeta smo občudovali že ko je igral še v Sloveniji. Zdaj pa je vzornik vsem nam mladim igralcem. Že prej smo skušali posnemati njegovo tehniko, igral je z glavo, imel je izvrsten pregled nad igro,« se Erik spominja Jeseničana in še doda, da so Anžetovi kadetski nasledniki letos v končnici državnega prvenstva premagali Olimpijo s 3:2 in 1:0.

 Kako spoznaš, kdo je dober v hokeju? Vprašanje je amatersko, saj se občasnemu gledalcu hokeja zaradi hitrosti zdi, da vlada na ledu nekakšen nered. Eriki, ki igra pretežno v napadu z Rokom Bergmanom, Gregorjem Režkom, Luko Ščapom in Benjaminom Levičem, je odgovoril preprosto in obenem natančno: »Dober igralec zna predvidevati.«

(Več v reviji ŠM 128)

Pohvale za trenerja in gimnazijo Škofja Loka

Ne vem, kako je Matic Skube, svetovni mladinski prvak v slalomu, prišel pred vrata znamenite slaščičarne  Homan v Škofji Loki. Nenadoma je stal poleg mene, v hlačah in majici peščeno puščavske barve. Za hipec me je spomnil na Clinta Eastwooda in ko sva zakorakala v stavbo, se je gibal kot Clint, nekoliko lenobno, s preračunljivo natančnostjo, samozavestno. V filmski pripovedi bi moral nositi pas s pištolo …, a je bil praznih rok.

Ko sva se dogovarjala za termin, mi je bilo jasno, da bo zjutraj smučal. Najbrž je nekje, za nekimi vrati, pustil še mokre smuči. Bil je petek in pravkar je priletel s Krvavca, kjer je opravili nastop za državno prvenstvo v veleslalomu: »Jutri imamo še eno tekmo,« me je seznanil.

Kdo ve, ali naslov državnega prvaka v smučanju sploh še kaj pomeni. Bilo bi izredno površno, da čez desetletje ne bi mogli ugotoviti, kdo je bil leta 2007 najboljši smučar v državi. V smučarskem svetu je bilo bolj pomembno vse, kar se dogaja v mednarodni areni. Za Matica je bilo MSP zagotovo najpomembnejše tekmovanje življenja, še posebno, ker je z odliko končal mladinsko obdobje. Matic bo mladinec še prihodnjo sezono, a takrat se bo podal že na nove preizkušnje – na tekme evropskega pokala.

»Sezona me je utrudila. Čutim, da imam mišice lenobne in otrdele,« je skušal razložiti z besedami, a jih ni uspel uskladiti z dejanskim stanjem. Moda je prav zato zbujal vtis filmskega Clinta. Če imaš za seboj 140 dni s smučmi na nogah, najbrž res začneš pozabljati, kako se hodi po asfaltnih ulicah.

(Več v reviji ŠM 128)

Topolino je zmeraj doživetje

Moje ime je Eva Sever Rus. Stara sem 14 let in obiskujem 9. razred Osnovne šole Tabor Logatec. Ker sem doma v kraju, kjer ima smučarski tek dolgoletno tradicijo, se tudi sama že osem let ukvarjam s tem športom. Za tek na smučeh me je navdušila prijateljica. Treniram 6-krat na teden po dve uri. Letos smo mnogo treningov opravili na Pokljuki, kar je bilo naporno zaradi izgube časa. Vendar pa je za menoj uspešna sezona. Na državnem prvenstvu sem osvojila 2. mesto, na tekmovanju Topolino 4. mesto, na Alpe-Adria z Anjo Eržen 1. mesto v sprint štafetah in 6. mesto v posamični tekmi.

Moja največja tekmica in zelo dobra prijateljica Anja Eržen je na Topolinu 2007 obdržala lanski naslov. Skupaj sva bili tudi v štafeti na tekmovanju Alpe-Adria, kjer sva v sprintih ugnali vso konkurenco. Družili sva se tudi na tekmovanjih za alpski pokal in na pripravah z mladinsko reprezentanco. Na vseh teh tekmovanjih sva bili sostanovalki, veliko sva se pogovarjali in ugotovila sem, da Anja ni samo odlična tekmovalka, ampak tudi zanimivo, veselo in prijetno dekle.

(Več v reviji ŠM 128)

Pri nas doma so vsi športniki …

Jan je zdaj učenec 9. razreda Osnovne šole v Ljutomeru. V zadnjih treh letih je zrasel – v višino in osebnostno. Zdaj se že zaveda, da je blizu vrha evropskega kadetskega namiznega tenisa, besedico »kariera« uporablja smiselno, njegov izraz je resnoben, a se zna nasmejati, predvsem pa je optimist: »Rad se spopadem z boljšimi od sebe,« zatrjuje, tako dojemanje igre pa je zagotovo pozitivno.

In kaj se je v zadnjih letih spremenilo pri njegovi igri? »Treba je odigrati že več žogic, imeti moram več moči, zato ne treniram več štirikrat na teden, ampak sedemkrat. Tudi zrasel sem, zato sem moral prilagoditi tehniko, zdaj igram lepše za oko. Dosegel sem nekaj lepih mednarodnih uspehov,« je razložil delček svoje namiznoteniške rasti in glasno obnovil uvrstitev na drugo mesto v dvojicah, skupaj z Maticem Slodejem, na lanskem kadetskem EP v Sarajevu. Trenerji in selektorji, ki ga spremljajo, so veseli tudi letošnje mednarodne zmage sredi januarja na Češkem, prav tako v dvojicah, a z italijanskim soigralcem Marcom Rechom. »Sodelovanje se je obneslo, pričakujem, da bova na prihodnjem mladinskem evropskem prvenstvu, ki bo julija v Bratislavi, vzela še kakšen skalp in osvojila medaljo,« se je razgovoril o svojem soigralcu, ki ga je srečal na mednarodnem tekmovanju v Modeni v Italiji, in dodal, »tam sem še za nekaj dni podaljšal tekmovanje s treningom. Takrat sva se z Marcom odločila za sodelovanje.«

Ga je v Modeni morda očarala zgodovina starega Rima, ki na vsakem koraku gleda vate, še posebno, če si tujec? Vprašanje o morebitnem veselju do zgodovine in prihodnjem študiju se je izkazalo za napačno predvidevanje: »Jeseni se bom vpisal v športni oddelek na gimnaziji v Murski Soboti. Vse možnosti za svoj športni napredek moram zdaj izrabiti za svojo športno kariero,« je povedal odločno in seveda pribil, da bo na koncu srednje šole nesel prijavo za študij na Fakulteto za šport. »Predvidevam, da v srednji šoli ne bom imel težav. Sicer pa je mama učiteljica kemije in biologije, obvlada naravoslovje,« je dejal Jan, in ne da bi trenil, dodal, da se je v šoli naučil poslušati in pozorno spremljati razlago, tako da se mu ni treba veliko učiti. »Zmeraj ko gremo na priprave, imam s seboj knjige in zvezke. Tudi moji kolegi tako preživljajo ure, ko nimamo športnih obveznosti. Na pripravah je dobro ozračje tudi za učenje, veliko bolj spodbudno kot doma, ko se učim sam. Sicer pa ves prosti čas porabim za šolo, da je vse v najlepšem redu,« je bil odkrit. 

Ko je omenil starše, je s ponosom povedal, da so pri njih doma vsi športniki: »Oče je igral nogomet v ekipi NK Cven, v prvi pomurski ligi, dedek je bil telovadec in selektor ženske odbojkarske reprezentance. Ženske v družini me spodbujajo, mama in babica skrbita, da imamo dobro prehrano, da zdržimo vse napore,« in je v šaljivem slogu naštel svoje priljubljene jedi. Seveda je bil na seznamu tudi pomfri, čeprav mu je znano, da ne spada med zdravo hrano, in da bi bilo bolj primerno uživati sadje.

(Več v Športu mladih št. 127)

Od umetnosti do čiste hitrosti

 Tjaša Kroflič, ki je že od petega leta pripeta na drsalke, je zdaj dijakinja četrtega letnika športnega oddelka na I. gimnaziji v Celju. Začela je z umetnostnim drsanjem, a ko je spoznala, da ji umetnostno drsalna resničnost ni naklonjena, na to jo je pogosto opozarjala poškodba kolena, je izrabila možnost, ki se ji je prav takrat ponudila – prestop v hitrostno drsanje na kratkih stezah, v short  track.

Kakšen šport je hitrostno drsanje? V nasprotju z umetnostnim drsanjem ne zahteva elegance in uglajenosti gibanja, ampak je pragmatična športna zvrst, nekakšna atletika na ledu. Od drsalcev in drsalk zahteva predvsem dobro telesno pripravljenost, izvrstno tehniko drsanja, pa tudi precej smelosti, ko je treba pri velikih hitrostih polagati v zavoju. Ne smeš se ustrašiti konkurentov, čeprav ti grozijo s komolci, padcem ali kakšnim drugim presenečenjem. Tjaši, japonske postave, ko je brez drsalk, ne bi prisodil, da obvladuje vse težave. A glede na to, da je že od otroštva na ledu, se ji zdi vse normalno. Led je podlaga, na kateri ji zlepa ne zdrsne.

Tako je menila še do nedavnega. Ko se je v Budimpešti temeljito poškodovala Patricija Sluga, ki je morala kar tam na operacijo, in ko je Urban Kalšek pred mladinskim svetovnim prvenstvom z dolgo klino drsalke ujel plošček, ki zaznamuje stezo v zavoju, in si zlomil gleženj, je začela pogosteje razmišljati o poškodbah tudi Tjaša. »Nikoli doslej me ni bilo strah pred poškodbami, zdaj pa že pomislim na nevarnost,« pravi, a v isti sapi doda, da se je tako navadila na hitrostno drsanje, da brez tega ne bi mogla več živeti. (Več v Športu mladih št. 127)

Cilj - reprezentanca

Tejo Oblak iz Škofje Loke (1990, 170 cm, organizator igre, 2. letnik ekonomske šole v Kranju), ki je igrala na sklepnem turnirju, je ena izmed ključnih igralk v vseh treh kategorijah škofjeloške ekipe, poleg tega pa je tudi kandidatka za mladinsko reprezentanco. Nadarjena košarkarica nam je povedala:

Kako si začela pod koši?

Košarko sem začela trenirati v 5. razredu osnovne šole pri klubu KK Odeja Škofja Loka in še zmeraj treniram v istem klubu. Igram za ekipo kadetinj, mladink in članice.

Kakšne uspehe si že nanizala?

Moj prvi uspeh pri košarki je bil v sezoni 2001-2002, ko smo v osnovnošolskem prvenstvu dosegle 2. mesto. Najbolj pa sem bila zadovoljna v sezoni 2004 -2005, ko smo s kadetinjam osvojile naslov državnih prvakinj. Takrat sem bila tudi izbrana v najboljšo peterko turnirja ter bila najboljša strelka turnirja. Tudi letošnja uvrstitev z mladinkami na 2. mesto v državi je zagotovo uspeh, ki se ga ni treba sramovati.

Doslej v reprezentanci?

Najprej sem igrala za pionirsko reprezentanco (Slovenj Gradec) in bila na turnirju izbrana za najboljšo obrambno igralko, potem pa še za kadetsko reprezentanco za letnik 89 (EP Estonija) ter za letnik 90 (EP Finska).

Cilji in moto

Moj cilj za letošnje leto je uvrstitev v mladinsko reprezentanco. Moj moto pa je, da brez košarke nebi zdržala, saj mi veliko pomeni.

O sebi

Skoraj vedno sem dobre volje, rada treniram, tudi s soigralkami se zelo dobro razumem, rada imam smeh. Rada bi postala uspešna športnica in zdi se mi, da sem na kar dobri poti.

V smučanju in kot človek

 Piko Dvornik smo povabili, da napiše nekaj o sebi in smučanju. Od povabila do izdelka je minilo le nekaj ur, v uvodu pa je zapisala: »Živijo! Nekaj sem napisala, pač, v skladu z obdobjem, v katerem sem. Najbrž se bom čez nekaj časa smejala svojim zdajšnjim razmišljanjem, ampak tako pač je.«

Šola in šport

Obiskujem 1. letnik gimnazije Novo mesto, sem v športnem oddelku, čeprav sem imela še lansko leto drugačne načrte. Ko po dolgem času pridem v šolo ali pa ko začnem razmišljati, kaj bi počela v življenju, se večkrat vprašam, kaj sploh počnem tu. Ampak, prav tu mi najverjetneje omogočajo najboljše usklajevanje šole s športom. Nikjer ni lahko, samo vedeti moraš, kaj je v določenem trenutku na prvem mestu. Morda prav zato, vsaj pri meni, pade kdaj tudi kakšna slabša ocena. Se zgodi, da mi šola ni zmeraj na prvem mestu.

Smučarski klub in trener

Že od začetka sem članica smučarskega kluba Trimo Trebnje. Zdi se mi, da nas je vsako leto manj, kar je po eni strani pričakovano, saj gre zmeraj bolj zares. Tu na Dolenjskem smo bolj ali manj »osamljeni«, zato smo predvsem v pripravljalnem obdobju večkrat prikrajšani za kakšen »primerjalni« trening s konkurenco, v pravem tekmovalnem ozračju. Vse skupaj pa skuša s pravimi prijemi nadomestiti naš trener Roman Podlipnik. In ker se tudi on zaveda, da smučanje ni vse, je hkrati učitelj na gimnaziji na Jesenicah. Večkrat si poiščemo zamenjavo za prvega trenerja. Oba, ki ga dopolnjujeta, sta prav tako dobra.

Sezona težav – problem je samo v meni

Seveda se zavedam, da je letošnja sezona ena izmed pomembnejših. Že od začetka  smo se dobro pripravljali na tekme, tako na smučiščih kot tudi na kondicijskih treningih. Šlo mi je dobro in imela sem občutek, da lahko naredim, kar hočem. Na treninge sem zmeraj prihajala dobre volje, sproščena, vendar še vseeno zbrana. Pred nekim štopingom pa se mi je vse obrnilo na glavo. Hotela sem si že spet priklicati tisti občutek zaupanja vase, vendar ga nisem našla. Vedela sem, da moram nekaj spremeniti, ampak mi ni in ni uspelo. To stanje je še zmeraj prisotno. Saj verjamem vase in vem, da lahko odpeljem tako, da vse premagam, a iščem občutek zaupanja, poskušam tudi kaj spremeniti. Včasih ne vem več, kaj naj naredim. Dobro se zavedam, da moram vztrajati. Prepričana sem, da bo kmalu prišel moj dan, ko se mi bo vse »ujelo«. Verjamem, da takih težav nimam samo jaz. Vsak ima kdajpakdaj tako obdobje, eni prej, drugi kasneje. Takrat imajo pomembno vlogo trenerji in bližnji, ki te podpirajo in verjamejo vate. Vem, da sem še zmeraj jaz tista, ki lahko kaj spremenim. Zanimivo, skoraj vsi so iskali problem v  smučeh, mažah, včasih je že kdo podvomil v uro, pa sodnike, na koncu smo prišli do prehrane. Sama sem ves čas vedela, da to ni vzrok za moje trenutne slabe dosežke. Problem je bil samo v meni in samo jaz ga lahko rešim.

Prehrana – o tem se je dobro pogovoriti

Vegetarijanstvo – je zdravo ali ne? Sama sem vegetarijanka že približno šest mesecev. Ko se odločiš za tako prehranjevalno spremembo, moraš natančno vedeti, kaj le-ta pomeni za tvoje telo. Torej je ključnega pomena, da sam sebe dobro poznaš. Moraš pa imeti nekaj temeljnega znanja o prehrani, pa o tem, iz česa je človek zgrajen, iz česa so živila, katere snovi potrebuje telo, da lahko opravlja različna dela, kako hitro se živila razgrajujejo … Vse to moraš povezati s svojim razumom in občutki. Upoštevati pa moraš tudi svojo kondicijsko pripravljenost in nasploh napore, ki jih preživljaš.

Pri športnikih je mogoče res težje zdržati brez mesa in mesnih izdelkov. Upoštevati moraš, denimo, da s tem, ko ne poješ »dunajca«, nekaj izgubiš, istočasno pa moraš razmišljati, kako boš to nadomestil. Rešitev iščem, če se le da, v naravnih nadomestkih. Nasploh se izogibam raznim tabletam, sirupom in podobnemu. Skratka, usklajevati moraš svoje znanje prehranjevanja in svoje občutke. Načeloma z vegetarijansko prehrano ni nič narobe, če si s tem ne škodujemo. Res, o teh zadevah se je dobro pogovoriti s kakšnim strokovnjakom s tega področja ali pa v roke vzeti kakšno knjigo o prehrani. Tudi sama na začetku nisem vedela, za kaj sploh gre, zdaj pa mi je že malo bolj jasno.

Rokomet, Amnesty, U2

To, prosti čas! Hecam se, ali pa tudi ne. V smučanju skušam čim bolj uživati. Tudi takrat, ko mi ne gre, to počnem zaradi sebe, vem, da lahko neham, kadar hočem, vem pa tudi, zakaj se že nekaj časa trudim in odrekam kakšnim stvarem. Ampak, napore ne jemljem kot trpljenje, prej kot nagrado za to, kar pač delam. Veliko je tudi prijetnih trenutkov.

Saj sem že rekla, da smučanje ni vse. Kadar ne smučam, se mi kar smeji, ko vidim, kaj vse želim narediti. Takoj za smučanjem sta rokomet in Amnesty International. Rokomet je šport, ki ga želim že od nekdaj igrati. Letos so se mi te želje izpolnile. Na treningih uživam, se zabavam, zabijam gole, potem pa grem. Ni čisto tako, je pa blizu.

Istočasno mi veliko pomeni to, da lahko sodelujem z Amnesty. To je nevladna organizacija, ki se med drugim bori za človekove pravice. Smo ekipa mladih, ki želimo po svojih močeh izboljšati prihodnost. Verjetno si marsikdo misli: »Kaj pa se bodo tile »tamali«, ki še sami zase ne vedo, vtikali v politiko?« Čez nekaj časa bomo mi spreminjali svet.

Najbolj uživam v poslušanju glasbe, pesmi. Pod pesem štejem samo tiste skladbe z odličnim besedilom, ki so hkrati povezane z izvirnim zvokom električne kitare, bas kitare in bobnov. Vsemu temu rečem U2. Res, odlična glasba, predvsem pa ljudje. Morda se sliši smešno, vendar sem se prav od njih ogromno naučila. Ko sem spoznala njihove vzpone in padce, sem vedela, da se ne smem kar tako predati. Spomnim se, da sem bila nekoč prepričana, da ne bom več trenirala. Nato sem si ogledala eno izmed kaset o njihovi biografiji. Zjutraj sem šla na trening. Kdor me pozna, zagotovo ve za U2 in moje načrte. Ob sebi imam zmeraj MP3 in vse pesmi U2.

Športnika leta Občine Kungota

Osebna izkaznica: starost: 14 let,  šola, razred: 9. razred v Osnovni šoli Kungota, najljubša hrana: testenine, palačinke, pica; najljubša pijača: ledeni čaj; najljubši film: Forrest Gump.

Kako si prišel v stik z badmintonom?

Zanj me je navdušil oče. Neko poletje sva si na morju za zabavo podajala perjanico. Tisto jesen sem začel trenirati v mariborskem klubu Argus.

Kakšno pa je stanje glede treningov in trenerjev?

Sprva sem treniral dva- do trikrat na teden, treniral me je Robert Tomažič – Čobi. Kasneje sem treniral štirikrat na teden že pri BK Kungota, ko je bil moj trener oče. Zdaj treniram petkrat na teden, moj trener pa je Aleš Forjan.

Kakšni so tvoji uspehi, želje in pričakovanja?

Večkrat sem že zmagal na državnem prvenstvu posamezno, v dvojicah in mešanih dvojicah do 11, 13 in 15 let. Zmagal sem na velikem mednarodnem turnirju v Friedrichshafnu v Nemčiji leta 2005, pa lani na mednarodnem turnirju Srebrna žogica v Lendavi, opravil sem več uspešnih nastopov. Sem v ožjem izboru za kadetsko reprezentanco, s katero bom najbrž septembra nastopil na ekipnem evropskem prvenstvo v Istanbul. Uspehe želim nizati še naprej, tako doma kot v tujini.

Imaš morda kakšnega vzornika?

Moj vzornik je že od začetka, zdaj treniram že osmo leto, Mariborčan Luka Petrič, s katerim sem treniral pri BK Argus. Luka je zdaj članski državni prvak. Občudujem pa tudi Danca Petra Gadeja Christensena, ki se na svetovnem badmintonskem vrhu uspešno kosa s prevladujočimi Azijci, predvsem s Kitajci in Indonezijci.

Kje nameravaš nadaljevati šolanje?

Zame je šola, kljub velikim športnim prizadevanjem, na prvem mestu. Dobro usklajujem šport in šolo, imam status športnika in učitelji me v badmintonu podpirajo, tako da se jim moram zahvaliti. Šolanje bom nadaljeval na II. gimnaziji v Mariboru. Niti sanja se mi ne, kaj bom počel v življenju … morda bom poslovnež, ekonomist … Vsekakor pa bom tudi po koncu športne poti ostal v badmintonu kot trener.

Kateri so tvoji konjički v prostem času?

Prostega časa je bolj malo, izkoristim pa ga za kakšno igro na računalniku, ogled filma ali pa grem s prijatelji na igrišče. Z branjem knjig pa bi se težko pohvalil …

(Več v Športu mladih št. 127)

Moj osebni rekord je 21,5 m

 Sem Vid Vrhovnik, doma v Škalah pri Velenju, 12. julija bom dopolnil osem let.  Sem učenec 2. razreda  podružnične šole v Škalah. V šoli mi gre kar dobro. Sem vesel, razigran in priden učenec ter dober prijatelj. Že štiri leta treniram smučarske skoke in sem član SSK Velenje.

Moj prvi trener je bil Luka Ograjenšek, sedanji trener pa je Viki Čepelnik. Moj osebni rekord je  21,5 m, največji uspeh pa nedavno osvojeni naslov državnega prvaka v Mislinju, na skakalnici s K-13, pri cicibanih do 9 let. Skačem tudi v drugih kategorijah in na večjih skakalnicah. Moj vzornik je Thomas Morgenstern. V klubu imam veliko prijateljev, saj moramo držati skupaj, da je na treningih lažje in zabavnejše. Pozimi treniramo v telovadnici dvakrat na teden. Če je sneg, smo skoraj vsak dan na skakalnici, na kateri naredimo po deset skokov na trening.

Doma imam  že 27 pokalov in nekaj medalj ter veliko diplom. V poletni sezoni sem sodeloval na pokalu Alpe-Adria v Italiji, Avstriji in Sloveniji in osvojil skupno  tretje mesto. V pokalu Cockta sem dosegel skupno 4. mesto med leto starejšimi tekmovalci. Tekmoval sem že v Nemčiji, v skokih in kombinaciji, osvojil pa sem prva mesta. Skoke imam rad in upam, da bodo v Velenju zgradili športni center z večjo skakalnico, da bom lahko, ko bom večji, treniral v Velenju in se mi ne bo treba voziti v Kranj ali Avstrijo.

V prostem času rad rolam, kolesarim, plavam, igram nogomet s prijatelji, hodim na različne športne tekme. Sem navijač sestre Kaje, ki trenira plavanje. Tudi sam imam veliko navijačev. To sta moja starša, pa sestra in učiteljica Magda, sošolci in sorodniki. Moja velika želja je, da bi bil zdrav in brez poškodb in da bi nekoč skakal na svetovnih prvenstvih ter na olimpijskih igrah. Ko bom velik, želim postati policist.

Lep športni pozdrav in še veliko uspehov pri pripravi revije Šport mladih.

Vid Vrhovnik

Spomin na sezono 2006 – (z leve) Dina Buljobašič, Kaja in Jana Majerič

Vesela je bila vabila za reprezentanco

Sem Kaja Vrhovnik iz okolice Velenja. Obiskujem 5. razred osnovne šole Livada - Velenje. Sem članica plavalnega kluba Velenje. S plavanjem sem se začela ukvarjati v 3. razredu. Po končanem plavalnem tečaju so me povabili v klub. Kmalu sem se udeležila državnega prvenstva, na katerem sem osvojila prvo medaljo. Nato sem dobila povabilo v državno reprezentanco. Uspešno sem nastopala na mednarodnih in domačih mitingih tako z državno reprezentanco kot s klubom. Letos sem na državnem prvenstvu osvojila pet državnih naslovov in eno drugo mesto. Tega se pred sezono nisem nadejala, saj nimamo zimskega bazena. Zaradi obnove bazena se vozimo na treninge vCelje. Zaradi treningov in učenja za šolo nimam veliko prostega časa. Včasih preberem tudi kakšno zanimivo knjigo (Živalski vrt iz škatlice, Harry Potter …) in poslušam glasbo. S prijatelji se zelo dobro razumemo, saj veliko časa preživimo skupaj v šoli. S soplavalci smo zelo povezani in držimo skupaj. Na tekmah pa damo vse od sebe in dosegamo lepe uspehe. Ko nimam tekmovanj, skupaj s starši držim pesti za brata Vida, ki tekmuje v smučarskih skokih.

Imam več konkurentk, s katerimi tekmujem, in sicer Mojco Sagmeister, Dino Buljobašič, Teso-Najo Jamšek in Saro Traven. Moja trenerka je Špela Bukovec. Na treningih preplavamo od 4 do 6 km. Treningi so kar zahtevni, a včasih tudi zelo lahkotni. V šoli mi gre odlično, saj že štiri leta dosegam odličen uspeh. Imam super razredničarko, ki me podpira, kljub temu da sem veliko odsotna. Največ podpore dobim od staršev, spremljata me na skoraj vseh tekmovanjih, pa od brata, sorodnikov, prijateljev, trenerjev … Moj cilj je, da bi se uvrstila na OFEM (olimpijski festival evropske mladine) leta 2009, ki bo na Finskem. Moja vzornica je Sara Isakovič.

Lep pozdrav (Kaja Vrhovnik)

Ne vidim nič drugega, kot šport …

Če bi Matjaža, ki je star šestnajst in pol, vprašali, zakaj je bila letošnja zima zanič, bi večina, ki ve, da je obetaven smučarski skakalec in državni prvak do 17 let, najbrž ugibali v povezavi s snegom in smučarskimi skakalnicami. Pa bi se zmotili. Matjaž je najprej igral hokej -, njegov brat Matej je še zmeraj hokejist -, in ker si fantje v Vrhpolju pri Kamniku, kjer je doma, sami naredijo led in, ko jim to uspe, izrabijo vsak trenutek za igro. Seveda, letos je bilo mraza za njihov okus premalo: »Hokej je najboljša igra za razgibat. Naše doma narejeno drsališče ni kar tako, saj je obdano z leseno ogrado,« zatrjuje in še pove, da je navdušencev za hokej, s svojo opremo, dovolj in še preveč za dve ekipi …

Vendar pa je Matjaževo življenje zdaj povsem v primežu smučarskih skokov. Obiskuje Ekonomsko gimnazijo v Kranju, znameniti športni oddelek, živi v internatu, »tu se imamo super, znamo se tudi zabavat, predvsem pa je poskrbljeno za šport in za šolo. Med tednom je vsak dan namenjen treningu, na skakalnica ali pa v fitnesu,« pravi, in če mu na koncu tedna uspe priti domov, prav tako trenira skoke, zvečer pa morda ujame še kakšno urico zabave za prijateljski hokej.

»Čeprav mi je bil hokej že od nekdaj všeč, sem se brez pomisleka odločil za smučarske skoke. Vendar pa sem med skakalce prišel šele pri desetih letih, to pa je v primerjavi z nekaterimi že zelo pozno,« pripoveduje član skakalnega kluba iz Mengša od koder je tudi Rok Benkovič: »V okviru šolskega programa treniram z Gorazdom Bertoncljem, Pimožem Triplatom in Jožetom Berčičem. Fantje, ki skrbijo za šport v šoli, so zelo zavzeti, vendar pa najraje treniram s klubskim trenerjem Alešem Selakom,« je še povedal prvi član mladinske ekipe skakalnega kluba iz Mengša.

(Več v Športu mladih št. 126)

Matica, dijaka 3. letnika športnega oddelka na gimnaziji v Novem mestu, smo še zadnji trenutek ujeli v mladinski konkurenci, in sicer po zaslugi neznanega judo fana (glej ŠM 125, str. 14), ki nam je razložil, da bi si zaslužil predstavitev že zdavnaj. Res, je. Napako popravljamo, in ker se zdravi po poškodbi, mu želimo hitro okrevanje.

V katerem klubu treniraš in kdo je tvoj trener?

Že deset let treniram v JK Olimpija Krmelj, trenerki sta Inna Toropeeva in Olga Shtyrba, obe sta bili odlični tekmovalki. Vadimo v  telovadnici osnovne šole v Krmelju.

Kam bi uvrstil judo na lestvici športov po zahtevnosti?

Zagotovo je zelo zahteven šport. Pri judu potrebuješ veliko kondicije, vztrajnosti in  vzdržljivosti  ter  tudi koncentracijo za vsak boj. S trenutkom nepazljivosti lahko izgubiš boj. Skrbno moraš spremljati telesno težo.

O Jigoru Kanu – ali jemlješ judo tudi kot filozofijo?

O filozofski razsežnosti juda sem razmišljal le enkrat, ko sem v šoli izdeloval seminarsko nalogo o zgodovina juda. Preletel sem nasvete J. Kana in takratno stanje v svetu juda. V njegovo življenje se nisem poglabljal, zanimale so me le njegove ideje in tehnike, ki jih je izpopolnjeval. Sprva sem ga jemal samo kot šport, ampak kasneje, ko spoznavaš bistvo juda, predvsem pri izpitih za pasove, usmeriš svoj razmislek tudi k filozofiji. Ju pomeni nežen in do pot. Iz tega se je kasneje razvilo veliko načel, denimo, popusti, da zmagaš ali z majhno močjo do velikega učinka. Športna pot juda brez filozofije je kratka in ponavadi neučinkovita. Brez odgovornosti, odrekanja, vztrajnosti, trdega dela ni uspeha. To je moja filozofija.

Na Nagaoki je nekdo nekoga butnil s čelom v glavo.

Judo je kontaktni šport, pri katerem pride tudi do nenamernih udarcev. Res pa je tudi, da je v vseh športih čedalje več »umazanije«. Mnogi bi naredili vse, da bi zmagali. Kljub temu da je vse večji poudarek na fair playju, je slednjega v praksi, žal, zmeraj manj. Tudi sam bil sem že večkrat »žrtev« agresivnega obnašanja.

Kakšen je dober trener?

Najpomembnejše je zaupanje, tako trenerja v tekmovalca kot obratno. Dober trener naj bi tekmovalce spodbujal, jim nudil oporo, saj ima vsak vzpone in padce, dobre in slabe dneve. Mora biti strog, zahteven in hkrati razumljiv ter spoštljiv. Dober trener je velika pomoč pri uresničitvi lastnega in skupnega cilja.

Bil si že na velikih tekmovanjih, na OFEM, MEP, KEP ...

Zame je bilo najuspešnejše leto 2005, potem pa so se začele vrstiti poškodbe. Najprej sem osvojil naslov kadetskega državnega prvaka, potem še 5. mesto na kadetskem A-turnirju na Češkem, kjer sem dosegel tudi normo za EP in OFEM. V vsej sezoni sem na šestih domačih kadetskih tekmah petkrat zmagal in bil enkrat drugi. Na EP v Salzburgu sem osvojil 9. mesto, na OFEM v  Lignanu 2005 pa sem, po porazu po točkah proti mladinskemu svetovnemu prvaku, pristal na 7. mestu. Ozračje na EP in OFEM je nekaj posebnega, boja pred polno dvorano se ne da opisati. Tega v Sloveniji ne moreš doživeti. Ponosen sem, da sem bil v reprezentanci za OFEM. To možnost imajo le redki.

(Več v Športu mladih št. 126)

Sabina – za prijatelje Biba …

Nataša Rode zaradi poškodbe ni nastopila na Zmajčku 2007. V nedeljo bi morala opraviti uro baleta. »Ni govora, bom raje gledala drsalno tekmo,« se je pridušala, »kaj pa, če bi za Šport mladih pripravila pogovor s katero od drsalk, ki so že končale nastop,« se je ponudila. Absolutno dobra zamisel. Katero od kolegic pa bi intervjuvala, je sledilo vprašanje, »ne vem, z vsemi sem prijateljica …« O Sabini Ališić iz jeseniškega kluba nismo v ŠM še nikoli ničesar prebrali.

V Športu mladih zmeraj vprašajo po šoli.

»Obiskujem prvi letnik jeseniške gimnazije, športni oddelek. Imam same nove sošolce in moram priznati, da so izjemni. Z vsemi se razumem in pogosto se skupaj odpravimo zvečer ven. Sobote so zakon, petkovi popoldnevi pa sploh (smeh).«

Zdaj bi morala povedati, kaj ti je v šoli najbolj všeč.

»Moj naj predmet so odmori (smeh).«

Treningi so pri drsanju ubijalski, so že zgodaj zjutraj. Se sploh zgodi, da je na treningu kaj prijetnega?

»Ja, veliko je napornih treningov, poleg tega pa tudi veliko zabave. Super je bilo lani poleti na kampu v Celju. Bivali smo v dijaškem domu, tam pa je bila tudi skupina nogometašev. Igrali smo se posebno igrico »komandosi«, ampak pravil in podrobnosti ne bi razlagala (smeh) …«

Iz prejšnjega vprašanja je razvidno, da so ti všeč fantje.

»Ja, ne, a res. Punce mi niso preveč …«

Imaš kakšen nadimek?

»Imam jih veliko. Najbolj mi je všeč Biba. Dali pa so mi ga sošolci.«

Ker hodiš v športni oddelek, moraš svoje sošolce in sošolke športnike tudi izobraževati v športni smeri. Si jim že razložila, kaj je pri umetnostnem drsanju lutz?

»Ne, sošolcem in sošolkam se niti ne sanja, kaj bi lahko bil lutz. Morda slutijo, da je to skok na ledu. Pa saj je že to veliko.«

Razloži bralcem ŠM, kaj je lutz.

»Pelješ se s hrbtom naprej in z desno nogo zapičiš v led, tako si pomagaš odriniti se v zrak in začeti vrtenje. Sledita dva obrata in izpeljava. No, ob tem bi lahko preizkusila domišljijo bralcev ŠM: Kam se vrti leva roka, v smeri urinega kazalca ali v nasprotni smeri? Odgovore naj pošljejo kar na naslov uredništva.«

Biba, se ti kdaj zgodi, da vzameš knjigo v roke in bereš, iz svojega veselja? Katere knjige so ti najbolj všeč?

«Veliko jih je. Všeč sta mi Biblija in  Koran. J. K. Rowling ima zelo dobre knjige, seveda tiste o Harryju Potterju. Ampak še raje grem s prijatelji v kino, sploh če vrtijo kakšno komedijo ali grozljivko.«

Svarun Bratkovič se je prvih plesnih korakov učil, ko je imel šest let. Takrat je z vrtcem Otona Župančiča v Mariboru, kjer je takrat stanoval, prvič javno nastopil na prireditvi Ciciban poje in pleše 2000. V glasbeno-plesni točki je plesal glavno vlogo Kresnička. Tudi s tem svojim nastopom je postal zanimiv za plesne strokovnjake, ki so ga povabili k plesu.

Na začetku je bil sam, dokler mu leta 2002 niso našli soplesalke Nastje Prajnč Kacijan. Nastja je začela obiskovati plesni vrtec pri štirih letih. Njen smisel za gibanje je bil tako vrhunski, da je navdušila vse strokovnjake. Pod budnim očesom Branka in Alenke Bohak sta hitro osvajala znanje plesnih korakov, v plesni sezoni 2003 pa sta že postala plesni par in pričela tekmovati za Plesni klub Pingi iz Maribora.

Na začetku leta 2003 sta v kategoriji mlajših pionirjev na državnem prvenstvu osvojila 3. mesto v standardnih  in latinskoameriških plesih. Že novembra pa sta pripravila prvovrstno presenečenje in na državnem prvenstvu v Oplotnici postala prvaka v kombinaciji standardnih in latinskoameriških plesov. Leta 2004 in 2005 sta osvojila vse tri naslove državnih prvakov in prestopila k pionirjem. Leta 2005 sta kot zmagovalca plesne lige osvojila še pokal Plesne zveze Slovenije. Leta 2006 sta osvojila naslova državnih prvakov v standardnih in latinsko ameriških plesih. Skupaj sta doslej osvojila že devet naslovov državnih prvakov. Imata že tudi nekaj mednarodnih zmag na Hrvaškem, v Italiji in Avstriji.

Januarja letos je Svarun dopolnil dvanajst let in prestopila sta v kategorijo mlajših mladincev. Poleg večje konkurence bosta plesala tudi zahtevnejši program, pilita ga že kar nekaj časa. Veselita se že novih oblek, čevljev in pa nastopov. Seveda pa upata, da bosta uspešna.

Svarunovi in Nastjini starši ju pri plesu podpirajo, vendar je treba pred vsakodnevnim treningom napisati domačo nalogo in se naučiti snov. Ker pa je šola zelo pomembna, kar se zavedata oba, se učita tudi takrat, ko potujeta na tekmovanja po Evropi.

Svarun obiskuje Osnovno šolo v Poljčanah, Nastja pa Osnovno šolo Prežihovega Voranca v Mariboru. Oba sta odlična učenca in z usklajevanjem šolskih in plesnih obveznosti nimata težav. Njuna želja za plesom je tako močna, da sta vredna vsega občudovanja. Kljub izjemnim uspehom pa oba ostajata skromna in se zahvaljujeta predvsem svojim staršem in svojima trenerjema Alenki in Branku Bohaku iz Plesnega kluba Pingi. Mi vsi pa ju bomo na njuni športni poti ponosno spremljali.

(Več v Športu mladih št. 126)

Sredi decembra je v Murski Soboti potekal sklepni turnir najboljših štirih pionirskih  košarkarskih ekip. Zmaga je odšla na Primorsko, saj so naslov državnega prvaka osvojili igralci ŠD Koš Koper, ki so drugič nastopili v tekmovanju Košarkarske zveze Slovenija. Da so Primorci zasluženo na vrhu, potrjuje tudi podatek, da v vsej sezoni niso izgubili niti ene tekme.

V rednem delu so nanizali kar osemnajst zmag brez poraza, pika na i pa so še trije uspešni nastopi na sklepnem turnirju. Kot se prvakom pritiče, prihaja iz njihovih vrst najboljši igralec turnirja - Alen Hodžič (191 cm, letnik 1992). 14-letni nadobudni košarkar je bil izbran za najkoristnejšega igralca: »Košarko imam rad, treniram že od petega razreda. Da igram košarko se moram zahvaliti prijatelju, ki me je povabil na prvi trening,« se prvih košarkarski korakov spominja desnoroki Alen, ki obiskuje 9. razred Osnovne šole Antona Ukmarja v Kopru. Za Alena, čigar oče se je ukvarjal s kajakaštvom, ni večjega zadovoljstva, kot doseči koš. To